Jedro

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj izgubljena pogodba sama po sebi še ne more izpodbiti dobre vere posestnika. Izgubljena in zato manjkajoča pogodba oziroma vedenje tožeče stranke in njenih prednikov zanjo ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera ne predstavlja takih okoliščin, zaradi katerih bi morali pravni predniki tožeče stranke in ona sama podvomiti o zakonitosti in dobrovernosti svoje posesti. Manjkala ni prva pogodba v verigi pogodb pravnih prednikov, temveč ena izmed kasnejših v verigi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: " Na podlagi te sodbe se v Zemljiški knjigi pri naslednjih nepremičninah: - ID znak: 001, posamezni del št. 1 v stavbi 3 k. o. X, - ID znak: 002, posamezni del št. 2 v stavbi 3 k. o. X, vknjiži lastninska pravica na ime: A, matična št.: 000 do celote (1/1)." - v III. točki (stroški postopka) spremeni tako, da se znesek 9.311,55 EUR zniža za 768,29 EUR (na 8.543,26 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na nepremičninah z ID znakom 001, posamezni del št. 1 v stavbi 3, k. o. X, in ID znakom 002, posamezni del št. 2 v stavbi 3, k. o. X, do celote (I. točka izreka) in odločilo, da se na podlagi te sodbe v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti 9.311,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki kot bistveno navaja, da v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) obstoj pogodbe o prenosu pravice uporabe s Stanovanjskega sklada Občine Ljubljana – ... na družbo B. ni bil nesporen. Povzema trditve iz vlog, v katerih je zanikala njen obstoj. Ker ugotovitev nadaljnjih dejstev sloni na tem, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi samo štelo, da je bil neobstoj pogodbe del njene trditvene podlage. Tožeča stranka ni dokazala njenega obstoja. O njej je sodišče prve stopnje sklepalo zgolj na podlagi trditev in na podlagi predložitve drugih listin, kar ne zadošča za ugotovitev, da je dejansko obstajala. Dejstvo je, da manjkajoče pogodbe nihče nikoli ni videl oziroma je ni zaznal tako, da bi lahko trdil, da je obstajala. Sodišče je napačno zaključilo, da izpoved priče C. C. kaže na to, da je pogodba morala obstajati. Iz njegove izpovedi izhaja, da je ni nikoli videl, njegove domneve, da je morala obstajati, oziroma okoliščina, da je verjel, da je ta pogodba morala obstajati, pa ne zadoščata. Če bi ta pogodba res obstajala, bi bila verjetno zabeležena v evidencah različnih organov in bi se lahko našla vsaj njena kopija. Njen neobstoj zadošča za dvom v lastništvo, še posebej, ker v sistemu družbene lastnine vpis pravic ni imel nobenega vpliva, ampak je bilo bistveno, kako se je pravica dejansko prenašala, in ker je bila pravna prednica tožene stranke vknjižena kot imetnica pravice uporabe. Neupravičenost takšne vknjižbe bi tožeča stranka lahko dokazala le s predložitvijo vseh pogodb. V času, ko je tekla priposestvovalna doba, ni bila v dobri veri, saj je vedela, da ena manjka. To izhaja iz izpovedi priče C. C. Na nedobrovernost kaže tudi dejstvo, da je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrnjen, ker predlagatelj ni predložil vseh potrebnih listin. Očitek sodišča, da je bil vpis Občine Ljubljana - ... kot imetnika pravice uporabe očitno napačen, ni utemeljen, saj so bili subjekti, med katerimi je prišlo do prenosa pravice uporabe, pravni predniki tožene stranke, kar pomeni, da so bili navedeni prenosi pravice uporabe v njeno korist. V času od 25. 7. 1997 je bila lastninska pravica vknjižena v korist Občine Ljubljana - ..., kar je bilo tožeči stranki znano ali pa ji bi moralo biti znano, ker je zemljiška knjiga javna, kar prav tako izključuje njeno dobro vero, če obstoj manjkajoče pogodbe ni dokazan. Stroškovna odločitev je napačna, ker pri odmeri odvetniških stroškov ni upoštevano, da je glede na tar. št. 18 OT vrednost posameznih odvetniških storitev omejena na največ 2000 točk. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zatrjevala, da je s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na nepremičninah ID 001 (v naravi poslovni prostor) in ID 002 (v naravi skladišče oziroma po potrebi zaklonišče), ki se nahajata v stavbi 3, k. o. X.(1) Temu je tožena stranka oporekala, češ da tožeča in njeni pravni predniki niso mogli biti v dobri veri zaradi manjkajoče pogodbe v verigi pogodb ter glede na zemljiškoknjižno stanje.

6. Med razlogi o odločilnih dejstvih ni podano nasprotje, ki bi onemogočalo preizkus sodbe, zato ta ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - ima nepremičnino v posesti tožeča stranka; - je bila nepremičnina v družbeni lastnini, olastninila se je po ZLNDL, zato se je ne glede na to, da so se posamezne pogodbe glasile tudi na lastninsko pravico, na njej lahko prenašala zgolj pravica uporabe; - stavbo, v kateri se nahaja nepremičnina, je zgradil D.; - ta je pravico uporabe na nepremičnini prenesel na Stanovanjski sklad Občine Ljubljana - ... s Kupno pogodbo št. 3277/61 z 20. 9. 1961; - pogodbe o prenosu pravice uporabe s Stanovanjskega sklada Občine Ljubljana - ... na družbo B. tožnica ni predložila, ker je ne najde, je pa obstajala; - družba B. je pravico uporabe prenesla na družbo E., s Pogodbo s 16. 5. 1966; - pravni naslednik E., d. d., je s pogodbo z 28. 12. 2005 nepremičnino prodal družbi F., d. o. o., ta pa se je v letu 2007 pripojila k tožeči stranki; - tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki imajo nepremičnino v posesti od 16. 5. 1966, pri čemer je bila posest ves čas mirna (nihče ni nanje nikoli naslovil nobenega zahtevka, ki bi ga na posestnika nepremičnine lahko naslovil lastnik nepremičnine); - v letu 1966 na nepremičnini ni bila vpisana (družbena) lastnina niti imetnik pravice uporabe; - šele na podlagi predloga, vloženega 3. 6. 1970, se je pri nepremičnini vknjižila lastninska pravica za družbeno lastnino in šele na podlagi zemljiškoknjižnega predloga z dne 20. 11. 1990 se je vknjižil imetnik pravice uporabe, in sicer Občina Ljubljana – ...; - na dan izdaje sodbe je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisana "Občina Ljubljana-... družbena lastnina".

8. Povzetih ugotovitev pritožnica ne izpodbija. Izjema je ugotovitev, da je pogodba, ki je tožeča stranka v pravdi ni predložila, obstajala, zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju najprej opredelilo do teh očitkov.

9. Drži, da je sodišče prve stopnje (v 5. točki) med nesporna dejstva napačno umestilo tudi to, da je manjkajoča pogodba obstajala. Glede na navedbe pravdnih strank njen obstoj nedvomno ni bil le nesporen, temveč je predstavljal jedro spora. Ker je iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom izvajalo dokaze, nato pa na podlagi izvedenih dokazov odločalo o dokazanosti spornega dejstva, ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Ugotovitvi, da je manjkajoča pogodba obstajala in je bila ob sklepanju tudi izročena družbi E, pritožnica neutemeljeno nasprotuje kot napačni. Dokazna ocena je prosta (8. člen ZPP), le arbitrarna ne sme biti. In taka ni, pritožbeno sodišče pa prepriča, ker je logična. V tem okviru je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo izpoved priče G. G., ki je pojasnila okoliščine, zaradi katerih je, kljub temu da manjkajoče pogodbe ni videl, verjel, da je morala obstajati. Gre za okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to, da je manjkajoča pogodba morala obstajati. Sicer pa tožena stranka niti ni postavila decidiranega ugovora, da je B. prodala tujo stvar oziroma nekaj, kar ni bilo njeno.

11. Na to, da je manjkajoča pogodba med Stanovanjskim skladom Občine Ljubljana - ... in B. obstajala, sicer logično kaže že dejstvo, da je B. razpolagala s pogodbo o prenosu pravice uporabe na nepremičnini, sklenjeno med D., ki je zgradbo zgradil, in Stanovanjskim skladom Občine Ljubljana - ... Drugega razloga, kako in zakaj bi B. razpolagala s to pogodbo, si preprosto ni mogoče zamisliti.

12. Dobra vera tožeče stranke se domneva in te domneve tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo izpodbiti. Glede na to, da je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje ob sklepanju pogodbe s 16. 5. 1966 B. izročila družbi E., tudi pogodbo, s katero je sama pridobila pravico na nepremičnini, pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o dobrovernosti družbe E. (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Še več, glede na to, da ji je B. izročila pogodbo med D., ki je stavbo zgradil, in Stanovanjskim skladom Občine Ljubljana - ..., družba E. po presoji pritožbenega sodišča ne bi imela razloga za to, da bi podvomila v upravičenost družbe B. za prenos pravice uporabe na nepremičnini, četudi ji ta sočasno ne bi izročila tudi manjkajoče pogodbe (glej obrazložitev iz 11. točke izpodbijane sodbe).

13. V 18. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj izgubljena pogodba sama po sebi še ne more izpodbiti dobre vere posestnika. Izgubljena in zato manjkajoča pogodba oziroma vedenje tožeče stranke in njenih prednikov zanjo ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera ne predstavlja takih okoliščin, zaradi katerih bi morali pravni predniki tožeče stranke in ona sama podvomiti o zakonitosti in dobrovernosti svoje posesti. Manjkala ni prva pogodba v verigi pogodb pravnih prednikov, temveč ena izmed kasnejših v verigi. S prvo pogodbo, ki izkazuje prenos pravice uporabe na nepremičnini od tistega, ki je stavbo zgradil, do Stanovanjskega sklada Občine Ljubljana - ..., so pravni predniki tožeče stranke in ona še vedno razpolagali, in to zato, ker jo je ob sklenitvi Pogodbe s 16. 5. 1966 družba B. izročila družbi E. Prav zato ni podlage za dvom o tem, da je B. imela upravičenja za prenos pravice uporabe. Pomembno je tudi dejstvo, da je bila obravnavana nepremičnina tudi po sklenitvi kupoprodajne pogodbe med B. in družbo E., v mirni posesti pravnih prednikov tožeče stranke in kasneje nje same, in da ves ta čas nanje ni nihče naslovil zahtevka, ki bi ga na posestnika lahko naslovil lastnik.

14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more izpodbiti dobre vere s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje. Takšna presoja je pravilna glede na to, da zemljiška knjiga ni imela takšnega pomena, kot ga ima danes. Vknjižba pravice uporabe nepremičnine v družbeni lasti v zemljiški knjigi ni bila konstitutivnega značaja in promet se je pogosto vršil zunajknjižno, kar je imelo za posledico neurejeno oziroma neažurno zemljiškoknjižno stanje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tako stanje zemljiške knjige tudi v obravnavanem primeru. Ob sklepanju pogodbe iz leta 1966 v zemljiški knjigi ni bila vpisana družbena lastnina in imetnik pravice uporabe, do vpisa družbene lastnine na obravnavani nepremičnini je prišlo šele v letu 1970, do vknjižbe Občine Ljubljana - ... kot imetnika pravice uporabe pa šele v letu 1990, sedaj pa je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisana "Občina Ljubljana-... družbena lastnina". Ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega in glede na obstoj pogodb, s katerimi se je prenašala pravica uporabe na nepremičnini, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri vpisu Občine Ljubljana - ... kot imetnika pravice uporabe v letu 1990 (do katerega je prišlo na podlagi listine izvršnega sveta Občine Ljubljana - ... št. 465-65/89-04/IO s 25. 10. 1990) za očitno napačen vpis. Posledično pritožba ne more izpodbiti dobre vere niti s sklicevanjem na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana pravna prednica tožene stranke.

15. Tudi z navedbami, da je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrnjen iz razloga, ker predlagatelj ni predložil vseh potrebnih listin, pritožba ne more izpodbiti dobre vere tožeče stranke med priposestvovalno dobo. Iz navedb tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je bil zavrnjen šele v letu 2010, takrat pa je priposestvovalna doba glede na ugotovitve sodišča prve stopnje že potekla.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili med desetletno priposestvovalno dobe izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, zato je pravilna odločitev na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet tega postopka (I. točka izreka). V tem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

17. Ni pa pravilna odločitev, da se pri navedeni nepremičnini na podlagi te sodbe v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica na tožečo stranko (II. točka izreka). Različen način pridobitve lastninske pravice in različna dejanska ter pravna podlaga terjata tudi različen tožbeni zahtevek. Kadar se zatrjuje pridobitev lastninske pravice na originaren način, je odveč dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine,(2) kajti lastninska pravica se s priposestvovanjem pridobi ob izteku priposestvovalne dobe, nato pa pravdno sodišče s sodbo le ugotovi, kdo je lastnik, zemljiškoknjižno sodišče pa na podlagi pravnomočne sodbe opravi vpis v zemljiško knjigo.(3) Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se pri navedeni nepremičnini na podlagi sodbe sodišča prve stopnje vknjiži lastninska pravica na tožečo stranko, do celote, kot neutemeljen zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

19. Pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov odvetniških storitev ni upoštevalo, da znaša v skladu s tar. št. 18 OT vrednost storitve v pravdnem postopku največ 2.000 točk. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 2.000 točk za prvi narok (tar. št. 20/1 OT), 1.000 točk za drugi narok (tar. št. 2/20 OT), 2.000 točk za tožbo (tar. št. 18/1 OT) in 2.000 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,456 EUR znaša 3.998,26 EUR. Tožeča stranka je tako upravičena do skupno 8.543,26 EUR (stroški odvetniških storitev v znesku 3.998,26 EUR in stroški sodne takse v znesku 4.545,00 EUR), kar je 768,29 EUR manj, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti vse odmerjene pravdne stroške na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tisti del zahtevka, s katerim tožeča stranka po odločitvi pritožbenega sodišča ni uspela, je zanemarljivega pomena, poleg tega v zvezi z njim niso nastali posebni stroški.

20. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar ne v bistvenem, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju je uporabljen skupni izraz nepremičnina, ker ga je uporabljalo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2997/2008 z 21. 1. 2009. Op. št. (3): Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2490/2008 z 8. 10. 2008.