Jedro

Koncedent je merila za izbiro koncesionarja pravilno določil v javnem razpisu in jih nato natančneje obdelal v razpisni dokumentaciji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je občinski upravni organ podelil koncesijo za opravljanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, zbiranje komunalnih odpadkov ter prevoz komunalnih odpadkov na območju Občine Razkrižje izvajalcu A. Odločil je tudi, da se koncesija podeli za obdobje desetih let (1. točka izreka). Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je zavrnil prijavo na javni razpis družbe B.. S 3. točko izreka je odločil, da bo koncesionar navedeno gospodarsko javno službo izvajala v skladu s koncesijsko pogodbo, ki jo mora koncendent najkasneje v roku 14 dni po dokončnosti odločbe poslati koncesionarju v podpis, koncesionar pa jo mora podpisati v roku 14 dni od prejema, sicer se razpis za podelitev koncesije ponovi. V obrazložitvi navaja, da je Občina Razkrižje skupaj z Občino Križevci in Občino Ljutomer sprejela koncesijski akt – Odlok o koncesiji obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, zbiranje komunalnih odpadkov ter prevoze komunalnih odpadkov na območju Občin Ljutomer, Križevci in Razkrižje, s katerim so vse tri občine pristopile k skupnemu razpisu za podelitev koncesije za opravljanje navedene občinske gospodarske javne službe. Na podlagi citiranega koncesijskega akta je bil dne 8. 3. 2013 objavljen javni razpis za podelitev koncesije. V razpisnem roku, to je do 8. 4. 2013 do 11. ure sta prispeli prijavi družbe B. in družbe A.. V nadaljevanju podrobno opisuje potek postopka in obravnavo pripomb obeh prijaviteljev, ter zaključuje, da je na osnovi koncesijskega akta, izvedenega javnega razpisa in postopka ugotavljanja izpolnjevanja pogojev bilo ugotovljeno, da podjetje A. izpolnjuje vse pogoje za podelitev koncesije za opravljanje predmetne obvezne občinske gospodarske javne službe in je podalo najnižjo ceno. V skladu s 13. točko javnega razpisa je namreč naročnik kot kriterij in merilo za izbiro najugodnejše ponudbe določil, da bo uporabljeno merilo najnižja cena. V zvezi z določilom v javnem razpisu, da si naročnik pridržuje možnost poganja z vsemi prijavitelji, ki bodo imeli popolno ponudbo, s čimer je sledil načelu transparentnosti iz 13. člena ZJZP, pojasnjuje, da si je naročnik pridržal samo možnost pogajanja ni je pa določi kot obvezo. Glede na prejeti prijavi, ki sta bili popolni, se naročnik ni odločil za pogajanja.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi Župan Občine Razkrižje. V obrazložitvi kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke, da temelji izpodbijana odločba na napačni uporabi materialnih predpisov ter bistvenih kršitvah določb postopka. V zvezi z ugovorom, da niso bila izvedena dodatna pogajanja, tožena stranka pojasnjuje, da je bilo kot merilo za izbiro ponudnika določeno, da je to najnižja ponudbena cena in da so bila pogajanja predvidena zgolj kot možnost, torej pravica naročnika nikakor pa ne njihova dolžnost. Zato tudi ne more biti problematično, da se po pridobitvi ponudb ter po njihovem pregledu za pogajanja niso odločili. Naročnik je namreč prejel le dve ponudbi, ki sta bili obe popolni po dopolnitvi, kar pomeni, da sta bili pravočasni, formalno popolni, sprejemljiv,i pravilni in primerni. Iz obeh ponudb izhaja, da ponudnika nudita ustrezen nivo izvajanja storitev gospodarske javne službe, ki se posledično odraža tudi pri občanih in na način, da ob primerljivi ceni glede na sedaj veljavne cene dobi učinkovito in kvalitetno opravljeno storitev javne službe. Ob upoštevanju navedenega ter glede na kriterij in merilo za izbiro, ki je bilo najnižja cena, je naročnik izbral koncesionarja brez dodatnih pogajanj. Očitek pritožnika, da je bila izbira opravljena po pravilih, ki velja za javno naročanje je prav tako neutemeljen. Iz javnega razpisa za podelitev koncesije za predmetno obvezno gospodarsko javno službo izhaja, da je Občina Razkrižje v celoti ravnala skladno z ZGJS ter ZJZP. Ne more biti sporno, da je izvedla javni razpis, saj to izhaja iz vseh relevantnih dokumentov in tudi v koncesijskem aktu je določeno, da se izvaja predmetna javna služba s podelitvijo koncesije na javnem razpisu. V javnem razpisu so bile objavljene tudi vse ostale obvezne sestavine v skladu z obema citiranima zakonoma in koncesijskim aktom. Upravni organ pa je ves čas postopka skrbel, da med kandidati ni prihajalo do razlikovanj ter da je postopek javnega razpisa in izbire potekal pregledno, konkurenčno, nediskriminatorno, jasno in pošteno, s čimer je bila vsem zainteresiranim ponudnikom zagotovljena možnost aktivnega sodelovanja. Seveda pa ni mogoče zanikati, da sta si postopek javnega razpisa izbire koncesionarja po ZJZP ter ZGJS in postopek javnega naročanja po ZJN-2 v bistvenem podobna, saj oba izhajata iz načel enakega obravnavanja vseh ponudnikov, transparentnosti, prepovedi diskriminacije in sorazmernosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da iz razpisne dokumentacije ni bilo mogoče sklepati, da bo občina prijavo na javni razpis razumela kot fiksno ponudbo. Iz določb javnega razpisa izhaja, da so morali ponudniki oddati popolne ponudbe, po njihovem pregledu pa so se občine imele pravico odločiti ali bodo koncesionarja izbrale na podlagi primerjave popolnih ponudb ali bodo naknadno izvedla še pogajanja. Odločile so se za prvo možnost, ki je povsem zakonita in temelji na določbah ZGJS in ZJZP. Celotno vodenje postopka izbire koncesionarja je bilo zato povsem skladno s citiranimi predpisi.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede tega, da tožena stranka postopka izbire koncesionarja sploh nikjer ni opredelila, da je nezakonito prenesla postopek izbire iz koncesijskega akta na javni razpis, da je bil sam postopek povsem arbitraren. Glede na to, da si je pridržala v javnem razpisu možnost vključitve pogajanj o ceni, je mogoče sklepati, da se je vodil postopek v obliki kombinacije različnih postopkov – odprtega postopka in konkurenčnega dialoga oziroma postopka s predhodnim ugotavljanjem usposobljenosti z ZJN-2, za kar pa v veljavni zakonodaji nima podlage.

Ponavlja tudi ugovore, da je bil postopek izbire opravljen po pravilih, ki urejajo javno naročanje, kar naj bi bilo razvidno iz vsebine celotne razpisne dokumentacije kot tudi iz obrazložitve izpodbijanih odločb. Ugovarja dejstvu, da so procesna dejanja, ki so bila opravljena opravile uradne osebe Občine Ljutomer za kar pa ni veljavne pravne podlage. Zato je vsaka odločitev, ki jo po takem postopku sprejme tožena stranka nujno nezakonita. Navedene procesne pomanjkljivosti pa ni mogoče sanirati zgolj z izdajo nove odločbe, ne da bi pred tem bil celoten postopek razveljavljen in ponovno izveden. Navaja tudi, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjuje, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno za kaj naj bi bila prijava izbranega ponudnika ugodnejša od ponudbe tožeče stranke, prav tako ni obrazloženo zakaj se tožena stranka ni odločila za dodatna pogajanja. Tudi zaradi tega je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na podlagi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba v celoti zakonita, saj vsebuje vsa odločilna dejstva in pravilno podlago za odločitev. Pravica tožene stranke, da po pridobitve popolnih ponudb in po lastni presoji in lastni odločitvi izvede pogajanja ni v ničemer protizakonita, arbitrarna ali sporna. zato ostale tožbene navedbe prereka kot neutemeljene. Tožena stranka določitev postopka izbire koncesionarja ni nezakonito prenesla na javni razpis, saj iz koncesijskega akta jasno izhaja, da se koncesionar izbere z javnim razpisom, koncesijski akt pa tudi po vsem jasno določa, da se o izbiri koncesionarja odloči z upravno odločbo, zoper katero pa je možna pritožba o kateri odloči župan. Neutemeljene je tudi tožbeni očitek, da ni postopek javnega razpisa bil vnaprej določen v koncesijskem aktu in razpisni dokumentaciji. Iz razpisa povsem jasno izhaja, da se je tožena stranka odločila, da bo izbrala ponudnika na podlagi kriterija najnižje ponujene cene. Gre torej za določeno in vnaprej znano dejstvo, da se lahko tožena stranka po pridobitvi popolnih ponudb odloči, da sprejeme ponudbo ponudnika z najnižjo ceno, ne da bi opravila dodatna pogajanja. Sporna pa je tudi špekulacija tožeče stranke, da je prepričana, da bi v morebitnih pogajanjih ponudila najnižjo ceno. Če je tako, je težko razumeti zakaj najugodnejši ponudbe ni oddala že v svoji pisni ponudbi. Iz navedenih razlogov je popolno sprenevedanje tudi stališče tožeče stranke, da v nobenem primeru ni mogla sklepati, da bo tožena stranka prijave na razpis razumela kot fiksne ponudbe. Tožena stranka torej ni vodila nikakršne kombinacije postopkov, pač pa je jasno določila, da bo izbrala ponudnika, ki bo oddal najnižjo ceno. Bila je s ponujeno najnižjo ceno zadovoljna, zato se za dodatna pogajanja ni odločila. Da takšno diskrecijo tožena stranka tudi uživa, izhaja tudi iz sodne prakse in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 568/2004 z dne 10. 12. 2004. Prav tako ne drži očitek tožeče stranke, da je organ izdal odločbo po nezakonito izvedenem postopku. Izvajalec koncesije se v skladu z 42. členom ZJZP in 36. členom ZGJS izbere na podlagi javnega razpisa. V tem postopku ne more biti sporno, da je tožena stranka izvedla javni razpis, saj to izhaja iz vseh relevantnih dokumentov in izpodbijanju odločb, tudi v koncesijskem aktu je določeno,da se javna gospodarska služba izbere s podelitvijo koncesije na javnem razpisu. V javnem razpisu je objavila tudi vse ostale obvezne sestavine v skladu s citiranima zakonoma in koncesijskim aktom ter ves čas postopka skrbela in zagotavljala, da med kandidati ni prihajalo do razlikovanj ter da je postopek tekel pregledno, konkurenčno, nediskriminatorno, jasno in pošteno. Ob upoštevanju vsega navedenega ter glede na edino merilo za izbiro ponudnika, ki je bila najnižja ponujena cena, je naročnik ob koncu postopka izbral koncesionarja brez dodatnih pogajanj. Tožena stranka poudarja, da je v javnem razpisu, s katerim se je v celoti strinjala tožeča stranka, kar je potrdila tudi s podpisom izjave (obrazec I/4) jasno določeno, da so bila pogajanja zgolj možnost, torej pravica tožene stranke, nikakor pa ne njena dolžnost. Zato tudi ne more biti problematično, da se je tožena stranka po pridobiti popolnih ponudb ter po njihovem pregledu za pogajanja ni odločila.

Neutemeljen in popolnoma brez opore v dejstvih je tudi očitek tožeče stranke, da je tožena stranka podelitev koncesije objavila in razumela kot postopek javnega naročila. Tožena stranka je postopek vodila v skladu s pravili, ki veljajo za javne razpise po ZJZP in ZGJS, seveda pa ni mogoče zanikati, da sta si postopek javnega razpisa izbire koncesionarja po ZJPZ in ZGJS in postopek javnega naročanja po ZJN-2 v bistvenem podobna, saj oba izhajata iz načela enakega obravnavanja vseh ponudnikov, transparentnosti, prepovedi diskriminacije in sorazmernosti. Nazadnje to potrjuje tudi sodna praksa sodišča EU, ki je v zadevi Tele Avstrija poudarilo, da se sicer podrobne določbe direktiv o javnih naročilih ne uporabljajo za koncesije storitev, vendar pa morajo države članice EU pri sklepanju pogodb o koncesijah storitev uporabljati pravila pogodbe EU ter splošna načela prava EU, med katerimi so zlasti načela enakosti in nediskriminatornosti, preglednosti, sorazmernosti in vzajemnega priznavanja.

Ne drži niti trditev tožeče stranke, da je v upravni zadevi izbire koncesionarja namesto tožene stranke zanjo odločala Občina Ljutomer. Celotni postopek izbire je bil voden tako, da so v njem sodelovale vse tri občine, ki so javni razpis objavile, iz izpodbijanih odločb pa izhaja, da je tožena stranka odločala o tem skladno s predpisi o svoji izvirni pristojnosti in za odločanje v tem upravnem postopku ni nezakonito pooblastila druge občine, pač pa je obe odločbi izdala sama.

Prav tako je neutemeljen očitek, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Obe izpodbijani odločbi sta podrobno obrazloženi, sicer pa v tem delu tožbeni očitek niti ni konkretiziran, saj so trditve o neobrazloženosti obeh odločb pavšalne, zato se tožena stranka o njih ne more izreči. Vsekakor pa je neresnična trditev, da tožena stranka v odločbi ni jasno navedla razlogov zakaj je ponudba konkurenčnega oz. izbranega koncesionarja bolj ugodna od tožnikove. V tem postopku sploh ni sporno, da je tožeča stranka oddala ponudbo, ki je bila dražja od ponudbe izbranega koncesionarja. To je tožena stranka ugotovila v obeh izpodbijanih odločbah, seveda pa o tem glede na matematično očitnost zaključka, da je bila ponudba izbranega koncesionarja cenejša (čemur tožeča stranka sploh ne ugovarja), ni na dolgo in široko razpravljala. Zgolj v pojasnilo pa tožena stranka še opozarja, da tožniku ni bila dolžna pojasnjevati zakaj ni izkoristila svoje pravice izvesti dodatna pogajanja. Glede na vse navedeno predlaga sodišču, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene očitke tožeče stranke. Navaja, da je tožeča stranka v fazi oddaje ponudbe nesporno soglašala s pogoji in načinom oddaje koncesije ter postopkom izvedbe javnega razpisa (podpisala je obrazec št. obr 1/4) in je šele po tem, ko ni bila izbrana, pričela z zatrjevanjem kršitev. Javni razpis je bil izveden na podlagi natančnih in jasnih ter vnaprej znanih in objavljenih pravi, vsebovanih v koncesijskem aktu in javnem razpisu z dne 8. 3. 2013 ter sklepu o začetku postopka. Zato so trditve, da postopek izbire koncesionarja ni bil nikjer določen neutemeljene. Postopek izbire koncesionarja je bil podrobno opredeljen v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji, iz vsebine javnega razpisa in razpisne dokumentacije pa je mogoče razbrati, da so se naročniki odločili, da bodo najprej izbrali zavezujoče ponudbe, šele nato pa po potrebni s ponudniki, ki so oddali popolne vloge, opravili pogajanja. Naročniki se pogajanj niso zavezali izvesti ampak so jih predvideli zgolj kot nezavezujočo možnost po lastni presoji in na podlagi lasne odločitve. Ta pravica pa ni v ničemer protizakonita, arbitrarna ali sporna, zato ni problematično dejstvi, da tožena stranka te pravice v konkretnem primeru ni izkoristila.

Popolnoma neresnično je tudi, da so se občine z izbiro postopka odločile šele po seznanitvi s prijavami, saj so vnaprej jasno odločila, na podlagi katerih meril in potrebnih dokumentov bodo odločale o izbiri koncesionarja. Tudi ne drži trditev tožeče stranke, da iz razpisne dokumentacije ni mogla sklepati, da bodo občine prijave na javni razpis razumele kot fiksne ponudbe. Edini vnaprej določen kriterij za izbiro ponudnika je bila najnižja cena in tožen stranka je izbrala ponudnika, ki je oddal popolno ponudbo in ponudil najnižjo ceno. Občine so ves čas vodile postopek izbire koncesionarja v skladu z ZGJS, kot tudi ZJZP, in predvsem v vseh fazah postopka spoštovale načela enakosti in transparentnosti. Razpisni postopek je bil opredeljen v poglavju „navodila za izdelavo prijave“ razpisne dokumentacije. Tu so bili opredeljeni pogoji za prijavo, obvezna vsebina in oblika ponudbe, kriterija za ugotavljanje popolne ponudbe in merila izbora z izključnim merilom v 10. členu, to je najnižja cena izvajanja koncesioniranih storitev. V razpisu je tožena stranka tudi navedla, da postopek poteka na podlagi koncesijskega akta, ki ta postopek zelo podrobno ureja. Zelo sporno deluje špekulacija tožeče stranke, iz katere izhaja, da je prepričana, da bi v morebitnih pogajanjih ponudila nižjo ceno, ko pa je iz sprejetih ponudb jasno, da je že v svoji pisni ponudbi oddala višjo ceno. Družba A. je na podlagi razpisne dokumentacije razumela podano ponudbo kot fiksno, ki je ni mogoče več spreminjati. Možnost naknadnih pogajanj pa nima nobenega vpliva na dejstvo, da morajo v postopku javnega razpisa ponudniki oddati zavezujoče in fiksne ponudbe, na podlagi katerih naročnik sprejeme odločitev, da bo izbral najugodnejšega ponudnika že takoj po prejemu popolnih ponudb. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o varstvu okolje (ZVO-1) je v 149. členu določil obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, med njimi je tudi zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov. V skladu z navedeno pravno podlago je Občina Križevci (skupaj z Občino Ljutomer in Občino Razkrižje) sprejela Odlok o koncesiji obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja zbiranje komunalnih odpadkov ter prevoz komunalnih odpadkov na območju Občin Ljutomer, Križevci in Razkrižje (Uradni list št. 73/2011, v nadaljevanju Odlok), v katerem je določila, da se ta javna služba izvaja na območju občin Ljutomer, Križevci in Razkrižje, in da se zagotavlja s podelitvijo koncesije na podlagi javnega razpisa.

Splošne določbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne službe oziroma dejavnosti so vsebovane v Zakonu o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), kot splošnem zakonu za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva, katerega uporaba je sicer po določbi 3. člena ZJZP subsidiarna glede na specialne predpise. Po določbi 1.alinee 26. člena ZJZP je ena od oblik pogodbenega partnerstva tudi koncesijsko partnerstvo (7. točka 5. člena ZJZP), ki je opredeljeno kot koncesijsko razmerje, to je dvostransko pravno razmerje med državo (oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava) kot koncendentom in (zasebno) pravno ali fizično osebo, kot koncesionarjem, v katerem koncendent podeli koncesionarju ali izključno pravico izvajati (gospodarsko) javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu. V 36. členu ZJZP je predvidena izdaja akta o javno-zasebnem partnerstvu, ki se v primeru koncesije za izvajanje javne službe imenuje koncesijski akt in se v primeru kot je obravnavani, ko gre za podelitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, izda v obliki Odloka. Upoštevaje določbo 24. člena ZJZP, se pri izvajanju koncesijskega partnerstva uporabljajo tudi določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), da se v koncesijskem aktu zaradi varstva javnega interesa uredijo (zlasti) predmet, pravice in druge obveznosti koncendenta in koncesionarja ter druge sestavine posameznega razmerja koncesijskega partnerja in postopek izbire koncesionarja. S koncesijskim aktom tako v skladu s 33. členom ZGJZ (ki se uporablja pri izvajanju koncesijskega partnerstva) torej koncendent predpiše pogoje za opravljanje javne službe, začetek in čas izvajanja koncesije, rok za sklenitev koncesijske pogodbe, prenehanje koncesijskega razmerja, vire financiranja javne službe, način plačila koncesionarja, ter druge sestavine potrebne za določitev in izvajanje javne službe.

V obravnavanem primeru so občine Ljutomer, Križevci in Razkrižje s koncesijskim aktom (Odlokom) določile, da se izbira koncesionarja opravi na podlagi javnega razpisa, ki temelji na koncesijskem aktu in v skladu z določili ZGJS in ZJZP ter smiselni uporabi Zakona o javnem naročanju (26. in 28. člen Odloka). Javni razpis za podelitev predmetne koncesije je bil tako objavljen v Uradnem listu RS, št. 20/2013 in v točki 13 tega javnega razpisa je bilo za izbiro najugodnejšega ponudnika določeno, da bo uporabljeno merilo najnižja cena. V točki 16 citiranega javnega razpisa je bilo pod naslovom „drugi pogoji“ še določeno, da si naročnik v postopku javnega razpisa pridružuje vključiti pogajanja o ceni z vsemi prijavitelji, ki bodo imeli popolno ponudbo.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka v postopku izbire koncesionarja za opravljanje predmetne obvezne gospodarske javne službe izvedla postopek v skladu z določili koncesijskega akta in merili določenimi v javnem razpisu. Zato sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je v dejanskem in pravnem pogledu za svojo odločitev navedel organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ki jih je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedla tožena stranka. Po določbi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču v takem primeru ni treba navajati razlogov za odločitev. Glede na tožbene navedbe k tem razlogom dodaja še: Kot je bilo že navedeno, se pri izvajanju koncesijskega partnerstva uporabljajo tudi določbe ZGJS, ki v 33. členu določa, da se v koncesijskem aktu zaradi varstva javnega interesa uredijo (zlasti) predmet, pravice in druge obveznosti koncendenta in koncesionarja ter druge sestavine posameznega razmerja koncesijskega partnerja in postopek izbire koncesionarja, tako, da so upoštevaje tudi določbe 36. in 39. člena ZJZP, dovolj splošne in v skladu s temeljnimi načeli tega zakona ne ovirajo pogajanj med javnim in zasebnim partnerjem. Zato je ureditev, po kateri je koncendent merila za izbiro koncesionarja določil v javnem razpisu in jih nato natančno obdelal v razpisni dokumentaciji, po presoji sodišča v skladu z navedeno materialno pravno podlago in so tožbeni ugovori glede nezakonitosti koncesijskega akta iz tega razloga neutemeljeni.

Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da je bil sam postopek arbitraren ter da si je tožena stranka v javnem razpisu pridržala možnost vključitve pogajanj o ceni, na podlagi česar je bilo mogoče sklepati, da gre za kombinacijo različnih postopkov – odprtega postopka in konkurenčnega dialoga, za kar pa v veljavni zakonodaji nima opore. Kot je bilo že navedeno je tožena stranka v javnem razpisu povsem jasno navedla, da bo izbrala ponudnika na podlagi kriterija najnižje ponujene cene. V zadevi med strankama ni spora o tem, da je izbrani ponudnik ponudil najnižjo ceno, tožeča stranka pa tudi ne ugovarja, da tako določena cena izbranega ponudnika naj ne bi bila oblikovana v skladu s predpisi, ki urejajo področje oblikovanja cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja). Zato sodišče, ob dejstvu, da je bila najnižja cena edino merilo za izbiro koncesionarja (točka 13 javnega razpisa), pritrjuje stališču tožene stranke, da je bila izbira koncesionarja pravilno opravljena po pridobitvi popolnih ponudb ter njihovem pregledu in brez dodatnih pogajanj. Tudi po presoji sodišča je določbo v točki 16 javnega razpisa mogoče razumeti le kot možnost, torej pravico tožene stranke, nikakor pa ne njeno dolžnost, še manj pa kot obliko izbire s postopkom konkurenčnega dialoga.

Neutemeljen in brez podlage v podatkih predloženega upravnega spisa je tudi tožbeni očitek, da je tožena stranka postopek podelitve koncesije razumela kot postopek javnega naročila. Tako iz določb koncesijskega akta kot iz javnega razpisa jasno izhaja, da postopek izbire koncesionarja temelji na določbah ZJZP in ZGJS (da se določbe ZJN-2 v tem postopku uporabljajo le smiselno) in to potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa.

Kot neutemeljen je zavrnilo sodišče tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tako iz odločbe organa prve stopnje kot tudi iz odločbe tožene stranke so v obrazložitvi jasno navedeni razlogi, zakaj je bila izbrana ponudba koncesionarja bolj ugodna od ponudbe tožeče stranke. Ker v postopku sploh ni sporno (tožeča stranka temu ne ugovarja), da je bila ponudba izbranega koncesionarja cenejša, po presoji sodišča tudi ni potrebe po dodatni obrazložitvi in pojasnilu, zakaj tožena stranka svoje pravice izvesti dodatna pogajanja ni izvedla oziroma izkoristila.

Tudi tožbeni ugovor, da je v postopku izbire namesto tožene stranke odločala Občina Ljutomer, je neutemeljen. Kot izhaja iz listin predloženega upravnega spisa je bil postopek voden tako, da so v njem sodelovale vse tri občine, odločitev o izbiri pa je v skladu s svojimi pristojnostmi sprejela vsaka občina posebej.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.