Jedro

Okoliščina, da je bila zakonska zveza med tožečo stranko in davčnim dolžnikom razvezana na podlagi sodbe sodišča, za vprašanje poroštva tožeče stranke ni relevantna. Po določbi 148. člena ZDavP-2 je namreč bistven čas prenosa premoženja, ne pa čas izdaje sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT 42918-42293/2013-4 14-3201-00 z dne 9. 4. 2013, opravil davčno izvršbo ožjemu družinskemu članu dolžnika A.A., B.B., za znesek obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obresti in stroški izvršbe znašajo 9.316,45 EUR. V obrazložitvi kot pravno podlago za izpodbijano odločitev navaja prvi odstavek 148. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ugotavlja, da od dolžnika A.A. ni bilo mogoče izterjati dolga, ter da je B.B., na podlagi notarskega zapisa št. SV831/21 – darilne pogodbe, z dne 24. 7. 2012, dne 17. 8. 2012 pridobila lastninsko pravico na 1/2 nepremičnin parc. št. 656/1 in 656/5, ki so bile do navedenega dne v lasti A.A. Glede na navedeno je prvostopni organ navedeni dolg izterjal od ožjega družinskega člana, to je od B.B. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-418/2013-4 z dne 11. 11. 2013 v pritožbenem postopku navedeno odločitev potrdilo. V obrazložitvi zavrača pritožbene ugovore, da gre v predmetni pogodbi za ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema ter da zakonska zveza med tožečo stranko in davčnim dolžnikom v času izdaje izpodbijanega sklepa več ni obstajala. Poudarja, da iz določbe 148. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi morala biti tožeča stranka ožji družinski član dolžnika tudi v času uvedbe izvršbe. Pritožbeni organ meni, da je bistveno, da je tožeča stranka dolžnikov ožji družinski član v času, ko je prejela premoženje. Iz spisnih podatkov pa je nesporno razvidno, da je A.A., torej davčni dolžnik, vložil tožbo za razvezo zakonske zveze dne 10. 1. 2013, da je ta prenehala s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. IV P 8/2013 z dne 20. 3. 2013 in je bila darilna pogodba sklenjena, ko je bila tožeča stranka še v zakonski zvezi z dolžnikom. Tudi listine, ki jih je tožeča stranka predložila v pritožbenem postopku (darilna pogodba v obliki notarskega zapisa št. SV63/02, gradbeno dovoljenje z dne 11. 2. 2013 in z dne 2. 11. 1998), ne dokazujejo drugačne volje, kot izhaja iz same darilne pogodbe, ki je razlog za predmetno izvršbo zoper tožečo stranko. Iz gradbenega dovoljenja z dne 11. 2. 2013 izhaja, da sta investitorja B.B. in A.A. dne 24. 2. 2012 vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Šele dne 28. 1. 2013, torej po tem, ko je bila že sklenjena predmetna darilna pogodba, pa je A. A. spremenil vlogo, tako da je gradbeno dovoljenje glasilo le na B.B. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v vloženi tožbi ponavlja pritožbene ugovore, da je bivša žena davčnega dolžnika, da njuna zakonska zveza od januarja 2012 ne obstaja več, čeprav sta bila formalno po tem datumu z davčnim dolžnikom še poročena ter da jo zaradi tega ni mogoče šteti kot ožjega družinskega člana dolžnika v postopku davčne izvršbe. Zatrjuje, da je razlog za sklenitev sporne darilne pogodbe vrnitev darila (1/2 nepremičnin), ki jih je tožeča stranka prejela od svojih staršev z darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV63/02 z dne 29. 1. 2002 in jih z isto pogodbo podarila bivšemu možu A.A. Ob razpadu zakonske zveze je davčni dolžnik tožnici vrnil prejeto darilo in zato s predmetnim prenosom lastninske pravice ni šlo za brezplačen prenos oz. prevzem lastninske pravice. V tem tožeča stranka ni videla ničesar spornega, saj sploh ni bila seznanjena z višino dolga bivšega moža. Razen tega je bila darilna pogodba prijavljena za odmero davka pri Davčnem uradu Ptuj dne 25. 7. 2013 in v primeru dolga darovalca bi moral davčni organ predmetno darilno pogodbo zavrniti in pozvati dolžnika na plačilo njegovega dolga, ne pa da je na listino odtisnil žig ter s tem zavedel tožečo stranko, da je dolžnik lahko z darilno pogodbo pravno veljavno prenesel nepremičnine nanjo. V času izpodbijanega sklepa z dne 9. 4. 2013 zakonska zveza med tožečo stranko in bivšim možem ni več obstajala niti formalno, saj je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju dne 20. 3. 2013, torej v času izpodbijanega sklepa tožnica ni bila več ožji družinski član tožnika. To pa je zakonski pogoj po 148. členu ZDavP, v primeru, da davka ni bilo mogoče izterjati od premoženja dolžnika. Pri tem ni pomembno, ali je zakonska zveza med tožnico in dolžnikom obstajala v času neodplačne odsvojitve premoženja. Ker tako niso izpolnjeni pogoji po 148. členu ZDavP-2 za poroštvo tožeče stranke, je izpodbijani sklep potrebno kot nezakonit odpraviti. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb prve in druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, da se z uporabo instituta poroštva, ki izhaja iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, opravi izvršba neporavnanih davčnih obveznosti davčnega dolžnika iz premoženja družinskega člana, to je tožeče stranke.

Po določbi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 je namreč mogoče v primeru, če davčni organ davka ne more izterjati iz premoženja dolžnika – fizične osebe, davek izterjati iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oz. po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oz. po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, vendar le do vrednosti pridobljenega premoženja. Po določbi drugega odstavka citiranega člena je povezana oseba po tem zakonu me drugim tudi zakonec dolžnika. Navedeno torej pomeni, da lahko davčni organ, ob izpolnjevanju pogojev določenih v 148. členu ZDavP-2, v primeru, če od davčnega dolžnika ne more izterjati dolga, davčni dolg izterja od ožjega družinskega člana.

V zadevi ni sporno, da je davčni dolžnik, to je A.A., z darilno pogodbo z dne 24. 7. 2012 na tožečo stranko, kot svojo ženo, neodplačno prenesel lastninsko pravico na svoji idealni polovici nepremičnine parc. št. 656/1 in 656/5 k.o. ... Iz sklepa o davčni izvršbi z dne 9. 4. 2013 tudi izhaja, da je davčni organ od davčnega dolžnika izterjeval davčni dolg z izvršbo na dolžnikove denarne prejemke, na njegove premičnine ter na sredstva na njegovem transakcijskem računu, vendar so bile vse izvršbe neuspešne. Prav tako je davčni organ podal predlog za zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah, ki pa jih je dolžnik že pred tem prenesel na tožečo stranko. Ob takem stanju zadeve se tudi sodišče strinja z zaključkom davčnega organa, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za poroštvo tožeče stranke v skladu s 148. členom ZDavP-2. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče ugotavlja, da ti niso utemeljeni. Okoliščina, da je bila zakonska zveza med tožečo stranko in davčnim dolžnikom dne 20. 3. 2013 razvezana na podlagi sodbe sodišča, za vprašanje poroštva tožeče stranke ni relevantna. Po določbi 148. člena ZDavP-2 je namreč bistven čas prenosa premoženja, ne pa čas izdaje sklepa o izvršbi. Poroštvo ožjega družinskega člana je podano, če je bilo premoženje brezplačno ali po nižji ceni od tržne preneseno na družinskega člana v letu, oz. po letu, v katerem je davčna obveznost nastala. V relevantnem obdobju pa je tožeča stranka bila ožji družinski član davčnega dolžnika. Drugačna razlaga navedene določbe bi tudi po mnenju sodišča pomenila možnost obida navedene zakonske določbe. Iz vsebine darilne pogodbe pa ne izhaja, da naj bi šlo za vrnitev darila zaradi prenehanja zakonske zveze. Tudi ugovor, da je davčni organ z odmero davka in odtisnjenim žigom na darilni pogodbi tožečo stranko zavedel, da gre za pravno veljavni prenos nepremičnine, ni utemeljen. V konkretnem primeru namreč ne gre za neveljavni pravni posel, tožeča stranka je le glede na konkretne okoliščine, zaradi sklenjene pogodbe, postala porok za davčni dolg na podlagi izrecne zakonske določbe. Prav tako možnost izpodbijanja takšnega pravnega posla na podlagi drugega odstavka 148. člena ZDavP-2 ne pomeni izključitev pravice davčnega organa, da terja dolg davčnega dolžnika neposredno od osebe, na katero je davčni dolžnik prenesel svoje premoženje, niti da bi moral davčni organ pred uvedbo davčne izvršbe izpodbijati veljavnost pravnega posla. Gre le za možnost, ki jo zakon daje davčnemu organu.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.