Jedro

Trditve zahteve, da so dokazi o vpletenosti obdolženega v očitano kaznivo dejanje šibki in nedoločeni, odreditev pripora pa prenagljena, predstavljajo izpodbijanje izključno dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 40/2010 z dne 23.1.2010 zoper obdolženega T.V. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor, ki zoper obdolženca teče od 21.1.2010 od 6.13 ure dalje. Zunajobravnavni senat je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 35/2010 z dne 27.1.2010 zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zaradi kršitev 19, 20., 22., 25., 27. in 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), 3., 5., 6., in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli ter kršitve 9. in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženega odpravi ali ga nadomesti s hišnim priporom; podrejeno pa izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je namreč navedlo tako okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, kot tudi tiste, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost. 4. Obdolženčev zagovornik je dne 10.2.2010 podal odgovor na mnenje vrhovnega državnega tožilca, kjer izraža zgolj nestrinjanje z njim, v preostalem pa ponavlja navedbe zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi neutemeljeno trdi, da v izpodbijanem sklepu ni izkazan obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženi v sostorilstvu storil kaznivo dejanje ropa po tretjem odstavku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 206. člena KZ v igralnem salonu K. Takšno presojo sodišča prve stopnje, ki ji je v pritožbenem postopku pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Kopru, izpodbija z navedbami, da je preiskovalni sodnik v sklepu v celoti povzel obrazložitev Okrožnega državnega tožilca o domnevni udeležbi oddolženega pri ropu, ki jo je konkretiziral zgolj z navajanjem pogostih telefonskih komunikacij in druženja s soobdolženimi C.S., T.E. in D.T., kateremu je uredil namestitev, drugih pomembnih konkretnih okoliščin za odreditev pripora pa ni navedel. Presojo sodišča glede druženja s soobdolženci izpodbija z navedbami, da se s S. in E. druži že od otroštva, T. pa pozna že več let, glede telefonskih komunikacij pa navaja, niso v ničemer odstopale od običajnih, da je T. zahteva po izročitvi 3.900 eurov S. v bistvu zahteva po vrnitvi dolga, ne pa plen ropa, ter da ne držijo očitki, da je potoval v Ljubljano v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Zato trdi, da so dokazi o vpletenosti obdolženega v očitano kaznivo dejanje šibki in nedoločeni, odreditev pripora pa prenagljena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da povzete trditve predstavljajo izpodbijanje izključno dejanskih (ne torej pravnih) zaključkov izpodbijanega sklepa, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

6. Z navedbami, da so zaključki sodišča nekonkretizirani in posplošeni ter da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, 22. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Navaja, da sodišče ni obrazložilo zaključka, da je šlo za "pogosto" telefonsko komunikacijo, ter da se ni seznanilo z navedbami obdolženca in se do njih opredelilo. Navedene očitke je zavrnil že zunajobravnavni senat, saj je preiskovalni sodnik korektno povzel zagovor obdolženega in se do njega opredelil, prav tako je na podlagi obrazložitve Okrožnega državnega tožilca natančno navedel, kdaj in kolikokrat so potekale komunikacije med obdolženim T.V. in soobdolženci, na tej podlagi pa je senat ugotovil, da so bile pogoste predvsem v času pred in po ropu ter v času zasega vozila T. v Italiji. Kolikor se se zagovornik z navedenimi ugotovitvami sodišča ne strinja, zopet v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

7. Zagovornik na več mestih zahteve navaja, da za ponovitveno nevarnost ni nobenega razloga oziroma da niti preiskovalni sodnik niti pritožbeno sodišče nista ugotovila in navedla vsaj ene objektivne in ene subjektivne okoliščine, na podlagi katerih bi bil možen sklep o obstoju realne ponovitvene nevarnosti. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar naj bi bilo tudi v nasprotju s pravico obdolženega do učinkovite obrambe po 25. členu Ustave ter 6. in 13. členu EKČP. Temu pa ni mogoče pritrditi.

8. Sodišče prve stopnje je zaključek o podanosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljilo na teži kaznivega dejanja in načinu storitve ter na okoliščinah v katerih je bilo dejanje storjeno, saj se obdolženim očita, da je šlo za v hudodelski združbi organiziran rop s strelnim orožjem in vezanjem drugih oseb. Na ponovitveno nevarnost pa kažejo tudi nadaljnji dogovori obdolžencev za storitve drugih kaznivih dejanj s področja mamil. To izhaja iz prestreženih pogovorov ter iz dejstva, da je zoper obdolženega V. zahtevana preiskava (KT 262/08) zaradi tega kaznivega dejanja, saj je bil prijet s 50 g kokaina, kar je tudi sam povedal, obdolženi A.L. pa je v zagovoru navedel, da je obdolženega V. večkrat videl uživati kokain. Poleg te osebne okoliščine je sodišče glede obdolženega ugotovilo tudi, da je brez zaposlitve in brez dohodkov ter da naj bi ga preživljal brat, kar utemeljuje zaključek, da si sredstva za življenje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj in da bo na prostosti s podobnimi dejanji nadaljeval. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so s tem v obeh sklepih obrazložene okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo nevarnost, da bo osumljeni tovrstna kazniva dejanji zopet ponovil. 9. Na podlagi zgoraj povzetih okoliščin je sodišče zaključilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in glede na težo in način izvršitve očitanega kaznivega dejanja sorazmerna tudi za obdolženega V., čeprav ni bil neposreden storilec dejanja. Vrhovno sodišče takšno oceno sprejema, saj je glede na podano konkretno in realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili pripor nujen za zagotovitev zdravja ljudi in upoštevaje zagroženo kazen tudi sorazmeren napram obdolženčevi ustavno zagotovljeni pravici do osebne svobode.

10. Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep (hišni pripor po 199.a členu ZKP) ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.2.1999, opr. št. I Ips 41/1999). Enak pritožbeni očitek je poleg tega presodil zunajobravnavni senat ter nanj z jasnimi razlogi odgovoril v drugostopenjskem sklepu. Trditev zahteve, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa, zato ni utemeljena.

11. Zagovornik ne more uspeti niti z očitki o arbitrarnem ravnanju sodišča in neenakem varstvu pravic, kar je v nasprotju z določbami ZKP in z načelom zakonitosti po 28. členu Ustave, ker naj bi sodišče A.L. kljub bistveno večji kriminalni količini in močnejšemu sumu izpustilo, obdolženemu pa odredilo pripor, kar utemeljuje s tem, da so pri L. našli 6 kg „trave“. Očitek zahteve zagovornik gradi na neresničnih navedbah in mu ne gre slediti, saj so kriminalisti 5.678 g prepovedane konoplje našli pri obdolžencu M.L., ko so pri njem dne 21.1.2010 opravili hišno preiskavo. Prav tako ni podan očitek o neenakem obravnavanju obdolženca in S.V., saj ne gre za obdolženca, ampak za pričo. 12. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega T.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).