Jedro

Zahteva tožnice ne vsebuje zahtevka za priznanje statusa bivše politične zapornice in iz tega statusa izvirajočih pravic, temveč zahtevek za odškodnino zaradi smrti obeh bratov, o čemer pa organ sploh ni odločal. V postopku je bila tako storjena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, saj se sklepa zato ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-631/2009 z dne 22. 3. 2010, se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravni organ je s sklepom, št. 130-631/2009 z dne 22. 3. 2010, odločil, da se zahteva tožnice za priznanje statusa bivše politične zapornice, pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 29. 4. 1950 ter, da se ji čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 29. 4. 1950 všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju, zavrne. V obrazložitvi je navedel, da glede na določbo 2. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljnjem besedilu ZPKri) ter ob upoštevanju določbe 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice. Organ izjemoma priznava status bivšega političnega zapornika upravičencem, ki so bili v navedenem obdobju mladoletni in brez zavezanca za preživljanje. Iz vseh navedb in podatkov v dokumentaciji pa izhaja, da tožnica v navedenem obdobju ni bila brez enega od zavezancev za preživljanje, saj je živela skupaj mamo in očetom, ki sta edina po zakonu zavezana za preživljanje svojih otrok.

Tožnica je v tožbi navedla, da je 23. 6. 2009 vložila zahtevo za odškodnino, ki se nanaša na njena dva brata, A.A. in B.B., ki sta bila leta 1945 po vojni v Kočevskem Rogu ubita. Na to zahtevo še ni dobila odgovora. Zahtevka za priznanje statusa bivše politične zapornice, kakor tudi zahtevka za priznanje pravice do odškodnine in vštetja časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo v enojnem štetju, o čemer pa je odločeno z izpodbijanim sklepom, pa ni nikoli vložila. Smiselno je zato predlagala ugoditev tožbi.

Upravni organ kot zastopnik toženke na tožbo ni odgovoril, je pa sodišču poslal upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen sklep upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnice za priznanje statusa bivše politične zapornice, za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 29. 4. 1950 ter za vštetje časa odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 29. 4. 1950 v pokojninsko dobo v enojnem štetju.

Iz podatkov izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je tožnica vložila zahtevo za plačilo odškodnine po ZPKri-UPB2 (Uradni list RS, št. 70/05), v kateri je navedla, da sta bila njena brata A.A. in B.B. ubita po vojni, pred smrtjo pa sta v veliki meri pomagala pri preživljanju njene šestčlanske družine, da je organ že izdal sklep, št. 714-01-1032/2004 z dne 13. 9. 2005, ter, da ji je bila že izdana tudi odločba o višini odškodnine na podlagi navedenega pravnomočnega sklepa organa zaradi priznanega statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in s tem status upravičenca do odškodnine po določbah Zakona o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljnjem besedilu ZSPOZ, Uradni list RS, št. 18/01), zahteva pa še odškodnino zaradi smrti bratov A.A. in B.B. Upravni organ je nato izdal izpodbijani sklep, s katerim je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa bivše politične zapornice in iz tega statusa izvirajočih pravic, ker je ugotovil, da tožnica v navedenem obdobju ni bila brez enega od zavezancev za preživljanje, saj je živela skupaj z mamo in očetom, ki sta po zakonu zavezana za preživljanje svojih otrok, zaradi česar ji statusa bivše politične zapornice ne more priznati. Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o zahtevku, katerega tožnica sploh ni vložila. Njena zahteva namreč ne vsebuje zahtevka za priznanje statusa bivše politične zapornice in iz tega statusa izvirajočih pravic, temveč zahtevek za odškodnino zaradi smrti obeh bratov, o čemer pa organ sploh ni odločal, iz česar sledi, da je bila v postopku storjena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (določba 2. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), saj se sklepa zato ne da preizkusiti. Že iz tega razloga je sodišče tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter ga glede na določbo 3. in 4. odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo upravnem organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ – glede na očitno nerazumevanje tožničine zahteve – najprej postopati s tožničino zahtevo kot z nepopolno oziroma nerazumljivo vlogo po določbi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) in torej tožnico pozvati, da natančneje pojasni, kaj zahteva, in šele na podlagi pojasnil tožnice o njeni zahtevi ponovno odločiti. Ob tem pa sodišče še pripominja, da pa bi podatki spisa (že izdan sklep, št. 714-01-1032/2004 z dne 13. 9. 2005, s katerim je bil tožničinima bratoma A.A. in B.B. priznan status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, tožnici status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter pravica do odškodnine po pok. bratih A.A. in B.B., ter izdano odločbo o višini odškodnine na podlagi citiranega pravnomočnega sklepa z dne 13. 9. 2005 po določbah ZSPOZ) utegnili kazati na to, da tožnica do še morebitne dodatne odškodnine iz tega naslova ni upravičena.