Jedro

Sklenitev kupoprodajne pogodbe po SZ za stanovanje, glede katerega je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, je upravičenec lahko zahteval naslednji dan po tem, ko je bila zahteva za denacionalizacijo pravnomočno zavržena. Tedaj je začel teči tudi splošni 5-letni zastaralni rok (346. čl. OZ). O zaključku denacionalizacijskega postopka je toženka ni bila dolžna obvestiti in na ta trenutek začetka teka zastaranja ni mogoče vezati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 371,8 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi poteka absolutnega petletnega zastaralnega roka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala od tožene sklenitev kupoprodajne pogodbe za trisobno stanovanje v izmeri 107,17 m2 v prvem nadstropju hiše na naslovu ... v večstanovanjski hiši na parc.št. ... vl.št. ... k.o. ... .

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni prekludiran v pravici do odkupa, niti tožbeni zahtevek ni zastaral, ker so pristojni pri toženi stranki vse do leta 2005 zatrjevali, da denacionalizacijski postopek še ni končan in da bo tožena stranka o možnosti odkupa tožnika obvestila, ko bo postopek končan. Tožena stranka pa tožeče stranke nikoli ni obvestila, da je denacionalizacijski postopek končan, niti tega izven konkretnega pravdnega postopka nikoli ni navajala. Prav tako o zahtevku na sklenitev pogodbe iz leta 1993 nikoli ni odločila. Ker torej zahtevek ni bil zavrnjen, zastaranje še ni moglo začeti teči. Pa četudi bi začelo, bi bilo prekinjeno, ker je tožena stranka tožeči pripoznala pravico do odkupa s konkludentnimi dejanji in tožniku izračunala višino kupnine ter pripravila osnutek pogodbe za odkup v letu 2005. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala tudi dokaze, ki pa jih sodišče vsebinsko ni obravnavalo in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem župana J.. Zaključek sodišča prve stopnje, da je začel teči rok za uveljavitev terjatve na sklenitev pogodbe z zaključkom denacionalizacijskega postopka, je zmoten.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da s konkludentnimi dejanji tožbenega zahtevka nikoli ni pripoznala, ampak celo vložila tožbo na izpraznitev stanovanja. Zaposleni pri toženi stranki tožniku tudi niso pripravili osnutka pogodbe, niti niso izračunali kupnine. Predlog za zaslišanje župana J. pa je bil tako ali tako vložen po prvem naroku in župan v zvezi s konkretnimi opravili zaposlenih tudi ne bi znal ničesar izpovedati. Zahteva za odkup je bila zavrnjena 14.7.1993. Tožnik je v letu 1999 vedel, da je denacionalizacijski postopek končan, saj je predstavnik tožene stranke v letu 1999 skušal opraviti ogled stanovanje, a mu je tožnik to preprečil. Tudi tožbe na izpraznitev stanovanja tožniku ni bilo mogoče vročiti kar tri leta in že v postopku na izpraznitev stanovanja je bilo tožniku jasno, da je denacionalizacijski postopek končan. Tožnik pa je bil vse do leta 2005 pasiven.

Pritožba ni utemeljena.

Del neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stanja so naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: Tožnik je bivši imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet te pravde in je 7.7.1993 pri toženi stranki kot lastnici stanovanja pravočasno vložil zahtevo za njegov odkup. Tožena stranka je tožnika obvestila dne 14.7.1993, da odkup ni mogoč, ker je v teku denacionalizacijski postopek. 18.10.2005 je tožnik vložil tožbo.

Tožnikova pisna zahteva za prodajo stanovanja je bila pravočasna, saj je bila vložena v roku dveh let po uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Zakon pa ne vsebuje specialnih določb o zastaranju tožbenega zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe po 117. členu SZ. Kako dolg je ta rok in kdaj začne teči, je tako določeno v Obligacijskem zakoniku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno ko je za podlago svoje odločitve uporabilo določila 346. in 335. člena OZ. V 336. členu OZ je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. To pa lahko stori tedaj, ko obveznost zapade. Na podlagi določila 5. odst. 117. člena SZ je bil lastnik stanovanja dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo v 30 dneh po vložitvi zadeve. V konkretnem primeru je bila vložena tudi zahteva za denacionalizacijo, ki pa je bila 29.10.1998 pravnomočno zavržena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik lahko s tožbo zahteval izpolnitev obveznosti prvi dan po poteku roka, torej 30.10.1998, ker je bilo tudi ugotovljeno, da je bila tožba vložena 18.10.2005 ni nobenega dvoma, da se je petletni zastaralni rok že iztekel (346. člen OZ). Terjatev je zastarana, z zastaranjem pa je prenehala tudi pravica zahtevati izpolnitev (335. člen OZ). Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da rok za zastaranje sploh še ni začel teči. Tožena stranka namreč tožečo ni bila dolžna obveščati o zaključku denacionalizacijskega postopka, tožeča stranka pa tudi ni trdila in še manj dokazala kakršnekoli zlorabe s strani uslužbencev tožene stranke v zvezi z neobveščanjem glede zaključka denacionalizacijskega postopka. Pravno zmotno je tudi tožnikovo tolmačenje 364. člena OZ o pretrganju zastaranja. Zastaranje pretrga namreč samo upnikova vložitev tožbe, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala njegova terjatev pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Tožnik tega ni storil vse do vložitve tožbe 18.10.2005. Tožena stranka ni izkazala, da bi osnutek pogodbe in izračun kupnine za stanovanje pripravili uslužbenci tožene stranke. Iz ravnanj tožene stranke in iz listin v spisu pa izhaja predvsem nasprotovanje tožene stranke tako tožnikovemu odkupu kot tudi nadaljnji uporabi stanovanja, saj je bila v letu 2000 celo bila vložena tožba za izpraznitev stanovanja. Za ugotovitev pretrganja zastaranja zaradi pripoznave torej ni bilo nikakršne podlage, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožnik v obrazložitvi, zakaj je predlagal zaslišanje priče župana J. po prvem naroku navaja, da ga do prvega naroka v marcu 2006 niti ni mogel predlagati, ker takrat še ni bil župan, s tem pritožnik že sam sebi odgovori, da z njegovim zaslišanjem pač ni mogoče dokazovati konkludentnih dejanj uslužbencev tožene stranke v letu 2005. Ker tako niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi kot tudi ne kršitve, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožečo stranko je zajeta v zavrnilnem delu te sodbe in temelji na določilu 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo vsebuje navedbe in dejstva, ki niso prispevala k odločitvi o utemeljenosti pritožbe. Zato je pritožnica nasprotni stranki dolžna povrniti tudi vse priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki so specificirani v stroškovniku, ki je v spisu. Sodišče je skladno z določili Odvetniške tarife toženi stranki za odgovor na tožbo priznalo vse priglašene stroške in sicer za odgovor na pritožbo 625 točk, za prejem odločbe in obvestilo stranki 50 točk, vse skupaj povečano za 20 % DDV. V skupnem znesku je tako toženi stranki priznalo 371,8 EUR in jih naložilo v plačilo tožeči stranki, ki je v pritožbenem postopku propadla.