Jedro

Izločitveni upnik je na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP le tisti, ki je lastninsko pravico pridobil na originaren način. Tožeča stranka pa svoje zahtevke utemeljuje na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice. Njena tožba tako glede zahtevkov za ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine, in za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na sporni nepremičnini, ni sklepčna.

Če je bil veljaven razpolagalni pravni posel izvršen pred začetkom stečajnega postopka nad odsvojiteljem, nepremičnina ne spada v stečajno maso odsvojitelja (stečajnega dolžnika), saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja (ta je s tem pridobil pričakovano lastninsko pravico). V tem primeru ima pridobitelj (pričakovani lastnik) v stečajnem postopku izločitveno pravico, na katero pa začetek stečajnega postopka ne vpliva (drugi odstavek 279. člena ZFPPIPP). Vendar pa te izločitvene pravice pridobitelju ni treba uveljavljati v stečajnem postopku, saj lahko upravičenec (oseba, v korist katere učinkuje zemljiškoknjižno dovolilo) doseže vknjižbo lastninske pravice brez sodelovanja stečajnega dolžnika (prva alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.146,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine vl. št. 001, k. o. ..., pri stanovanju št. 8 v izmeri 43,98 m² v 3.1 etaži ter stanovanju št. 13 v izmeri 27,18 m² v 4.1 etaži na naslovu L., pri njegovem deležu do 1/1. Ugotovi se obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini vl. 001, k. o. ..., pri stanovanju št. 8 v izmeri 43,98 m² v 3.1 etaži ter stanovanju št. 13 v izmeri 27,18 m² v 4.1 etaži na naslovu L., pri njegovem deležu do 1/1. Toženi stranki se kot stečajnemu dolžniku naloži, da v roku 8 dni izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo njene lastninske pravice na navedeni nepremičnini vl. 001, k. o. ..., pri stanovanju št. 8 v izmeri 43,98 m² v 3.1 etaži ter stanovanju št. 13 v izmeri 27,18 m² v 4.1 etaži na naslovu L., pri njegovem deležu do 1/1, sicer bo ta sodba nadomestila izstavitev ZK dovolila.

Toženi stranki se kot stečajnemu dolžniku naloži, da v roku 8 dni prepusti posest na nepremičnini vl. 001, k. o. ..., pri stanovanju št. 8 v izmeri 43,98 m² v 3.1 etaži ter stanovanju št. 13 v izmeri 27,18 m² v 4.1 etaži na naslovu L. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki priznane stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila.“ Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki.

2. Zoper sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vlaga pritožbo tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo vseh dokazov. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati pravdne stranke in pričo A. A. glede izvedenih kompenzacij med toženo stranko in družbo A., d. o. o. Ker vprašanje plačila kupnine s strani družbe A., d. o. o. za odločitev ni pravno odločilno (tožba je namreč nesklepčna), je sodišče prve stopnje dokazne predloge v zvezi s tem pravilno zavrnilo. Iz istega razloga sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka, ker tožeči stranki ni dopustilo dodatnega roka za pridobitev dokumentov, ki se nanašajo na zgoraj omenjene kompenzacije oziroma ker ni pozvalo tožene stranke na predložitev dokazov v zvezi z dokumentacijo iz tega posla. Da sodišče neutemeljeno ne bi izvedlo še kakšnega drugega dokaznega predloga, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Nadalje sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker ni obrazložilo zavrnitve izvedbe dokazov oziroma je na splošno napisalo, da je zavrnilo dokaze kot nepotrebne. Sodišče se v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora namreč opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.1 Da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dokazov, ki so bili pravno odločilni, pa pritožnica ni konkretizirano zatrjevala. Ni namreč niti navedla, kateri dokazi naj bi to bili.

6. Dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, so v pritožbenem postopku vsa nesporna, in so sledeča: - tožena stranka in družba B., d. o. o. (ki se je nato preimenovala v A., d. o. o.) sta 2. 2. 2010 sklenili Kupoprodajno pogodbo (v nadaljevanju Kupoprodajna pogodba), s katero se je tožena stranka zavezala na družbo B., d. o. o. prenesti lastninsko pravico na sporni nepremičnini; - podpis prodajalke (tožene stranke) na zemljiškoknjižnem dovolilu je bil overjen 15. 2. 2010; - nad toženo stranko se je 7. 3. 2011 začel stečajni postopek; - družba A., d. o. o., in tožeča stranka sta 2. 9. 2015 sklenili Dogovor o urejanju razmerij v zvezi s prodajno pogodbo (v nadaljevanju Dogovor), s katerim sta se dogovorili, da bo tožeča stranka vstopila v pravice družbe A., d. o. o. po Prodajni pogodbi z dne 2. 10. 2010 in bo urejala pravice in razmerja v zvezi s sporno nepremičnino (1. člen), da družba A., d. o. o. prenese na tožečo stranko vse pravice in vsa razmerja, povezana s sporno nepremičnino (prvi odstavek 2. člena), ter da družba A., d. o. o. dovoljuje na sporni nepremičnini vknjižbo lastninske pravice v korist imetnice, tožeče stranke (drugi odstavek 2. člena); - podpis družbe A., d. o. o. na zemljiškoknjižnem dovolilu je bil overjen 14. 10. 2015; - v zemljiško knjigo je kot lastnica sporne nepremičnine vpisana tožena stranka; - tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila izločitveno pravico, ki jo je stečajna upraviteljica prerekala.

7. Tožeča stranka je na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo vložila tožbo (1) za ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine, (2) za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na sporni nepremičnini, (3) za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in (4) za prepustitev posesti na sporni nepremičnini.

8. Izločitvena pravica na nepremičnini je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP).

9. Višje sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka nima izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP. Izločitveni upnik je namreč na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP le tisti, ki je lastninsko pravico pridobil na originaren način. Tožeča stranka pa svoje zahtevke utemeljuje na pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice. Njena tožba tako glede zahtevkov za ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine, in za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na sporni nepremičnini ni sklepčna.2 Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi teh zahtevkov (čeprav iz drugačnih razlogov) je tako pravilna.

10. Pri prenosu lastninske pravice je treba ločevati med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Če je v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini sklenjen le veljaven zavezovalni pravni posel (prodajna pogodba), ne pa tudi razpolagalni pravni posel (ki je v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom prodajalca), ima kupec le obligacijsko terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Če razpolagalni pravni posel ni bil izvršen do začetka stečajnega postopka nad prodajalcem, ima kupec do stečajnega dolžnika nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP.3

11. Če pa je bil veljaven razpolagalni pravni posel izvršen pred začetkom stečajnega postopka nad odsvojiteljem, nepremičnina ne spada v stečajno maso odsvojitelja (stečajnega dolžnika), saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja (ta je s tem pridobil pričakovano lastninsko pravico).4 V tem primeru ima pridobitelj (pričakovani lastnik) v stečajnem postopku izločitveno pravico, na katero pa začetek stečajnega postopka ne vpliva (drugi odstavek 279. člena ZFPPIPP). Vendar pa te izločitvene pravice pridobitelju ni treba uveljavljati v stečajnem postopku, saj lahko upravičenec (oseba, v korist katere učinkuje zemljiškoknjižno dovolilo) na podlagi prve alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) doseže vknjižbo lastninske pravice brez sodelovanja stečajnega dolžnika. Pričakovani lastnik lahko torej uveljavi pričakovano lastninsko pravico proti vknjiženemu lastniku, ki mu je izstavil dovolilo (odsvojitelju), tako, da vloži zemljiškoknjižni predlog.5

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tožena stranka in družba A., d. o. o. sklenili Kupoprodajno pogodbo za sporno nepremičnino ter da je tožena stranka družbi A., d. o. o. izročila zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je bil toženkin podpis notarsko overjen (15. 2. 2010) pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko (7. 3. 2011). Ker je bil razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka že izvršen (in je torej družba A., d. o. o. že pred začetkom stečaja pridobila pričakovano lastninsko pravico), ne držijo navedbe tožene stranke, da je imela družba A., d. o. o. le domnevno nedenarno terjatev (obligacijskopravni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila), ki se je skladno z 253. členom ZFPPIPP pretvorila v denarno terjatev, ter zaradi neprijave terjatve prenehala skladno z drugim odstavkom 227. člena ZFPPIPP. Nadalje ni sporno, da sta družba A., d. o. o. (ki je bila torej pričakovana lastnica) in tožeča stranka leta 2015 sklenili Dogovor, ter da je družba A., d. o. o. tožeči stranki izročila overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za sporno nepremičnino.6

13. Glede na navedeno tudi ni utemeljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ta zahtevek je obligacijskopravne narave, saj z njim pogodbena stranka zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti (načelo relativnosti pogodbenih razmerij, prim. 125. člen Obligacijskega zakonika).7 Izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila se tako lahko zahteva le od osebe, ki bi bila takšen razpolagalni pravni posel po materialni podlagi dolžna opraviti, kar pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja.

14. Nadalje tudi ni utemeljen zahtevek za prepustitev posesti na sporni nepremičnini. Kupec sicer lahko uveljavlja stvarnopravni zahtevek za izročitev posesti nepremičnine zunaj stečaja v pravdi, vendar šele takrat, ko z vknjižbo pridobi resnično lastninsko pravico.8 Tožbo za vrnitev stvari lahko namreč na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika vloži samo tisti, ki je lastnik stvari. Ker tožeča stranka ni lastnica sporne nepremičnine, temveč ima na njej zgolj (v primeru veljavnosti Kupoprodajne pogodbe in Dogovora) pričakovano lastninsko pravico, ne more od tožene stranke, ki je zemljiškoknjižna lastnica, zahtevati izročitve nepremičnine v posest.9

15. Tožeča stranka glede odločitve o stroških uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da ta ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v sklepu navedena podlaga odločitve, odmera pa je razvidna iz spisa. Standard obrazloženosti stroškovne odločitve je dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa (če torej lahko stranke iz stroškovnika razberejo, kako je sodišče napravilo izračun, ki ga je nato v znesku navedlo v izreku svoje odločbe).10

16. Tožena stranka je priglasila vse stroške s (končnim) stroškovnikom na list. št. 60. Iz tega stroškovnika sicer izhajajo opombe sodišča prve stopnje glede (ne)priznanja stroškov, vendar pa se priznani znesek stroškov v sodbi ne ujema z odmero na stroškovniku (z opombami oz. prečrtavanjem stroškov). Sklepa o odmeri stroškov se tako ne da preizkusiti in je ta pomanjkljiv. Višje sodišče je navedeno kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo (šesta alineja 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Toženi stranki je tako na podlagi 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in stroškovnika priznalo 1100 točk za odgovor na tožbo (1. točka tar. št. 19 OT), 1100 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 19 OT), 1100 točk za prvi narok za glavno obravnavo (1. točka tar. št. 20 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 43 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 3.343 točk oz. 2.005.80 EUR, ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) vse skupaj znaša 2.447,08 EUR. Priznani strošek presega stroške, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje (ti znašajo 1.147,54 EUR). Ker višje sodišče skladno s 359. členom v zvezi s 366. členom ZPP sklepa o stroških ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (t. i. prepoved reformatio in peius), je pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo in sklep o stroških potrdilo.

17. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.11 Pritožbo tožeče stranke je tako, potem ko tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter OT. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.375 točk (1. točka tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 23,75 točk (tretji odstavek 11. člena OT), in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) vse skupaj znaša 1.146,98 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov za posvet s stranko in za pregled dokumentacije, saj so ti že vključeni v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.

1 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 12/2004 in III Ips 53/2009 ter VSL I Cpg 106/2010 in II Cpg 613/2019. 2 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 128/2014, VSL I Cpg 127/2021, I Cpg 614/2017 in I Cpg 475/2017 ter VSM I Cpg 421/2016. Glej tudi N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ljubljana, Tax-Fin-Lex, 2017, str. 173. 3 Razen če gre za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (od 265. člena do 268. člena ZFPPIPP), saj se za njih 253. člen ZFPPIPP ne uporablja (glej prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP). 4 Glede (učinkov) pričakovane lastninske pravice glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10-15 (9. točko obrazložitve) in sklep VSRS II Ips 135/2012. 5 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 128/2014, VSL I Cp 1781/2019, I Cpg 614/2017 in I Cpg 509/2010 ter VSK Cpg 3/2017. Glej tudi N. Plavšak, prav tam, str. 153, 173, 633–635 in 666–667, ter N. Plavšak in R. Vrenčur v N. Plavšak in drugi, Stvarno pravo: komentar Stvarnopravnega zakonika, Ljubljana, Tax-Fin-Lex, 2020, str. 263 in 279. 6 Med strankama je bila sicer sporna tako veljavnost Kupoprodajne pogodbe (tožena stranka je ugovarjala, da je nična ter da kupnina ni bila plačana) kot tudi pravna narava Dogovora (tožena stranka je trdila, da iz Dogovora izhaja, da gre za prenos pogodbe oz. da iz njega ni razvidno, ali gre za prodajno ali za darilno pogodbo) in njegova veljavnost (tožena stranka je ugovarjala, da je ničen). Vendar pa višjemu sodišču, ker je zavrnilo zahtevke že iz razloga nesklepčnosti, teh ugovorov (ter pritožničinih navedb v zvezi s tem) ni bilo treba presojati oziroma na njih odgovarjati. 7 Prim. sodne odločbe VSL I Cpg 127/2021 in II Cp 37/2010 ter VSM I Cp 851/2021. 8 Glej. N. Plavšak, prav tam, str. 630. 9 Prim. tudi sodbo VSL I Cp 260/2018. 10 Prim. T. Zima Jenull: Stroški postopka v gospodarskih sporih (s pregledom sodne prakse), Pravosodni bilten, št. 2/2019, str. 142‒143, ter sklep VSL I Cp 1007/2021. 11 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.