Jedro

Po izrecni določbi sedmega odstavka 25. člena ZDen lahko fizične osebe povračilo vlaganj zahtevajo brez omejitev iz prejšnjih odstavkov in v celoti. To pomeni, da zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine.

Glede na to, da je podržavljeno premoženje, v katerega je revidentka kot najemnica podržavljenih prostorov vlagala, na denacionalizacijske upravičence prešlo s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji več kot deset (skoraj štirinajst) let pred izdajo izpodbijane odločbe o povračilu odškodnine zaradi vlaganj, je organ, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, dolžan preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, ki jih v odločbi U-I-129/95 navaja Ustavno sodišče, to je v obliki odloženega plačila, v okviru katere imajo obresti funkcijo nadomestila za uporabo denarja v pogojih časovno odloženega izplačevanja odškodnine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 35/2012-16 z dne 27. 11. 2012 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita odločba RS, Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 464-170/1998-96 z dne 30. 7. 2010, in odločba RS, Ministrstva za okolje in prostor, št. 4903-4/2009/4 z dne 30. 11. 2011, ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 1.742,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

III. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 464-170/1998-96 z dne 30. 7. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-4/2009/4 z dne 30. 11. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka deloma ugodila revidentkini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, in sicer tako, da je odpravila 3. točko izreka izpodbijane odločbe, ki se je nanašala na stroške upravnega postopka, in odločila, da je stroške postopka v višini 553,60 EUR dolžna plačati revidentka, v preostalem delu pa je pritožbo skupaj z zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov zavrnila. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da so tam navedeni zavezanci kot denacionalizacijski upravičenci dolžni izplačati revidentki kot najemnici denacionaliziranega poslovnega prostora odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 39,54 m², ki se nahaja v hiši na .... cesti v ..., v skupni višini 5.921,12 EUR, in sicer: A. A. 1.973,71 EUR, B. B. 1.973,71 EUR, C. C. 1.315,80 EUR in D. D. 657,90 EUR, skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se odškodnina izplačuje v desetih enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po dnevu pravnomočnosti te odločbe, naslednji obroki pa na isti dan posameznega leta, vse pod izvršbo (1. točka izreka izpodbijane odločbe); zavrnil preostali del revidentkine zahteve za izplačilo odškodnine iz naslova vlaganj v višini 30.610,37 EUR (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore glede pravilnosti izračuna vlaganj, ki so jih zavezanci kot denacionalizacijski upravičenci dolžni povrniti revidentki. Navaja, da je višina odškodnine, ki jo na podlagi določb 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) fizična oseba lahko uveljavlja zaradi preteklih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, omejena s povečano vrednostjo nepremičnine. Glede identifikacije spornega poslovnega prostora se strinja z razlogi obeh upravnih organov in dodaja, da tudi iz mnenja v upravnem postopku imenovane izvedenke G. izhaja, da gre za najet poslovni prostor v prvem nadstropju v izmeri 39,54 m², v katerem revidentka od leta 1977 opravlja dejavnost. Glede ugovora, da poslovni prostor v tem obsegu ni bil nikoli nacionaliziran, pa se izrecno sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja stanje obravnavane nepremičnine ob podržavljenju. Dodaja, da iz dopolnitve mnenja izvedenke izhaja, da je bilo pri vrednotenju nepremičnine ob podržavljenju upoštevano, da je bila ta v letu 1946, ko je bila podržavljen solastniški delež do 1/3, stanovanje. Vrednotenje stanja ob podržavljenju temelji na podatkih iz leta 1949 in iz leta 1959, ko je bil podržavljen preostali solastninski delež na nepremičnini. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, zavrača tožbene navedbe, da je bil sporni poslovni prostor povečan za celotno velikost stranišča in umivalnice. Odločitev o višini in teku obresti od pravnomočnosti izpodbijane odločitve temelji na upravnosodni praksi k 25. členu ZDen v zvezi s 45. členom ZDen in Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad oziroma zdaj družba (v nadaljevanju SOD).

3. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišču prve stopnje očita, da se sklicuje na odločbi upravnih organov, na tožbene pripombe in ugovore pa ne zavzame obrazloženega stališča. Nepremičnina, ki je v tem primeru predmet ocene revidentkinih vlaganj, sploh ni bila identificirana. Izvedenka ni ugotovila, na kateri prostor (poslovni prostor ali stanovanje) iz seznama vrnjenih poslovnih prostorov in stanovanj se nanaša zahtevek. Prav tako ni ugotavljala, ali je bil prostor podržavljen leta 1946 ali 1959. Navaja tudi, da naj bi cenitev stanja ob podržavljenju temeljila na podatkih iz leta 1982, potem ko naj bi bila že izvedena nekatera vlaganja. Izvedenka izhaja tudi iz napačne ugotovitve, da naj bi imel obravnavani poslovni prostor ob podržavljenju enake izmere kot ob vračanju. Izpodbijani sodbi in odločbama organov očita nasprotje med odločitvijo in razlogi. Zmotno so bile uporabljene določbe 25. člena ZDen o obsegu povračila vlaganj fizičnim osebam. Vztraja pri obrestnem zahtevku od vložitve zahtevka, to je od 30. 12. 1998, in navaja, da so upravičenci dobili vrnjene objekte že v letu 1996 in da jim od takrat plačuje najemnino, ves ta čas pa so obogateni za njeno investicijo. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Stranke z interesom A. A., B. B. in D. D. v odgovoru na revizijo predlagajo njeno zavrnitev. Zahtevajo povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

7. V tej zadevi je izpolnjen uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka namreč izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bilo pravnim naslednikom denacionalizacijskih upravičencev naloženo vračilo vlaganj fizične osebe – revidentke kot najemnice v denacionalizaciji vrnjenih poslovnih prostorov v skupnem znesku 5.921,12 EUR skupaj s 6 % letnimi obrestmi, zavrnjen pa preostali del njene zahteve v višini 30.610,37 EUR.

8. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

9. V obravnavani zadevi je sporna višina vlaganj v poslovne prostore, ki so bili vrnjeni v denacionalizacijskem postopku, do povračila katerih je na podlagi določb 25. člena ZDen upravičena revidentka kot najemnica teh poslovnih prostorov, in trenutek, od katerega tečejo obresti za priznani znesek vlaganj.

10. V 25. členu ZDen ureja vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju povečala, in določa pogoje za povračilo vlaganj. Po določbi tretje alineje drugega odstavka 25. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Sedmi odstavek 25. člena ZDen pa za primer, da je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, določa, da lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti.

11. Sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki je bil v ZDen vnesen naknadno z ZDen-B, ureja povračilo vlaganj fizičnim osebam. Po tej določbi ZDen lahko fizične osebe, ki so vlagale v vrnjeno nepremičnino, zahtevajo povrnitev tistih vlaganj, ki so bila izvršena v podržavljeno nepremičnino do dneva uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991, in s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Po izrecni določbi tega člena lahko fizične osebe povračilo teh vlaganj zahtevajo brez omejitev iz prejšnjih odstavkov in v celoti, če je izpolnjen pogoj glede povečanja vrednosti nepremične zaradi vlaganj. To pomeni, da zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. Povedano drugače, po tej določbi ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšna vlaganja se ob upoštevanju ustrezne amortizacije vrnejo v celoti. Drugačna razlaga sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki bi upoštevala le to, da za povračilo vlaganj fizičnih oseb ne veljajo omejitve iz prejšnjih odstavkov (četrti in peti odstavek 25. člena ZDen), bi bila v nasprotju z izrecno zakonsko določbo. Glede na siceršnjo besedilo sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki izrecno izključuje omejitve iz prejšnjih odstavkov 25. člena ZDen, pa bi bila v takem primeru odveč tudi besedna zveza „v celoti“. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje enako kot pred njem upravna organa zmotno uporabilo določbo sedmega odstavka 25. člena ZDen.

12. Glede na okoliščine obravnavne zadeve pa revidentka utemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo določbe tretjega odstavka 25. člena ZDen, na podlagi katerega je organ določil rok in pogoje izplačila z izpodbijano odločbo priznane odškodnine.

13. Po tretjem odstavku 25. člena ZDen se rok plačila odškodnine iz zadnje alinee prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji.

14. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi pri presoji pravilnosti tako določenega teka obresti sklicuje na analogijo z ureditvijo obveznosti, ki velja za SOD, in se pri tem sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 727/2007 in X Ips 731/2007. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v navedenih primerih je bila višina obrestne mere (ki v obravnavani zadevi ni predmet izpodbijanja) in način njihovega obračuna (dekurzivno na konformni način, X Ips 731/2007), ne pa tudi začetek obrestovanja. Vrhovno sodišča se v navedenih sodbah sklicuje na določbo tretjega odstavka 45. člena ZDen, ki za obveznice, nominirane v nemških markah in izplačljive v enakih polletnih obrokih v 20 letih (prim. prvi in drugi odstavek 45. člena ZDen), določa šestodstotno obrestno mero. Ker gre pri obveznosti denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov iz 25. člen ZDen za denarno odškodnino, glede začetka obrestovanja ne pride v poštev analogija z ureditvijo obveznosti, ki jo SOD izplačuje v obliki obveznic in ki je sicer (vključno z začetkom obrestovanja) natančneje urejena v Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) in na njegovi podlagi sprejeti Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOD (v nadaljevanju Uredba).(1)

15. V izpodbijani odločbi določen tek obrestovanja, ki teče od pravnomočnosti te odločbe, temelji na ureditvi odloženega plačila odškodnine iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, po kateri je predpisano plačilo odškodnine (povračilo vlaganj) z odlogom, ki ne sme biti krajši od desetih let. Takšna ureditev po svoji vsebini predstavlja obliko kreditiranja, ki terja temu primeren način obrestovanja kot odmene za uporabo denarja. Ureditev iz navedene določbe ZDen izhaja iz predpostavke, da je o vračilu vlaganj odločeno z odločbo o denacionalizaciji, to je hkrati z vračilom premoženja denacionalizacijskim upravičencem v naravi. To izhaja iz same vsebine tretjega odstavka 25. člena ZDen, prav tako pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996. Ustavno sodišče je pri presoji skladnosti te določbe ZDen z ustavo pojasnilo, da je „obvezen odlog plačila odškodnine treba razumeti kot ureditev, zgrajeno na predpostavki o šibkejšem premoženjskem stanju upravičencev v primerjavi s premoženjskim stanjem zavezancev, kot posledice izvedene nacionalizacije njihovega premoženja. Medtem ko je upravičenec ostal po podržavljenju brez odvzetega premoženja in s tem brez dohodkov iz tega naslova, je zavezanec z istim premoženjem razpolagal in z njim ustvarjal ali pa imel vsaj možnost ustvariti dohodek. Do ustvarjenega dohodka iz naslova podržavljene nepremičnine oziroma do "izgubljenega dobička" tisti, ki se mu nepremičnina vrača, po izrecni določbi 72. člena ZDen ni upravičen. Zato pa je utemeljeno, da se mu plačilo odškodnine, s katerim je pogojevana vrnitev nepremičnine, ustrezno olajša oziroma odloži. Ustavno sodišče je presodilo, da bi bila ravno ureditev, ki bi zahtevala takojšnje plačilo odškodnine, v nasprotju z načelom pravičnosti, saj bi upravičenci v večini primerov glede na svoje premoženjsko stanje ne mogli izbrati tistega načina denacionalizacije, ki v največji meri zagotavlja popravo prizadejanih krivic - to pa je vračanje nepremičnin v naravi.“

16. V obravnavani zadevi, v kateri je odločba o denacionalizaciji obravnavane nepremičnine postala pravnomočna 19. 6. 1996, to je skoraj štirinajst let pred izdajo izpodbijane odločbe, je zato treba preizkusiti, ali gre za tak primer, na katerega se nanaša navedena ureditev iz 25. člena ZDen. Pri tem je treba upoštevati, da je bil sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki je materialnopravna podlaga izpodbijane odločbe, v ZDen vnesen z ZDen-B (6. člen ZDen-B). Za primere, kakršen je obravnavani, v katerih je bilo o denacionalizaciji že odločeno s pravnomočno odločbo, je ZDen-B v 24. členu določil tudi nov rok za vložitev zahtev iz 25. člena ZDen. V tem roku je v tej zadevi obravnavano zahtevo vložila tudi revidentka.

17. Izpodbijana odločba, ki ne upošteva, da je od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji preteklo že več kot deset let in da revidentka ni zavezanka za vrnitev podržavljenega premoženja, temveč najemnica denacionaliziranih poslovnih prostorov, revidentko postavlja v neenak položaj z ostalimi upravičenci do vračila vlaganj glede na čas odločanja o njihovem zahtevku. V primerih, ko organ hkrati odloča o denacionalizaciji in povračilu vlaganj (oziroma ko med tema odločitvama ni bistvene časovne razlike), je hkrati z vračilom premoženja denacionalizacijskim upravičencem tem naložena tudi obveznost povračila vlaganj po pogojih iz tretjega odstavka 25. člena ZDen (to je v roku, ki ne sme biti krajši od desetih let), pri čemer pa se tako določena odškodnina od takrat tudi obrestuje. Povsem drugačen pa je revidentkin položaj. Premoženje, v katerega je vlagala, je na denacionalizacijske upravičence prešlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji več kot deset (skoraj štirinajst let) pred izdajo izpodbijane odločbe o povračilu odškodnine zaradi vlaganj. V takem primeru pa je organ, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, dolžan preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, ki jih v odločbi U-I-129/95 navaja Ustavno sodišče, to je v obliki odloženega plačila in v okviru katere imajo obresti funkcijo nadomestila za uporabo denarja v pogojih časovno odloženega izplačevanja odškodnine. Ker v obravnavni zadevi tak preizkus ni bil opravljen, je bila glede na okoliščine danega primera zmotno uporabljena tudi določba tretjega odstavka 25. člena ZDen .

18. Zaradi navedene zmotne uporabe določb tretjega in sedmega odstavka 25. člena ZDen je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbi in na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbi prvostopenjskega upravnega organa in tožene stranke ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ odloči upoštevaje v tej sodbi navedena stališča Vrhovnega sodišča

19. Ker se glede na navedeno zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden so bili odpravljeni upravni akti izdani (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi ugovori.

K II. točki izreka:

20. Ker je revidentka z revizijo uspela, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ). Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu revidentki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV (70,00 EUR), skupaj torej 420,00 EUR. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT. Na podlagi tarifne številke 3300 se revidentki prizna 1.082,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar z 20 % DDV (revizija je vložena 3. 1. 2013) skupaj znaša 1.322,40 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške postopka v višini 1.742,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Op. št. (1): Po določbi prvega odstavka 7. člena Uredbe se glavnica začne obrestovati 1. 7. 1996, izplačevati pa 1. 12. 2004. Glede osnove za izračun Uredba v 12. členu loči med primeri, ko je do pravnomočnosti odločbe prišlo pred 1. 7. 1996 (začetek obrestovanja po prvem odstavku 7. člena Uredbe) in po njem, in sicer tako, da za primere, ko je odločba postala pravnomočna pred 1. 7. 1996 določa, da je osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba, povečani za obresti iz sedmega odstavka 44. člena ZDen, obračunanimi za čas od pravnomočnosti odločbe do 1. 7. 1996.