Jedro

Nevročitev pavšalnega odgovora na tožbo ne posega v načelo kontradiktornosti.

Po SRS/93 se prevrednotenje (revalorizacija) ob povečanju vrednosti osnovnega sredstva ne izvaja s cenitvijo, ampak le preko ravni cen (uskladitev z inflacijo).

Prisilna poravnava, ki je potrjena po izdaji prvostopne odmerne davčne odločbe, ne vpliva na njeno zakonitost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 22. 8. 2001, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2005, s katero je bila prvostopna odločba spremenjena v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in sicer tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila. V preostalem delu pa je bila revidentova pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Prvostopni davčni organ je odločil, da revident nima davčne obveznosti za davek od dobička pravnih oseb za leto 1999 (točka I.1. izreka) ter da je dolžan plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 91,131.412,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.2. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, ter se na te razloge tudi sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa navaja, da ti niso utemeljeni.

3. Revident utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizijske navedbe niso utemeljene. Predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je revizija dovoljena, ker izpolnjuje pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 91,131.412,00 SIT oziroma 380.284,64 EUR, kar presega znesek 20.000,00 EUR.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora na tožbo. S to kršitvijo postopka v upravnem sporu ni bilo poseženo v revidentovo pravico do izjave v postopku pred sodiščem prve stopnje (poseg v načelo kontradiktornosti postopka), ker je tožena stranka v svoji vlogi navedla le, da prereka tožbene navedbe, da v celoti vztraja pri svoji odločbi ter predlaga zavrnitev sodbe. Opustitev vročitve takšne neobrazložene vloge, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za odgovor na tožbo, namreč po presoji Vrhovnega sodišča ne posega v načelo kontradiktornosti postopka. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (načelo kontradiktornosti z opustitvijo vročitve) v reviziji po ZUS-1 ni absolutna, ampak relativna kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1), zato opustitev vročitve neobrazložene vloge ni z ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. Revizija neutemeljeno navaja, da je izrek odločbe tožene stranke, nezakonit, ker ni razumljiv in je dvoumen, ter ne upošteva učinkov prisilne poravnave, ki je bila potrjena 11. 4. 2002. 9. Tožena stranka je prvostopno odločbo glede odmere pripadajočih zamudnih obresti spremenila tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila. Tako oblikovan izrek je po presoji Vrhovnega sodišča jasen, razumljiv in izvršljiv ter zato tudi zakonit. Ni utemeljena revizijska navedba, da naj iz njega ne bi bilo jasno razvidno, katere obresti se obračunajo. Ker pa revident svojega dvoma v jasnost izreka ne konkretizira, se Vrhovno sodišče do takšne pavšalne navedbe ne more konkretneje opredeliti.

10. Revidentovo sklicevanje na prisilno poravnavo, ki je bila potrjena po izdaji prvostopne odločbe, je pri odločanju o zakonitosti odmerne odločbe brezpredmetno. Potrjena prisilna poravnava pa lahko vpliva na morebitno izvršitev z izpodbijano odločbo naloženih obveznosti, če do potrditve prisilne poravnave revident še ni izpolnil z izpodbijano odločbo naloženih davčnih obveznosti.

11. Revident neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč imelo podlago za sklicevanje na določbo 71. člena ZUS-1. V njej namreč ni določeno, da bi bilo takšno sklicevanje mogoče le, kadar bi tožnik uveljavljal bistvene kršitve določb postopka v upravnem postopku. Zato niso utemeljeni revizijski očitki o tem, da izpodbijana sodba ni obrazložena.

12. Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor o zmotni uporabi materialnega prava – Slovenskih računovodskih standardov iz leta 1993 (v nadaljevanju: SRS/93) in Zakona o gospodarskih družbah – ZGD. Pri prodaji osnovnih sredstev se presežek prihodkov nad odhodki ugotovi tako, da se od prodajne cene odšteje neodpisana revalorizirana nabavna vrednost prodanih osnovnih sredstev.

13. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je revident v letu 1999 nabavil nepremičnino kot svoje osnovno sredstvo. V istem letu ga je dal ovrednotiti cenilcu, ki je ugotovil višjo tržno vrednost od nabavne, zato je revident v svoje poslovne knjige vnesel ocenjeno vrednost in za razliko od nabavne vrednosti povečal izredne prihodke. V letu 2000 je to nepremičnino prodal, presežek prodajne vrednosti nad v letu 1999 ocenjeno neodpisano vrednostjo pa upošteval med izrednimi prihodki. Z izpodbijano prvostopno odločbo mu je bilo naloženo dodatno plačilo davka za leto 2000, kajti po stališču davčnega organa bi moral revident presežek izračunati tako, da bi od prodajne vrednosti odštel neodpisano nabavno vrednost. Izredne prihodke v letu 1999 pa je revident neutemeljeno upošteval. 14. Po SRS/93 se prevrednotenje (revalorizacija) ob povečanju vrednosti osnovnega sredstva ne izvaja s cenitvijo, ampak le preko ravni cen (uskladitev z inflacijo). V drugem odstavku 8. točke Uvoda k SRS/93 je namreč med drugim določeno, da, ko ni inflacije, pri sredstvih, povečanje vrednosti po knjigah ne pride v poštev. Tudi računovodska teorija (Marjan Odar, 2000, Prevrednotenje gospodarskih kategorij v osnutku sprememb SRS, IKS, št. 9, str. 22-23) meni, da SRS/93 pravzaprav ne omogočajo prave revalorizacije, ampak gre le za prilagajanje vrednosti premoženja novi kupni moči denarja, ki se zaradi inflacije (razvrednotenja denarja) manjša. Vsebinsko gre torej za indeksacijo osnovnih sredstev.

15. Glede na navedeno revident v letu 1999 ni imel podlage za povečanje vrednosti osnovnega sredstva s cenitvijo, zato je bila davčna osnova zakonito ugotovljena tako, da se je od prodajne vrednosti osnovnega sredstva odštela neodpisana revalorizirana nabavna vrednost. V SRS/93 1.21. je namreč določeno, da nabavna vrednost izraža dejansko ali revalorizirano naložbo v pridobljeno opredmeteno osnovno sredstvo. Neodpisana vrednost pa je razlika med nabavno vrednostjo in popravkom vrednosti. Po SRS/93 1.3. pa je z dejansko nabavno vrednostjo opredmetenega osnovnega sredstva mišljena njegova nakupna cena in vsi stroški, ki jih je mogoče neposredno pripisati usposobitvi osnovnega sredstva za nameravano uporabo.

16. Ker presežki prodajnih vrednosti prodanih osnovnih sredstev nad njihovimi neodpisanimi vrednostmi po SRS/93 18.31. sodijo med izredne prihodke, je odločitev davčnega organa prve stopnje pravilna in zakonita. Zato niso utemeljene revizijske navedbe o tem, da je bil zmotno uporabljen četrti odstavek 50. člena ZGD in da niso bile upoštevane temeljne računovodske predpostavke. Vrhovno sodišče pa se ne opredeljuje do revizijskih navedb glede kasnejših računovodskih standardov, kajti skladno z načelom zakonitosti v davčnih zadevah, se pri ugotavljanju davčne obveznosti uporabljajo tisti zakoni, ki so veljali v času njenega nastanka, če ni z zakonom drugače določeno, kar pa za take primere, kot je obravnavani, ni.

17. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).