Jedro

Od vzdrževalcev javnih površin je mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti. Nerealno je pričakovanje, da bi bile vse javne površine, med katere sodijo tudi poti na pokopališču, v zimskem času v celoti očiščene snega in posute s soljo v primeru nevarnosti poledice. Tudi dolžnost uporabnikov poti je, da se zimskim razmeram prilagodijo in hodijo le po tistih delih poti, ki so za hojo varni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 185,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela ob škodnem dogodku dne 12.3.2006. Proti navedeni vmesni sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča o tem, da je vzdrževalec opustil čiščenje poti na pokopališču v D.. Snežna odeja se je tanjšala, temperature ponoči so bile pod lediščem, podnevi pa nad, snežilo je le v manjšem obsegu 12. in 14. marca, zato ni bilo nobene potrebe po ukrepanju. Napačna je tudi ugotovitev o ledeni ploskvi, saj te okoliščine niti tožnica sama ni potrdila, pa tudi ne njen mož in zaslišane priče. Neutemeljen je očitek o neustreznem čiščenju, saj vzdrževalec ni dolžan očistiti vsakega centimetra snega. Pot je makadamska in posuta s peskom, zato je ni potrebno posipati s soljo. Tožničin padec je posledica nesrečnega naključja, za katerega tožena stranka ne odgovarja. Vzdrževalec tudi ni dolžan odstraniti vsake ledene zaplate ali ploskve, saj je to neživljenjsko pričakovanje. V takšnih okoliščinah je potrebna večja skrbnost pešcev. Tožnica ni ravnala skrbno, kar izhaja iz njene izpovedi in kaže na velik njen soprispevek. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 12.3.2006 ob 9.00 uri padla na poti, ki vodi iz pokopališča v D.. Po jutranji maši sta šla z možem na grob prižgat sveče. Ko sta se vračala po poti, ki se nahaja še v okviru pokopališča, je stopila v sneg, ki je na novo zapadel preko noči, pri čemer jo je spodneslo, zato je padla in si poškodovala roko. Na mestu, kjer je hodila, pot ni bila v celoti počiščena, zato se zaradi enega centimetra ali dveh centimetrov novega snega ni videlo, kaj je spodaj. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča je bila pod novozapadlim snegom ledena ploskev, na kateri je tožnici spodrsnilo.

Iz izvedenega dokaznega postopka nadalje izhaja, da je odgovorni vzdrževalec pokopališča, ki je zadolžen tudi za čiščenje poti na njem v zimskem času, kakšnih deset dni pred obravnavanim dogodkom počistil novozapadli sneg po poteh na pokopališču. Tožnica je pojasnila, da je bil sneg na poti, na kateri je padla, počiščen v približni širini 2 do 3 m. Ona je šla po delu poti, s katere pred dnevi zapadli sneg ni bil v celoti počiščen. Glede na podatke o dnevnih in nočnih temperaturah je sodišče ugotovilo, da se je prej zapadli sneg podnevi zaradi višjih temperatur topil, ponoči pa je zaradi temperatur pod lediščem zmrznil. Nastale so ledene ploskve, katere je novozapadli sneg v jutranjih urah 12.3. prekril ravno toliko, da niso bile vidne.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke po določbi 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je opustil izpolnitev zakonske obveznosti vzdrževanja poti na pokopališču v takšnem stanju, da bi bila hoja po njej varna. Nesporno je namreč, da vzdrževalec na poti ni storil ničesar deset dni pred škodnim dogodkom in tudi ne po njem. Po presoji prvostopnega sodišča bi moral glede na stanje poti ter temperaturne spremembe ukrepati in po poti v celoti počistiti sneg in led ali jo posuti s soljo.

Po določbi 163. člena OZ tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopnim sodiščem meni, da opisane dejanske okoliščine ne dajejo podlage za zaključek, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo pri čiščenju pešpoti na pokopališču. Tožnica in njen mož priznavata, da je bila pot, po kateri sta šla, očiščena snega, ki je zapadel pred dnevi. Površina poti je bila očiščena do 3 m širine, kar je nedvomno dovolj, da bi tožnica lahko hodila po očiščenem delu poti. Na tem delu poledice ali ledenih ploskev ni bilo, saj je bila pot peščena. Tožnica sama je povedala, da je ona hodila po neočiščenem delu poti. Na tej površini pa je povsem mogoče, da se je podnevi neočiščen sneg talil, ponoči pa zmrznil, zato je podlaga postala ledena in drsljiva. Zaradi novozapadlega snega takšnih razmer tožnica res ni mogla videti, lahko pa bi jih predvidela. Povprečno skrben odrasel človek mora vedeti, da je ob mrzlih jutrih v zimskem času snežna površina lahko drsljiva. Zlasti pa je pomembna okoliščina, da bi tožnica lahko hodila po delu poti, ki je bil očiščen. Na tem delu poti ni bilo ledenih ploskev, ker je bil prej zapadli sneg očiščen, tistega dne zapadli sneg v debelini 1 ali 2 cm pa ni mogel predstavljati ovire za varno hojo po prej očiščeni peščeni poti. Tožnica ni navedla nobenega razumnega razloga, zakaj je sploh hodila po neočiščenem delu poti. Njena izjava, da o tem ni razmišljala, saj je hotela čim prej priti domov, kaže na njeno skrajno nepazljivost. Tožnica ne trdi, da bi zavarovanec tožene stranke moral sneg s poti na pokopališču očistiti po celotni širini. Očistil ga je v takšni širini (2 do 3 m), da so lahko obiskovalci pokopališča tudi v skupinah neovirano dostopali do grobov. Če ni dolžan očistiti snega s celotne površine poti, tudi ni dolžan odstranjevati ledenih ploskev, ki nastanejo na neočiščenem delu ali ta del soliti, da bi preprečil poledico. V takšnih razmerah je razumno ravnanje povprečno skrbnega obiskovalca pokopališča, da hodi po tistem delu poti, ki je očiščen in zato varen za hojo in ne kjerkoli. Tudi nove snežne odeje po presoji pritožbenega sodišča vzdrževalec ni bil dolžan odstranjevati, saj le-ta tudi potrditvah tožnice ni bila neposreden vzrok za zdrs. Novega snega je namreč zapadlo le 1 do 2 cm, kar ne predstavlja ovire za varno hojo.

Glede na navedene okoliščine pa pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopnim sodiščem meni, da je zavarovanec tožene stranke očistil pot na pokopališču v takšnem obsegu, da je bil obiskovalcem zagotovljen varen dostop do grobov. Če se je tožnica brez razloga odločila, da je hodila po neočiščenem delu poti, je za posledice odgovorna sama. Odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke bi bila podana le v primeru, če pot niti delno ne bi bila očiščena. Od vzdrževalcev javnih površin je mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti. Nerealno je pričakovanje, da bi bile vse javne površine, med katere sodijo tudi poti na pokopališču, v zimskem času v celoti očiščene snega in posute s soljo v primeru nevarnosti poledice. Tudi dolžnost uporabnikov poti je, da se zimskim razmeram prilagodijo in hodijo le po tistih delih poti, ki so za hojo varni. To možnost je tožnica imela, saj iz njene izpovedi izhaja, da je bila peščena pot očiščena bolj ali manj, ona pa je očitno hodila narobe in stopila na del poti, kjer sneg ni bil očiščen. Ker torej zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžnosti zagotoviti uporabnikom pokopališča varen dostop do grobov tudi v zimskem času, ni odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala zaradi padca na pokopališču. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno in popolno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno določbo 163. člena OZ, ko je odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela ob škodnem dogodku dne 12.3.2006. Sodišče prve stopnje je sicer izdalo vmesno sodbo, vendar pa ob odločitvi pritožbenega sodišča, da odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju ni podana, odločanje o višini ni potrebno, zato je odločilo o zavrnitvi celotnega zahtevka.

Z vmesno sodbo sodišče prve stopnje o stroških postopka na prvi stopnji ni odločalo, saj je v skladu z določbo 164. člena ZPP odločanje o njih pridržalo za končno sodbo. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pa o stroških postopka na prvi stopnji ne more odločiti, saj jih stranke niso priglasile. Zato bo moralo sodišče prve stopnje o teh stroških odločiti s posebnim sklepom, če jih bo tožena stranka v določenem roku priglasila.

Tožnica je na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške. Tožena stranka je upravičena do povrnitve vseh priglašenih stroškov v znesku 185,00 EUR, ki se nanašajo na plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 180,00 EUR in na materialne stroške v višini 5,00 EUR. Odločanje o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.