Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z navedbami, da ni izkazana obdolženčeva begosumnost in tudi ne nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pri čemer zagovornik polemizira z ugotovitvami v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).
Zahteva zagovornika obd. S.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 20.9.2001 odločilo, da se zoper obd. S.O. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša pripor za en mesec, to je do vključno 24.10.2001 do 4.30 ure. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 28.9.2001 pritožbo zagovornika obd. S.O., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.
Obdolženčev zagovornik je dne 9.10.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. V uvodu zahteve navaja, da uveljavlja kršitve kazenskega zakona in kršitve postopkovnih določb ZKP, predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.
Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, ker zagovornik obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenjuje dejanske ugotovitve sodišča o pripornih razlogih kot zmotne, kar pomeni, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.
Zahteva zagovornika obd. S.O. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Kot je že uvodoma navedeno, zagovornik obd. S.O. uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki morajo biti seveda obrazložene, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.
Tudi niso podane kršitve določb kazenskega postopka oziroma postopkovne določbe ZKP, kot navaja obdolženčev zagovornik v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi tega zatrjevanega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil. Res je sicer, da se sme po določilu 1. odstavka 201. člena ZKP le v primeru, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, zoper tako osebo odrediti in tudi podaljšati pripor. V obravnavanem primeru je tak utemeljen sum ugotovljen, saj je bila zoper obd. S.O. s pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika z dne 28.8.2001 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.9.2001 uvedena preiskava zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom KZ, zaradi kaznivega dejanja poskusa posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ. Pri odločanju o podaljšanju pripora je sodišče ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanke L. G.-B., ki je bila kot priča zaslišana dne 7.9.2001, po oceni njene izpovedbe pa je ocenilo, da je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, še vedno podan. V zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik skuša prikazati, da se je z zaslišanjem oškodovanke izkazalo, da ni utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. S takimi navedbami, v katerih prikazuje svojo oceno o izpovedbi oškodovanke, izpodbija ugotovitev sodišča obstoju utemeljenega suma, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti.
Tudi z navedbami, da nista podana priporna razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, torej da ni izkazana begosumnost obdolženca in tudi ne nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pri čemer polemizira z ugotovitvami v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora so navedeni razlogi o okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da je podana nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil, prav tako pa so navedeni tudi razlogi o tem, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Obrazloženo pa je tudi sorazmerje med odvzemom prostosti obdolženca in med varnostjo oškodovanke, kakor tudi, da z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče zagotoviti varnosti oškodovanke.
Niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato in ker uveljavlja v svoji zahtevi tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obd. S.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).