Jedro

Med strankama sklenjena pogodba o bančnem tekočem računu je bila razdrta. V primeru razdrtja pogodbe ima vsaka stranka pravico po določilu drugega odstavka 132. člena ZOR do vrnitve tistega, kar je dala, po določilu četrtega odstavka istega člena pa vsaka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je imela medtem od dolgovane dajatve. To, kar tožnica iztožuje v tem primeru, pa je posledica tožničinega izpolnjevanja s tožencem dogovorjene pogodbe o bančnem tekočem računu. Tožničin zahtevek, ki po višini ni bil sporen, ima tako pravno podlago prav v navedenih zakonitih določilih 132. člena ZOR (in ne v določbah o odškodnini po 262. in naslednjih členih ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po katerem je bil toženec dolžan plačati tožnici 3,071.329,98 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Toženčevo pritožbo zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po revizijskih izvajanjih zagrešena, ker sodišče prve stopnje nima razlogov o zavrnitvi toženčevega ugovora za zmanjšanje odškodnine. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana, ker pri odločanju niso bile upoštevane določbe o tem, da se odškodnina sorazmerno zmanjša, če je zanjo kriv tudi upnik (267. in četrti odstavek 266. člena ZOR). Že pravilna uporaba 760. člena ZOR prav tako kaže na sokrivdo tožnice, ker ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje ali preprečitev škode. Sokrivda tožnice je podana, ker ni blokirala toženčevega tekočega računa, čeprav je ta prekoračeval svoje dobroimetje in dovoljen limit. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je toženec kot imetnik tekočega računa, ki ga je imel pri tožnici do ukinitve, izdajal nekrite čeke svojim upnikom ter da je tožnica opravila zanj zahtevana izplačila. Te okolnosti in višina tožničinih izplačil, za katera toženec ni imel kritja na tekočem računu, so bile med strankama tudi nesporne. Kakšnih nepravilnosti v ravnanju tožnice, ki naj bi utemeljevale toženčev ugovor o njeni soodgovornosti za nastalo negativno stanje in na tej podlagi njegovo zmanjšano obveznost, sodišči nižjih stopenj nista ugotovili. Zato sta odločili, da mora toženec plačati tožnici celotno terjatev, pri čemer sta to odločitev oprli na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o bančnem tekočem računu (členi 1052 do 1060) in tudi na določbe o naročilu (členi 749 do 770 ZOR) glede na napotilno normo 1057. člena ZOR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj v razlogih svojih sodb navedli dejanske in pravne razloge, ki so se nanašali na zavrnitev toženčevega ugovora o soodgovornosti tožnice za nastanek iztoževane terjatve. Sodbi sta v zadevnih delih razumljivi in v celoti jasni ter zato ni utemljena v reviziji pavšalno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kot je bilo ugotovljeno, je obstajala med strankama pogodba o bančnem tekočem računu. Taka pogodba je po teoriji pogodba depozita in mandata. Na njeni podlagi mora deponent skrbeti, da ima na tekočem računu vedno dovolj sredstev na razpolago. Banka pa mora na drugi strani omogočati nemoten plačilni promet tudi, če ni kritja na tekočem računu (v skladu z dogovorom vsaj do določene meje, sicer pa zaradi varovanja deponentovih koristi tudi čez mejo kritja, ker je sicer odgovorna za nezadostno skrbnost). V tej smeri toženec ni postavljal ugovorov in tudi ne o tem, da bi tožnica v čem nepravilno ravnala, ko je opravljala izplačila na podlagi čekov njegovih upnikov. Ker sodišči nižjih stopenj nista ugotovili nepravilnosti v ravnanju tožnice pri poslovanju s tožencem na podlagi pogodbe o tekočem računu, tudi po presoji revizijskega sodišča ni podana podlaga za kakšno (odškodninsko) soodgovornost tožnice, kot sta to pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj. Kar zadeva v reviziji izpostavljeno določilo 760. člena ZOR, pa je opozoriti, da se nanaša na odškodninsko odgovornost naročitelja, ki je bil v obravnavanem primeru toženec in ne na odškodninsko odgovornost tožnice kot mandatarja. To pravno pravilo že zaradi navedenega ni moglo predstavljati pravne podlage za odločanje o toženčevem ugovoru glede deljene odgovornosti.

Med strankama je obstajalo pogodbeno razmerje o bančnem tekočem računu (po 1052. členu in naslednjih členih ZOR). Tako pogodbeno razmerje je po namenu trajno. Med strankama ni sporno, da je med njima sklenjena pogodba o bančnem tekočem računu razdrta. V primeru razdrtja pogodbe ima vsaka stranka pravico po določilu drugega odstavka 132. člena ZOR do vrnitve tistega, kar je dala, po določilu četrtega odstavka istega člena pa vsaka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je imela medtem od dolgovane dajatve. To, kar tožnica iztožuje v tem primeru, pa je posledica tožničinega izpolnjevanja s tožencem dogovorjene pogodbe o bančnem tekočem računu. Tožničin zahtevek, ki po višini ni bil sporen, ima tako pravno podlago prav v navedenih zakonitih določilih 132. člena ZOR (in ne v določbah o odškodnini po 262. in naslednjih členih ZOR).

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi zaključuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o sporu pravdnih strank. Tako ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).