Jedro

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je praviloma izključena, kadar gre za tako imenovana osebna kazniva dejanja; to so tista, kjer je napadena oseba ali osebnostne vrednote oziroma kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) oziroma katere od njihovih komponent.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil D.F. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 183. člena KZ (dve od njih sta nadaljevani kaznivi dejanji), dveh kaznivih dejanj prikazovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ (eno od njih je nadaljevano kaznivo dejanje) in treh nadaljevanih kaznivih dejanj omogočanja uživanja mamil po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ. Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 7.3.2002 in nato ob upoštevanju kazni, določenih z izpodbijano sodbo in preklicano pogojno obsodbo ter kazni, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu z dne 6.5.2003 obsojencu izreklo enotno kazen 14 let zapora ter mu naložilo v plačilo premoženjskopravne zahtevke treh mladoletnih oškodovancev v skupnem znesku 10.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 24.2.2004 dalje do plačila, z višjimi zahtevki pa oškodovance napotilo na pravdo. V izrečeno zaporno kazen je obsojencu vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 14.1.2003 dalje. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka ter povprečnine v znesku 20.000,00 SIT.

Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice ter izrečeno enotno kazen znižalo na 12 let zapora, v ostalem delu pa pritožbo obsojenčeve zagovornice ter v celoti pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 24.12.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočno sodno odločbo in zadevo vrne v novo odločitev ali pa sodbo spremeni v korist obsojenca.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Očitek, da bi moralo sodišče tri kazniva dejanja omogočanja uživanja mamil in tri kazniva dejanja prikazovanja pornografskega gradiva opredeliti kot nadaljevani kaznivi dejanji, po mnenju vrhovne državne tožilke ni utemeljen. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoč pri osebnih kaznivih dejanjih, saj pomenijo napad na osebo oziroma osebnostne vrednote, kar bi v nasprotnem primeru pomenilo depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin. Gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev. V ostalem vložnica uveljavlja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne odmere kazenske sankcije, ki jih ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče storilo z neupoštevanjem pravil o steku kaznivih dejanj, s čimer naj bi bil kršen Kazenski zakonik v škodo obsojenca. Vložnica navaja, da bi moralo sodišče vsa kazniva dejanja omogočanja uživanja mamil opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ, saj imajo za takšno opredelitev vse potrebne elemente, in ne kot tri nadaljevana kazniva dejanja. Enako uveljavlja zahteva glede kaznivih dejanj prikazovanja pornografskega gradiva.

5. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Teorija in sodna praksa sta uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključili, kadar gre za tako imenovana osebna kazniva dejanja. To so tista kazniva dejanja, kjer je napadena oseba ali osebnostne vrednote oziroma kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) oziroma katere od njihovih komponent. V ta okvir sodijo kazniva dejanja zoper življenje in telo, nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, nekatera kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino. V takšnih primerih gre praviloma za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev. Vrhovno sodišče je že večkrat (I Ips 216/2005, I Ips 150/2001) zavzelo stališče, da bi konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v primeru osebnih kaznivih dejanj pomenila depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin, saj bi se poseg v osebnostno integriteto določene osebe izgubil med podobnimi ravnanji istega storilca kaznivih dejanj na škodo drugih oseb. To pa z vidika osebnostnih pravic kot ustavno varovane kategorije in lastnih vsakemu posamezniku ne bi bilo sprejemljivo.

6. Kaznivo dejanje prikazovanja pornografskega gradiva (člen 187 KZ) je v kazenskem zakoniku umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zato ne more biti nobenega dvoma, da predstavlja osebno kaznivo dejanje, kjer je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja izključena, če je dejanje storjeno na škodo več oseb, mlajših od štirinajst let. Tudi kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil (197. člen KZ) je osebno kaznivo dejanje, saj kot pove naslov poglavja, v katerega je umeščeno, inkriminacija takega ravnanja varuje človekovo zdravje, ki je prav gotovo ena temeljnih osebnostnih vrednot. Situacija je pri tem kaznivem dejanju vendarle nekoliko drugačna, saj že zakonsko besedilo 197. člena KZ nakazuje na možnost, da je lahko kaznivo dejanje storjeno zoper več oseb in da se v tem primeru šteje kot eno kaznivo dejanje. Kvalifikatorni obliki tega kaznivega dejanja sta po določbi drugega odstavka navedenega člena podani, kadar je dejanje storjeno zoper mladoletnika in kadar je dejanje storjeno zoper več (najmanj treh) oseb. Prav tako je kaznivo dejanje potrebno kvalificirati po drugem odstavku 197. člena KZ, kadar je dejanje storjeno zoper več mladoletnikov. V tem primeru bi šlo za stek kvalifikatornih okoliščin, dejanje pa bi bilo opredeljeno kot eno kaznivo dejanje.

Navedeno pa ne pomeni, da gre tudi v obravnavanem primeru za stek kvalifikatornih okoliščin. Iz izreka sodbe pod točko III ne izhaja, da je obsojenec očitana dejanja storil vsakokrat zoper več oškodovancev hkrati, torej ob istih historičnih dogodkih. Dejanje zoper K.Š. je obsojeni storil v času od septembra do junija 2002, najmanj dvakrat, v drugačnem časovnem obdobju kot dejanja na škodo ostalih dveh oškodovancev. Časovne okoliščine se ne ujemajo niti pri dejanjih na škodo M.G. in S.Č., prav tako je število posamičnih dejanj na škodo obeh oškodovancev različno. Mladoletnemu M.G. je obsojeni neugotovljeno kolikokrat dal v uživanje cigarete, S.Č. pa je to storil najmanj sedemkrat. Pri vseh opisih kaznivih dejanj na škodo različnih oškodovancev je tudi zapisano, da sta obsojenec in oškodovanec cigarete skupno, izmenično pokadila (uporabljena je dvojina). Tak opis kaznivih dejanj pod točko III izreka sodbe ne daje podlage za zaključek, da je obsojenec omogočil uživanje mamil vsem oškodovancem hkrati, ob istih dogodkih, ki naj bi po vložničinem mnenju tvorili nadaljevano kaznivo dejanje. Takšnega zaključka glede dejanskega stanja tudi nista navedli sodišči prve in druge stopnje, kljub temu, da izpovedi nekaterih oškodovancev nakazujejo, da so ob določenih dogodkih travo kadili obsojenec, M.G. in S.Č. skupaj. Vendar je navedeno že stvar dokazne presoje in ugotavljanja dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Ker je kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil osebno kaznivo dejanje, obsojencu očitanih dejanj, storjenih zoper različne oškodovance, ni mogoče pravno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, temveč jih je sodišče pravilno pravno opredelilo kot tri nadaljevana kazniva dejanja.

7. Glede na navedeno je neutemeljena tudi navedba zahteve, da je sodišče kršilo pravila o steku in zato obsojencu izreklo bistveno previsoko kazen. Sodišče je za vsa kazniva dejanja posamezne kazni določilo znotraj predpisanih okvirov, nato pa je izreklo enotno kazen tako, da je ta večja od vsake posamezne določene kazni, in ne dosega seštevka posameznih določenih kazni (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ). Izpodbijana pravnomočna sodba je glede odločitve o kazenski sankciji obrazložena tako, da ji ni mogoče očitati nobene od kršitev, na katere se sklicuje vložnica zahteve.

8. Z navedbami, da je odločitev o odmeri kazni za kaznivo dejanje prikazovanja pornografskega gradiva na škodo mladoletnega M.G. v nasprotju s podatki spisa, ker je celo mati oškodovanca priznala, da mladoletnik tako gradivo gleda doma, da je pri kaznivem dejanju na škodo D.B. šlo le za enkratno dejanje in da sodišče ni kot olajševalno okoliščino upoštevalo obsojenčevega težkega otroštva, vložnica izraža svoje mnenje, da sodišče ni pravilno ocenilo vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, zaradi česar je odmerjena kazen še vedno nadpovprečno visoka. S tem izpodbija primernost višine izrečene kazni, kar pa ne sodi med razloge, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, saj takšen razlog ni predviden v določbi prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Iz vsebine zahteve pod točko II in trditve, da so razlogi sodbe glede odmere kazni med seboj v nasprotju oziroma so v nasprotju s podatki spisa, je razbrati, da vložnica uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav konkretne kršitve ne navaja. Pri tem je neutemeljen očitek zahteve, da je sodišče pri odmeri kazni za kazniva dejanja omogočanja uživanja mamil ocenilo, da je bilo storjeno z nizkotnimi nagibi, česar pa pri kaznivih dejanjih na škodo mladoletne K.Š. ni mogoče trditi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tak nizkoten nagib obstajal pri kaznivih dejanjih, storjenih na škodo mladoletnih M.G. in S.Č., kar je kot obteževalno okoliščino upoštevalo pri odmeri kazni za kazniva dejanja omogočanja uživanja mamil na škodo teh dveh oškodovancev. Kazen za kaznivo dejanje, storjeno na škodo K.Š., pa je sodišče določilo na meji posebnega minimuma, kar pomeni, da posebnih obteževalnih okoliščin v tem primeru ni upoštevalo.

10. S tem ko si vložnica postavlja vprašanje o tem, ali je bil obsojenec za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovan, zgolj izraža svoje pomisleke glede razlogov sodbe, ne uveljavlja pa konkretne kršitve, ki bi jo Vrhovno sodišče lahko presojalo (prvi dostavek 424. člena ZKP). Kljub temu sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo dejstvo, da je obsojeni v sosledju eno za drugim storil dve kaznivi dejanji, torej kaznivo dejanje prikazovanja pornografskega gradiva in kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razumeti na način, na katerega s svojimi izvajanji nakazuje vložnica.

11. V predzadnjem odstavku zahteva uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 237. člena ZKP. Gre torej za kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer vložnica zahteve uveljavljane kršitve ne konkretizira. Navedba, da je sodišče pri pridobivanju izpovedi od S.Č. kršilo določbo 237. člena ZKP, o čemer je obsojenec k pritožbi priložil posreden dokaz, in je zato prepričan, "da je S.Č. bil za svoje izpovedovanje na nek način ""nagrajen"", je presplošna, da bi omogočala presojo v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sicer pa iz ostalih navedb izhaja, da vložnica v bistvu izpodbija oceno verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, kar pa pomeni uveljavljanje dejanskega stanja. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega razloga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane. Zato je na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).