Jedro

Če je tožeča stranka ob vložitvi tožbe imela pravni interes za tožbo, pa se tekom pravdnega postopka zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izkaže, da tožeča stranka pravnega interesa za tožbo nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnom propadla in mora zato toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 352.200,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala vrnitev vlečnega vozila DAF, reg. št. LJ 35-78R, postopek v navedenem delu ustavilo (1. točka izreka), tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na tovornem vozilu DAF, reg. št. LJ 35-78R, vodene pred Okrajnim sodiščem P. pod opr. št. I 2361/93, zavrglo (2. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da v 8 dneh tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 737.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2001 dalje do plačila (3. točka izreka).

Proti sklepu se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje brez njene privolitve ustavilo postopek za tožbeni zahtevek na vrnitev vlečnega vozila DAF, reg. št. LJ 35-78R. Poleg tega pa je odločitev o stroških v nasprotju s 154. in 158. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki nalaga plačilo pravdnih stroškov tisti stranki, ki tožbo umakne. Sodišče ne more s sklepom, s katerim postopek ustavi ali tožbo zavrže, odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Poleg tega za odločanje o sporu ni pomembno, kdaj je tožba vložena, ampak, kdaj je zaključena glavna obravnava. Sicer pa je stroškovna odločitev protispisna. Tožbeni zahtevek na izročitev vlečnega vozila je namreč neutemeljen, saj tožena stranka tega vozila nikoli ni imela v posesti. Iz sklepa tudi ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo vrednost spornega predmeta, saj te tožeča stranka v tožbi ni navedla. Poleg tega bi moral biti izvršilni postopek prekinjen že od začetka stečajnega postopka, kar bi tudi zmanjšalo pravdne stroške. Glede na navedeno predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in 3. točko izpodbijanega sklepa spremeni.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica sicer uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi umika ustavilo postopek za tožbeni zahtevek na vrnitev vlečnega vozila, brez da bi jo pred tem pozvalo, naj se o umiku izjavi, kar je res, vendar pa iz nadaljnje vsebine pritožbe (zlasti iz pritožbenega predloga), izhaja, da tožena stranka v bistvu izpodbija le 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je le to odločilo o pravdnih stroških strank. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo le stroškovno odločitev. Glede te pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pravilna. ZPP za odločitev o pravdnih stroških strank določa dva kriterija - kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP) in kriterij krivde (156. člen ZPP). Kar zadeva kriterij uspeha, je, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bil tožba ob vložitvi dovoljena oziroma utemeljena ali to ni bila. Tudi v primeru, ko je tožeča stranka v času vložitve tožbe imela pravni interes za tožbo, pa se kasneje zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izkaže, da tožeča stranka tega nima več, je tako treba šteti, da je tožeča stranka v pravdi propadla in mora zato svoje pravdne stroške kriti sama, toženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). S tem v zvezi tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da sodišče v primeru, ko tožbo zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ne presoja tudi utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato ne more tožbe zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za tožbo), istočasno pa pri odločanju o stroških presojati utemeljenost tožbenega zahtevka. Eno z drugim je nezdružljivo. Za primer umika tožbe pa ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru je tožeča stranka tožbo v delu, s katerim je uveljavljala dajatveni tožbeni zahtevek, umaknila potem, ko je izvedela, da tožeča stranka ni več posestnik spornega vozila in ne torej "takoj potem, ko je tožena stranka izpolnila svoj zahtevek".

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnuje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijani 3. točki izreka spremenilo tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene pravdne stroške (3. točka 365. člena ZPP). Pravdne stroške tožene stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na 352.200,00 SIT, kar predstavlja nagrado toženkini pooblaščenki za sestavo odgovora na tožbo v znesku 600 točk oziroma upoštevaje vrednost točke v času odmere stroškov 60.000,00 SIT (1. točka tar. št. 14 Odvetniške tarife - OT), nagrado za zastopanje na glavni obravnavi dne 1.3.2000 v višini 300 točk oziroma 30.000,00 SIT (1. točka tar. št. 15 OT), nagrado za poročilo stranki v višini 10 točk oziroma 1.000,00 SIT (4. točka tar. št. 33 OT), nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1000 točk oziroma 100.000,00 SIT (1. točka tar. št. 16 OT), vse z davkom na dodano vrednost, sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 60.000,00 SIT (2. odstavek tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah - ZST) in sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 63.000,00 SIT (2. odstavek tar. št. 1 ZST). Pravdne stroške tožene stranke je sodišče druge stopnje odmerjalo od vrednosti 6.000.000,00 SIT, kolikor je na prvem naroku za glavno obravnavo tožeča stranka opredelila vrednost spornega predmeta. S tem v zvezi tako ni točna navedba pritožnice, da tožeča stranka nikjer ni navedla vrednosti svojega nedenarnega zahtevka.