Jedro

Tožena stranka je tožnici – invalidki I. kategorije – pravico do invalidske pokojnine, kar vključuje pravico do izplačila, pravilno priznala od prvega dne po prenehanju zavarovanja (po prenehanju delovnega razmerja) dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 18. 9. 2009 in št. ... z dne 20. 8. 2009, s katerima je tožena stranka priznala pravico in odmerila invalidsko pokojnino v znesku 492,08 EUR na mesec od 8. 4. 2009 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna priznati pravico do invalidske pokojnine od 15. 3. 2005 dalje in jo ponovno odmeriti.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje. Navaja, da se sodba vsebinsko ne da preizkusiti, ker so razlogi nejasni ter v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in podatki v sodnem spisu. To naj bi pomenilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnica je predlagala, da pravilnost izračuna pokojnine preveri izvedenec finančne stroke, sodišče takšnemu predlogu neutemeljeno ni ugodilo. Tožena stranka bi morala invalidsko pokojnino odmeriti od 15. 3. 2005 in ne šele od 8. 4. 2009 dalje. Sporen je izračun in obdobje, za katerega je pravica priznana.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo zatrjevanih kršitev, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnici je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1548/2008 z dne 27. 2. 2009 priznana pravica do invalidske pokojnine, ker je od 15. 3. 2005 dalje razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je po 1. alineji 67. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) eden izmed pogojev za priznanje navedene pravice. Z navedeno sodbo, ki je po podatkih v spisu postala pravnomočna 8. 4. 2009, je bilo odločeno, da se invalidska pokojnina izplačuje od prvega dne po prenehanju zavarovanja, posebej je bil tudi zavrnjen zahtevek, da se ji za čas pred prenehanjem zavarovanja prizna pravica do invalidske pokojnine. Glede na takšno pravnomočno sodbo bi sodišče prve stopnje v tem delu (glede zahtevka, da ji gre pravica do izplačila invalidske pokojnine že od nastanka invalidnosti I. kategorije) tožbo moralo zavreči, kot določa 1. odst. 274. čl. ZPP. Ne glede na navedeno je tožbeni zahtevek v tem delu tudi sicer neutemeljen, ker po 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1 in 1. odst. 157. čl. ZPIZ-1 pravica do pokojnine s pravico do začetka izplačila, razen za vajence in osebe iz 2. odst. 34. čl. ZPIZ-1, pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker iz sklepa predsednice O. z dne 28. 4. 2009, priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo s 7. 4. 2009, je tožena stranka pravico do invalidske pokojnine, kar vključuje pravico do izplačila, pravilno priznala od prvega naslednjega dne, to je od 8. 4. 2009 dalje.

Pavšalne in brez vsake utemeljitve so tožničine trditve, da ji invalidska pokojnina ni bila pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se invalidska pokojnina po 1. odst. 72. čl. ZPIZ-1 odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Iz izračuna, priloženega prvostopenjski odločbi, izhaja, da je, ob upoštevanju načina izračuna pokojninske osnove, kot ga določata 39. čl. in prehodna določba 406. čl. ZPIZ-1, tožena stranka pravilno upoštevala osemnajst letno pokojninsko osnovo na podlagi plač oz. osnov zavarovanja. Tožnica ne navaja konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka pri izračunu ni pravilno upoštevala pokojninske dobe ter podatkov o plačah in nadomestilih plač, iz katerih se po ZPIZ-1 izračuna pokojninska osnova. Pri odmeri pokojnine je tožena stranka pravilno upoštevala določbe 409. čl. ZPIZ-1, po katerem se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999 pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1 in odstotkov za odmero pokojnine, določenih z ZPIZ-1. Iz prilog k prvostopenjski odločbi tožene stranke se vidi, da so bili za izračun pokojninske osnove in s tem pokojnine pravilno upoštevani podatki iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot jih je toženi stranki posredoval delodajalec. Podatki iz obrazcev o ugotovljeni plači in ugotovljeni zavarovalni dobi (obrazec M-4/M-8) se ne razlikujejo od podatkov, ki jih je uporabila tožena stranka. Pravilno so za obdobja, ko tožnica ni prejemala plače, pač pa nadomestilo plače po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, upoštevane tudi osnove in količniki za valorizacijo plač v skladu s 47. čl. ZPIZ-1. Tožnici je bila pokojnina odmerjena z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene do 31. 12. 1999 z odstotki, kot jih je določal prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), za čas po 1. 1. 2000 pa po merilih, kot jih določa v 50. čl. sedaj veljavni ZPIZ-1. Ker je bila tožnici pri izračunu upoštevana tudi prišteta doba, je bilo potrebno odmeriti pokojnino po določbi 2. odst. 76. čl. ZPIZ-1 in prehodni določbi 412. čl. ZPIZ-1 v dopustni meji, po kateri se odmeri starostna pokojnina moškemu za 40 let pokojninske dobe, brez zmanjšanja, v posameznem koledarskem letu. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v letu 2009 znaša odstotek za odmero starostne pokojnine moškemu za 40 let pokojninske dobe, ob upoštevanju že omenjenih določb ZPIZ-1, največ 80 % in v tej višini je tožnici od pokojninske osnove tudi odmerila invalidsko pokojnino.

Izpodbijana dokončna odločba ter sodba sodišča prve stopnje sta pravilni in zakoniti, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.