Jedro

Zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, zato gre pri vprašanju, ali lahko ohrani svoje zavarovalne pravice, torej pri izpodbijanju domneve med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, izključno za vprašanje, ali je škoda posledica zunanjega, od zavarovanca neodvisnega vzroka (npr. ravnanje drugega, okvare vozila ipd.). Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da tako vzpostavljene domneve zavarovanec (toženec) ne more izpodbiti s primerjavo, ali je v okoliščinah konkretnega primera ravnal enako kot (nealkoholizirani) povprečni voznik ali celo s sklicevanjem na nepravilno ravnanje drugega udeleženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v višini 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnica je trdila, da je imel toženec na podlagi zavarovalne police z dne 3. 12. 2019 pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo Mercedes Benz, CLS 250, reg. št. X., in da je bil dne 29. 2. 2020 udeležen v prometni nezgodi. Ker je zavarovano vozilo upravljal pod vplivom alkohola, je kršil sklenjeno zavarovalno pogodbo in posledično izgubil svoje zavarovalne pravice. Tožnica je A. A., drugemu udeležencu te prometne nezgode, plačala odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo na na njegovem vozilu, v višini 30.648,80 EUR. Tožnica od toženca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe in izgube zavarovalnih pravic s tožbo zahteva plačilo zneska v višini 14.066,83 EUR ter nadaljnje zakonske zamudne obresti od 27. 10. 2020 dalje do dne plačila. Po tožbenih trditvah ta znesek zajema povračilo dela odškodnine, ki jo je tožnica izplačala oškodovancu A. A., in sicer v zakonsko dopuščeni višini 13.560,00 EUR ter obračunane zakonske zamudne v višini 508,83 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je toženec kršil sklenjeno zavarovalno pogodbo, ker je ob nezgodi zavarovano vozil upravljal pod vplivom alkohola, in da je v deležu do 70 % odgovoren za prometno nezgodo in v njej nastalo škodo. Ker toženec ni dokazal, da njegova akoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo, mu je sodišče zaradi izgube zavarovalnih pravic naložilo vrnitev odškodnine, ki jo je tožnica izplačala oškodovancu, in sicer v višini z zakonom določenega povračila ter obračunane zakonske zamudne obresti.

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

3. Toženec v uvodu pritožbe uveljavlja procesno kršitev zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nasprotje vidi v tem, da je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo, v razlogih sodbe pa navedlo, da je A. A. soprispeval k prometni nezgodi v deležu 30 %. Po njegovem v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Toženec je v pritožbi nadaljeval, da sicer ni sporno, da je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju II K 15047/2020 spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, vendar pa to ne izključuje soprispevka oškodovanca. Poleg tega je tožničina regresna pravica odvisna še od tega, ali je toženec res izgubil zavarovalne pravice. Po Splošnih pogojih, ki veljajo za konkretno zavarovanje, zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Po prepričanju toženca je z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke to dokazal, saj je ravnal tako, kot bi v okoliščinah konkretnega primera ravnal vsak drug povprečni voznik. Ne drži, da bi lahko toženec domnevo o vplivu alkohola ovrgel zgolj z izvedencem toksikološke ali alkoholometrične stroke, saj določbe ZPP ne poznajo dokaznih pravil in lahko sodišče dejstva ugotavlja z vsemi primernimi dokazi. Nesporno je, da je bil toženec ob prometni nezgodi pod vplivom alkohola, vendar izvedenec cestnoprometne stroke, ki je bil postavljen v postopku, glede na svojo stroko ne more ocenjevati toženčevih psihofizičnih sposobnosti za vožnjo. Izvedenec cestnoprometne stroke ni ugotovil, da bi ravnanje toženca odstopalo od ravnanja povprečno skrbnega voznika, zato ni pravilen zaključek, da je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice.

Ponovil je, da njegovo ravnanje ni v ničemer odstopalo od ravnanja povprečnega voznika, kar je utemeljeval s pritožbeno trditvijo, da v dani situaciji ni mogel pričakovati ali predvidevati, da bo voznik A. A. pri vožnji iz krožišča pospeševal in pri tem za dvakrat prekoračil dovoljeno hitrost. Vztrajal je, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo. Prometna nezgoda je izključna posledica vzroka izven njegove sfere, in sicer ravnanja voznika A. A. zaradi njegove objestne in protipredpisne vožnje. Na odseku, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, je A. A. vozil z več kot 100 km/h. To pomeni, da je bil on tisti, ki je povzročil nevarno prometno situacijo in zato toženčeva vožnja pod vplivom alkohola ni neposredni vzrok prometne nezgode. Kljub temu, da je bil pod vplivom alkohola, ni kršil nobenega cestnoprometnega predpisa (npr. pravila prednosti), saj se je toženec pred zavijanjem v levo skrbno prepričal, da to lahko varno stori. Toženec je vozilo A. A. res videl, vendar je bilo oddaljeno med 100 in 150 metri, zato se je odločil zaviti levo. Tako bi ravnal tudi vsak drug povprečno skrben voznik. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj od toženca terja skrbnost, večjo od povprečne. Ob povprečni skrbnosti toženec ne bi mogel preprečiti nezgode. Če A. A. ne bi vozil tako hitro, bi toženec že prečkal cesto in do nezgode ne bi prišlo. Hitrost voznika A. A. je bila enormno visoka, kar dokazujejo tudi poškodbe na obeh vozilih, zato je hitrost vozila nedvomno v neposredni vzročni zvezi z obsežno škodo na oškodovančevem vozilu. Toženec kljub prisotnosti alkohola ni precenil svojih sposobnosti, bil je pazljiv in orientiran ter je imel dogajanje okoli sebe v celoti pod nadzorom. Prisotnost alkohola na njegovo odločanje o zavijanju v levo ni imela nobenega vpliva. A. A. bi moral voziti s takšno hitrostjo, da bi lahko ustavil pred tožencem ali kakšno drugo oviro na cesti.

Toženec v pritožbi izpostavlja, da njegovo gornje naziranje potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke B. B., ki je ugotovil, da je A. A. neposredno pred trčenjem vozil s hitrostjo 105 km/h in da, če bi vozil s predpisano hitrostjo 50 km/h, ne bi prišlo do trčenja. Toženec takšne hitrosti tega vozila ni mogel pričakovati. Vožnja A. A. predstavlja objestno vožnjo.

Sodišče je pri tehtanju krivde obeh voznikov dalo premajhno težo hitrosti vožnje voznika A. A.. Tudi sicer sodišče prve stopnje z ničemer ni obrazložilo krivde tožnika, s čimer je zagrešilo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnica je v odgovoru na tožbo poudarjala, da toženec sploh ni predlagal dokazov, s katerimi bi lahko ovrgel domnevo vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo, zlasti izvedenca sodne medicine. Odločitev sodišča prve stopnje o deležih krivde obeh udeležencev je po tožničinem prepričanju pravilna. Opozarjala je na ugotovitve izvedenca o poteku prometne nezgode in o posledicah prisotnosti alkohola pri vozniku na njegove sposobnosti zaznave. Zavračala je ostale toženčeve pritožbene navedbe glede tega, da ni mogel pričakovati in predvidevati načina vožnje A. A. in da je ravnal pazljivo in skrbno.

5. Pritožba ni utemeljena.

**Relevantno dejansko stanje:**

6. Sodišče prve stopnje je glede poteka prometne nezgode ugotovilo naslednja dejstva: - Toženec je dne 29. 2. 2020 s svojim osebnim vozilom Mercedes Benz, CLS 250, reg. št. X. vozil v A. po B. iz smeri C. in se v neposredni bližini stavbe na D. razporedil na prometni pas za zavijanje v levo na bencinski servis, ko mu je iz nasprotne smeri pripeljal voznik A. A. s svojim osebnim vozilom Maserati Granturismo, reg. št. X. Med voziloma je prišlo do trčenja.

- Toženec je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju II K 15047/2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. in 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je dne 29. 2. 2020 vozil svoje osebno vozilo pod vplivom alkohola, saj je imel ob tem najmanj 0,80 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ter v krvi najmanj 2,08 grama alkohola na kilogram krvi, zaradi česa je bil absolutno nesposoben za varno vožnjo, hkrati pa je s tem vozilom vozil predrzno in v nasprotju z drugim odstavkom 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ob zavijanju levo na križišču ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo z njegove nasprotne smeri in vozilo naravnost in je bilo na istem prednostnem nivoju (pravilo srečanja) ter z neupoštevanjem pravil o prednosti zavil levo čez nasprotni prometni pas v trenutku, ko je po njem pravilno pripeljal A. A. z vozilom Maserati Granturismo, reg. št. X. ki se je poskušal izogniti trčenju ter se je z vozilom umaknil skrajno desno in zapeljal že izven vozišča na travnato površino, vendar se je toženec s svojim vozilom kljub temu zaletel v vozilo A. A. - Ko je toženec začel speljevati levo preko vozišča v smeri uvoza na bencinski servis, je bilo vozilo A. A. od mesta trčenja oddaljeno okoli 34 metrov in je bilo njegovo vozilo znotraj razdalje preglednosti, ki je okoli 110 metrov. Toženec pred zavijanjem ni ustavil in je pred trčenjem in ob trčenju vozil s hitrostjo najmanj 25 km/h in 30 km/h. - Voznik A. A. je iz krožišča proti mestu trčenja pospeševal. Neposredno pred trčenjem je hitrost njegovega vozila znašala 105 km/h. - Toženec bi lahko preprečil nastanek nevarne situacije in prometne nezgode, če bi se pred zavijanjem v levo zaustavil. - Voznik A. A. ob hitrosti 105 km/h nezgode ni mogel preprečiti. Če bi voznik A. A. vozil z dovoljeno hitrostjo 50 km/h, do trčenja ne bi prišlo, saj bi toženec že v celoti prevozil levo smerno vozišče. **O pravni podlagi in materialnopravnem izhodišču presoje pritožbenih navedb:**

7. Sodišče prve stopnje je presojo zahtevka pravilno oprlo na določila sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev kot njenega sestavnega dela, ki določajo, da zavarovanec (toženec) izgubi pravice iz zavarovanja, če upravlja vozilo pod vplivom alkohola. Splošni pogoji nadalje določajo, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Toženec tako ugotovljene vsebine zavarovalne pogodbe ne izpodbija.

Zgoraj povzeta vsebina zavarovalne pogodbe je skladna z določbama drugega odstavka1 in 4. točke tretjega odstavka2 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki zavarovalnici v primeru kršitve zavarovalne pogodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola dajeta pravico zahtevati povračilo odškodnine od zavarovanca ali od odgovorne osebe, torej od toženca. V praksi se je za tovrstne zahtevke sicer uveljavila oznaka regres, čeprav gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost zavarovanca zaradi kršitve sklenjene zavarovalne pogodbe.

8. Pri tovrstnih zahtevkih mora zavarovalnica dokazati kršitev pogodbe na strani zavarovanca (vožnjo pod vplivom alkohola) in da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino, zavarovanec pa se svoje odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da škoda ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo ali (in) da ni (v celoti) kriv za nastanek škode.3 Skladno z določbo šestega odstavka 7. člena ZOZP lahko zavarovalnica v primeru kršitve pogodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola zahteva vrnitev plačane odškodnine največ v znesku 13.560,00 EUR, kar pa po sodni praksi ne vključuje zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude.

**Presoja pritožbenih navedb:**

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je natančno in razumljivo pojasnilo razloge, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti kljub delnemu soprispevku A. A. v deležu 30 %. Pritožbeno sodišče toženca v zvezi s tem napotuje na pojasnilo iz 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere jasno izhaja, da je tožnica A. A. izplačala odškodnino v višini 30.648,80 EUR, kar pa, upoštevajoč njegovo sokrivdo za nezgodo, pomeni, da je tožnica upravičena do povračila izplačane odškodnine v višini do zakonskega maksimuma. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in popolnoma razumljive razloge, kot bo pritožbeno sodišče pojasnilo še v nadaljevanju.

10. Toženec v pretežnem delu pritožbe izpostavlja (po njegovem) objestno in protispisno vožnjo drugega udeleženca prometne nezgode, zlasti visoko prekoračitev dovoljene hitrosti vožnje, ter na tej podlagi izpeljuje pritožbeno kritiko v dveh smereh. Najprej pritožbeno uveljavlja, da je za nezgodo zaradi objestne vožnje ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah odgovoren izključno A. A., nadalje pa še, da je toženec v ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera ravnal enako, kot bi ravnal vsak drug povprečni voznik, zaradi česar njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo in zato ni kršil sklenjene zavarovalne pogodbe ter posledično izgubil zavarovalnih pravic.

S takšnimi pritožbenimi navedbami smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede zaključka sodišča prve stopnje o njegovi (so)odgovornosti za prometno nezgodo in zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pri zaključku, da ni uspel izpodbiti domneve vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in prometno nezgodo. Obe kritiki sta neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da tožbeni zahtevek v tej pravdi temelji na dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku II K 15047/2020 pri Okrajnem sodišču v Velenju, in da je bilo zato skladno z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca.

Na podlagi opisa kaznivega dejanja, povzetega v uvodu te odločbe, je zato povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec kršil sklenjeno zavarovalno pogodbo, ker je zavarovano vozilo vozil pod vplivom alkohola, in nadaljnji zaključek, da je odgovoren za nastalo prometno nezgodo. Toženčevo pritožbeno uveljavljanje, da razen vožnje pod vplivom alkohola ni kršil nobenega predpisa o varnosti cestnega prometa, niti pravila prednosti, je glede na opis kaznivega dejanja, na katerega je bilo sodišče prve stopnje vezano, povsem neutemeljeno. S pritožbenim pripisovanjem izključne odgovornosti za prometno nezgodo A. A. zaradi njegove objestne, prehitre in protispisne vožnji toženec torej ne more uspeti. Če bi sodišče prve stopnje odgovornost za nezgodo pripisalo izključno A. A., bi bilo to v nasprotju z opisom kaznivega dejanja iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, s čimer bi kršilo določbo 14. člena ZPP. Zaradi tega se pritožbenemu sodišču ni bilo treba več izrekati do ostalih (obširnih) pritožbenih navedb, s katerimi je utemeljeval, da ugotovljena dejstva vodijo do zaključka o izključni odgovornosti voznika A. A. za prometno nezgodo.

12. Glede na vsebino postavljenih ugovorov je sodišče prve stopnje ob uporabi določbe drugega4 odstavka 154. člena OZ v nadaljevanju pravilno ugotavljalo morebitni delež krivde A. A. za nastanek prometne nezgode in za ugotovitev dejstev v zvezi s tem postavilo izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje v tem delu ni bilo vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, saj kazensko pravo deljene odgovornosti ne pozna in se zato kazensko sodišče z morebitno sokrivdo A. A. ni ukvarjalo.

Dejstva, ki utemeljujejo presojo stopnje krivde z uporabo zgoraj navedene določbe in jih je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca, je pritožbeno sodišče povzelo v uvodu. Toženec tako ugotovljenih dejstev ne izpodbija, ne strinja pa se s končno (materialnopravno) presojo deležev krivde obeh udeležencev.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil toženec tisti, ki je zaradi neupoštevanja pravila prednosti ustvaril kritično situacijo za nastanek prometne nezgode krivde, čeprav je A. A. z visoko prekoračitvijo hitrosti prav tako prispeval k nastanku nezgode (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve, da je toženec videl nasproti vozeče vozilo A. A., vendar nevarne situacije ni zaznal in zaustavil svojega vozila pred zavijanjem v levo (17. točka obrazložitve izpodbijane osebe). Sodišče prve stopnje je pri tehtanju ravnanja obeh udeležencev ustrezno upoštevalo dejstvo, da je voznik A. A. močno presegel dovoljeno hitrost vožnje. Porazdelitev deleža krivde med toženca in voznika A. A. je ob takšnih dejstvih zato materialnopravno pravilna. Očitek, da svoje odločitve o deležu njegovega soprispevka sodišče prve stopnje ni obrazložilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), glede na zgoraj povzete razloge iz izpodbijane sodbe že na prvi pogled ni utemeljen.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel izpodbiti domneve vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče opozarja, da toženčeva pritožba, ki se sicer opira na dejanske ugotovitve sodišča o poteku nezgode, temelji na prepričanju, da je toženec ravnal tako kot vsak drug povprečen voznik. Pritožba v tem delu temelji na napačnem materialnopravnem razumevanju vsebine domneve vzročne zveze in pogodbeno dogovorjenega načina njenega izpodbijanja. Zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je toženec izgubil svoj zavarovalne pravice, zato gre pri vprašanju, ali lahko ohrani svoje zavarovalne pravice, torej pri izpodbijanju domneve med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, izključno za vprašanje, ali je škoda posledica zunanjega, od zavarovanca neodvisnega vzroka (npr. ravnanje drugega, okvare vozila ipd.). Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da tako vzpostavljene domneve zavarovanec (toženec) ne more izpodbiti s primerjavo, ali je v okoliščinah konkretnega primera ravnal enako kot (nealkoholizirani) povprečni voznik ali celo s sklicevanjem na nepravilno ravnanje drugega udeleženca.5 Toženec sodišču prve stopnje glede izpodbijanja domneve vzročne zveze med alkoholiziranostjo torej neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava (in smiselno tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja), ker sodišče izpodbijanja domneve ni presojalo s kriterijem ravnanja povprečnega voznika. Ker je za to presojo popolnoma nepomembno, ali toženec je v okoliščinah konkretnega primera ravnal tako, kot bi sicer ravnal drug povprečni (nealkoholizirani) voznik, se pritožbenemu sodišču sodišču v nadaljevanju ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi toženec utemeljuje, da je ravnal skladno s tem standardom. Gre za pritožbene navedbe, ki izpostavljajo, da je bila vožnja A. A. zaradi zelo visoke prekoračitve dovoljene hitrosti za toženca povsem nepričakovana, nepredvidljiva in da toženec zato drugače sploh ni mogel ravnati ali preprečiti nezgode.

14. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede domneve med toženčevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo poleg tega pravilno opozorilo, da že iz opisa kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju II K 15047/2020, na katerega je bilo vezano, izhaja, da je bil toženec zaradi svoje alkoholiziranosti nesposoben za varno vožnjo. Zaključek, da toženec domneve ni uspel izpodbiti, je torej pravilen že na podlagi opisa kaznivega dejanja. Toženec ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz pravnomočne kazenske sodbe, ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da izvedenec cestnoprometne stroke, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, glede na svojo stroko ne more ugotavljati vpliva alkoholiziranosti na njegove psihofizične sposobnosti pri vožnji.

15. Pritožbena kritika stališča sodišča prve stopnje, da bi lahko toženec domnevo izpodbil zgolj z izvedencem toksikološke ali alkoholometrične stroke, ki ga toženec (nesporno) ni predlagal, je ob zgoraj razgrnjenih razlogih sicer utemeljena, vendar ne vpliva na končno presojo pritožbenih navedb. Že kazensko sodišče je namreč ugotovilo, da zaradi alkoholiziranosti toženec ni bil sposoben za varno vožnjo. Poleg tega izpodbijanje domneve, kot že rečeno, ni odvisno od tega, ali je toženec kljub svoji alkoholiziranosti ravnal kot vsak drug povprečen voznik.

**Končna presoja pritožbe:**

16. Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka:**

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

18. Toženec mora na tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženec mora tožnici povrniti administrativne stroške sestave odgovora na pritožbo. Sodišče po prostem preudarku ocenjuje, da stroški paprija, tiskanja, kuverte in poštnine nedvomno znašajo 10,00 EUR, zato jih je v celoti priznalo tožnici.

1 V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP). 2 Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo iz prejšnjega odstavka od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo (4. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP). 3 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1016/2008. 4 Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). 5 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 593/97, odločba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 915/2009.