Jedro

Preslepitev, kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, se kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Preslepitev predstavlja torej izvršitveno ravnanje, ki mora biti konkretizirano z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne in neresnične in ali, da je storilec zavestno prikrival dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil ali da jih ne bo mogel izpolniti. V obravnavani zadevi pa takšen opis preslepitvenega namena pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla ni konkretiziran.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovancev C. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. oprostilo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ter še enega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228., člena KZ-1. Obdolženi B. B. je bil oproščen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter pomoči h kaznivemu dejanju poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Stroški kazenskega postopka so v skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vključno s potrebnimi izdatki obdolžencev ter nagradama in potrebnimi izdatki njunih zagovornikov, obremenili proračun. Oškodovani družbi pa sta bili v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP napoteni na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP pritožila pooblaščenka oškodovane družbe C. d.o.o. s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Na pritožbo pooblaščenke oškodovanca sta podala odgovor zagovornika obeh obdolžencev. V odgovorih na pritožbo sta predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Glede na predlog podan v pritožbi pooblaščenke oškodovanca in predlog podan v odgovoru na pritožbo zagovornika obdolženega A. A., je pritožbeno sodišče o seji obvestilo vse procesne udeležence, ki so se vsi, razen državne tožilke, ki je svoj izostanek opravičila, seje tudi udeležili.

5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

6. V uvodu pritožbe uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pooblaščenka oškodovanca v pritožbi ni podrobneje obrazložila, saj ni navedla niti tega, katere konkretne kršitve iz 371. člena (po kateri točki in odstavku) in 372. člena ZKP ima v mislih. Sicer pa je bistvo pritožbe v graji zaključkov prvostopnega sodišča, saj bi naj po oceni pritožnika iz opisa obdolžencem očitanih kaznivih dejanj povsem jasno izhajal preslepitveni namen obdolžencev, ki je tudi dovolj konkretiziran, pri čemer pritožnik še posebej izpostavlja sporazum z dne 25. 3. 2011 oziroma „dogovor o poravnavi dolga“ in prenos poslovnega deleža D. d.o.o. s strani obdolžencev na fiktivno fizično osebo. Vse navedeno bi naj, po oceni pritožnika, jasno izkazovalo dovolj konkretiziran preslepitveni namen obdolžencev.

7. S pritožnikom pa iz razlogov, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, nikakor ni mogoče soglašati.

Kot je tehtno in prepričljivo obrazloženo v izpodbijani sodbi, opisi obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, kot le-ta izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, nimajo vseh potrebnih zakonskih znakov obdolžencema očitanih kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Z razlogi, kot jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo prvostopno sodišče pritožbeno sodišče v celoti soglaša, jih sprejema kot svoje in jim glede na obsežnost in tehtnost praktično nima ničesar za dodati.

Kot je obrazloženo v točki 16 izpodbijane sodbe, se preslepitev, kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Preslepitev predstavlja torej izvršitveno ravnanje, ki mora biti konkretizirano z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne in neresnične in ali, da je storilec zavestno prikrival dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil ali da jih ne bo mogel izpolniti. V obravnavani zadevi pa takšen opis preslepitvenega namena pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla ni konkretiziran. Iz opisa namreč ne izhaja, na podlagi česa se obdolžencema očita, da sta že tedaj, ko sta sklenila pogodbo oziroma takrat, ko sta prejela prva plačila za blago in je bil družbi D. d.o.o. dne 2. 6. 2008 tudi dostavljen tovornjak blaga vedela, da obveznosti ne bosta poravnala. Pa tudi sporazum iz 25. 3. 2011, ki ga pritožba še posebej izpostavlja in ki je bil sklenjen prav z namenom poravnave zapadlih obveznosti (točka 20. izpodbijane sodbe), nikakor ne izkazuje goljufivega namena obdolžencev, kot se to trudi prikazati pritožnik. Prav nasprotno, v skladu z navedenim sporazumom sta namreč obdolženca poravnala oziroma plačala kar 15 obrokov v skupnem znesku 51.202,70 EUR. Ob navedenem in razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, tako tudi po oceni pritožbenega sodišča niti na podlagi ravnanj obdolžencev ni mogoče z potrebno gotovostjo sklepati na obstoj preslepitvenega namena že ob sklepanju pogodbe oziroma posla. Navedeno namreč ne le, da ne kaže na preslepitveni namen obdolžencev ob sklepanju sporazuma, temveč tudi ne izkazuje preslepitvenega namena (sporazum je bil sklenjen 25. 3. 2011) ob sklepanju pogodbe oziroma posla, saj ne gre spregledati, da (ne)plačilo računov oziroma dobavljenega blaga sega v leta pred sklenitvijo že navedenega sporazuma. Ob tem pa je tudi sicer izpostaviti, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije dokončano z zapadlostjo posameznega računa oziroma terjatve in kasnejše neplačilo in izterjava oziroma izmikanje plačilu, ne pomeni izvrševanje kaznivega dejanja v okviru zakonskega znaka „med izvrševanjem posla“, kot je to v svoji sodbi pravilno zaključilo že prvostopno sodišče (točka 22), zato pritožba tudi z izpostavljanjem kasnejšega dogajanja in opozarjanja na prenos lastništva družbe, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. 8. Ob navedenem, ko pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in ko nikakor ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da spremenjena sodba praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 ... ) za obravnavano zadevo ni relevantna, saj bi se naj sodna praksa spremenila zgolj zato, „ker se je začelo drugače tolmačiti obstoječo pravno normo“ … in, ko tudi ni mogoče soglašati s pritožbenimi trdivami, da je bilo v konkretni zadevi posledično poseženo tudi v ustavne pravice žrtve (oškodovane pravne osebe) in bi naj bil oškodovanec posledično celo neenakomerno obravnavan glede na ostale oškodovance v enakih zadevah, ko je po oceni pritožbenega sodišča obstoječa zakonodaja in tudi pravna praksa povsem jasna in ne dopušča kršitev, za katere se v pritožbi smiselno zavzema pritožnik, pritožba tudi v tem delu ni mogla biti uspešna.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.