Jedro

V primeru, če nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, se dedovanje ne izvede po določbah ZD, ampak je tudi v takšnem primeru potrebno uporabiti ZPVAS. V takšnem primeru postane premoženje last občine, dediči pa imajo pravico do nujnega deleža v gotovini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščina obsega posamezne nepremičnine v k.o. x in k.o. y, kjer je vknjižena skupna lastnina na zapustnico in odločilo, da jo na podlagi Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in z upoštevanjem dednih izjav, dedujeta zapustničina pravnuka IO do 2/3 in IK do 1/3. 2. Pritožbo vlaga IO. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 163. členom ZD in predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve. Ugotovitev, da nihče ni član agrarne skupnosti, je napačna in nedokazana. Pritožnik nikoli ni izjavil, da ni član, pač pa trdil nasprotno. Sodišče mu je naložilo, da do naslednje zapuščinske obravnave predloži potrdilo in je čakal na njen razpis. Obravnave ni bilo, prejel pa je izpodbijani sklep. Pritožniku je bila kršena dedna pravica po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Z uporabo ZD je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Opozarja na napačen zapis v zapisniku, da nima pooblaščenca. Izjavil je le, da pooblaščenec na konkreten narok ne bo pristopil. 3. Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče je v tej zadevi opravilo dva naroka. Na oba je bil, kot izhaja iz povratnic v spisu, pravilno vabljen tudi pritožnik s tem, da se drugega naroka ni udeležil. O morebitni kršitvi pravice do obravnavanja zato ni mogoče govoriti, posledično pa tudi ne o smiselno zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da na drugi narok ni bil vabljen njegov pooblaščenec, saj iz zapisnika naroka z dne 29. 5. 2012, ki je javna listina, izhaja, da je pritožnik izjavil, da ga le-ta ne zastopa več. Pritožnik bi sicer domnevo resničnosti vsebine zapisnika lahko izpodbil (primerjaj 224. člen ZPP), vendar pa zgolj trditev v tej smeri ne zadostuje.

6. Zapuščinsko premoženje v konkretni zadevi predstavljajo nepremičnine, ki so bile zapustnici vrnjene po določilih ZPVAS kot članici Agrarne skupnosti H. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem (1) uvodoma opozarja na zgrešeno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru, če nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, dedovanje izvede po določbah ZD, to je brez omejitev, ki jih določa ZPVAS. Tudi v takšnem primeru je namreč potrebno uporabiti ZPVAS. V 8. členu tega zakona je tako med drugim določeno, da ostanejo oz. postanejo nepremičnine, če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, last občine. To določbo pa je, saj zakon drugačne ureditve nima, potrebno uporabiti tudi v primeru, ko noben od zakonitih dedičev ne more dedovati vrnjenih premoženjskih pravic v naravi, ker nihče od njih ni član agrarne skupnosti (primerjaj 2. odstavek 8. člena ZPVAS). V takšnem primeru tako postane premoženje last občine, dediči pa imajo pravico do nujnega deleža v gotovini (2). Drugačno stališče je nesprejemljivo, saj bi nujno povzročilo prehod premoženja v last oseb, ki niso včlanjene v agrarno skupnost, kar pa bi bilo v nasprotju z namenom zakona. Odločitev sodišča prve stopnje je zato že iz navedenih razlogov nepravilna in jo je potrebno razveljaviti.

7. Ne glede na navedeno, pa pritožnik utemeljeno opozarja tudi na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, kar pomeni, da je tudi iz tega razloga odločitev napačna. Članstvo v agrarni skupnosti daje pritožniku namreč pravico do dedovanja zapuščinskega premoženja v naravi, njegovi sodedinji (razen, če bi se izkazalo, da je tudi ona članica agrarne skupnosti), pa le pravico do nujnega dednega deleža v gotovini (2. odstavek 8. člena ZPVAS).

8. Pritožnik je šele v pritožbi prvič navedel (in o tem predložil dokazilo), da je član agrarne skupnosti. Gre torej za novo dejstvo in nov dokaz. Upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče meni, da je pogoj nekrivde v konkretnem primeru izkazan.

9. Iz podatkov zapuščinskega spisa tako ni razvidno, da je bil dedič kakorkoli poučen, da mora do konca zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa relevantna dejstva, saj sicer tega kasneje v pritožbi ne bo več mogel. Za prava neuke stranke (3) takšna obveznost nedvomno izhaja iz 12. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) oziroma v okviru svojih preiskovalnih pooblastil (gre namreč za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti) ni poskrbelo za to, da bi vsi dediči (že v postopku na prvi stopnji) navedli, ali so člani agrarne skupnosti ali ne, niti ni o tem opravilo ustreznih poizvedb. Pritožnika zato sankcija prekluzije ne more zadeti.

10. Ker je odločitev iz navedenih razlogov nepravilna, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep o dedovanju razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). To naj pred ponovno odločitvijo tudi dedinjo IK pozove, da se izjavi glede članstva v Agrarni skupnosti H in po potrebi morebitno članstvo tudi preveri. V kolikor bo ugotovljeno, da dedinja ni njena članica, pa ji bo, če bo slednja zahtevala nujni delež, le tega moralo določiti v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZPVAS, torej v gotovini.

(1) Pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

(2) Enako stališče je bilo že zavzeto v zadevah VSK Cp 1146/2007 in Cp 1102/2007 ter zadevi VSL I Cp 3298/2012. (3) Iz zapisnika zapuščinske obravnave, na katero je pritožnik pristopil sam, izhaja, da ga odvetnik ne zastopa več.