Jedro

Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja. Navedeno se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 13. 9. 2011 obsojenega D. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po tretjem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 3. 2012 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na šest mesecev zapora in preizkusno dobo podaljšalo na tri leta. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da mora obsojenec plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali da Vrhovno sodišče obsojencu „odmeri nižjo kazen oziroma kazensko sankcijo opominjevalne narave“.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisno izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki navajajo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala obramba, ter da je predlog obrambe za izvedbo dokazov brez obrazložitve kot nepotreben zavrnilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornikov ni navedlo nič drugega kot da je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku obrazložitve sodbe podalo ustrezne razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov. Zagovorniki ponavljajo predlog za izvedbo dokazov, to je postavitev drugega izvedenca za javna naročila, namesto postavljene izvedenke mag. M. C. (izvedenko V. V.). Citirajo določbe ZKP o izvedenstvu (prvi odstavek 252. člena, 257. člen in 258. člen ZKP) ter menijo, da so bile citirane določbe kršene, navajajo, da se izvedenka M. C. ni zadovoljivo opredelila, ali gre za istovrstno blago, saj ni citirala pravnih podlag za utemeljitev svojega mnenja in je le pavšalno podala odgovore na zastavljena vprašanja. Trdijo, da je izvedenka spis le preletela, kar je sama povedala v svoji izpovedbi, ter se ne strinjajo z odgovorom drugostopenjskega sodišča na ta očitek (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), da zagovorniki v pritožbi niso navedli kako je „prelet“ spisa vplival na pravilnost ugotovitev izvedenke M. C. Navajajo, da je izvedenka M. C., izvedenka ekonomsko-finančne stroke ne pa javnih naročil, v smislu prava javnih naročil, saj je v imeniku sodnih izvedencev edina izvedenka za pravo javnih naročil vpisana V. V., zato bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu obrambe in angažirati to izvedenko. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi vsaj dokaznemu predlogu za ponovno zaslišanje postavljene izvedenke mag. M. C., da bi bilo mogoče odpraviti pomanjkljivosti izvida in mnenja, podanega na obravnavi dne 5. 7. 2011. 8. Sodišče prve stopnje je, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, zavrnilo dokazni predlog za odreditev druge izvedenke za javna naročila in tudi predlog za ponovno zaslišanje postavljene izvedenke po njenem zaslišanju na glavni obravnavi.

9. Izvedenstvo odredi sodišče, kadar ugotavlja ali presoja dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (248. člen in prvi odstavek 249. člena ZKP). Postavljeni izvedenec je tako pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke pa imajo pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj izvedenec poda dodatna pojasnila in seveda izvedencu zastavljati vprašanja. V zvezi z dokazovanjem z izvedenci obstajajo določena pravila (določbe 257. in 258. člena ZKP, ki jih citirajo vložniki zahteve). Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln, ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora take pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokaz z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je tako popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke imajo seveda pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, ali v takšnem obsegu, da se pomanjkljivosti in nasprotja še dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, ali pa da se s ponovnim zaslišanjem izvedenca več ne morejo odpraviti. Vse navedeno se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

10. Vložniki zahteve zatrjujejo, da mnenje izvedenke mag. M. C. ni bilo popolno in se osredotočijo na dejstvo, da izvedenka ni navedla, od kod pravna podlaga za odgovor o pojmu istovrstnega blaga in zatrjujejo, da je njeno mnenje bilo pavšalno in da je izvedenka spis le preletela. Menijo tudi, da njeno strokovno znanje, ker je izvedenka ekonomske stroke za javna naročila, ne pa izvedenka za pravo -javna naročila, ne ustreza, zaradi česar bi bilo potrebno postaviti kar novo izvedenko. Na obravnavi dne 5. 7. 2011 je bila izvedenka mag. M. C. zaslišana ter je odgovorila na zastavljena vprašanja, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje in točka 8 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče prve stopnje je tudi v točki 13 sodbe podalo oceno izvedenskega mnenja izvedenke C. ter se opredelilo do izvedenkine ugotovitve, kaj predstavlja istovrstno blago. Sodišče druge stopnje pa je v svoji odločbi, ko je odgovarjalo na istovrstne pritožbene očitke, kot jih sedaj ponavljajo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, v točki 8 odgovorilo, da je izvedenka dovolj jasno dne 5. 7. 2011 odgovorila, da istovrstno blago kot pojem v zakonu ni opredeljeno ter da je ta pojem izoblikovala praksa in ne, da ji navedene podlage ne bi bile znane. Obrambi je bila v postopku tako dana možnost, da se z izvedenskim mnenjem seznani in da na obravnavi izvedensko mnenje z vprašanji preizkusi. Da je obramba izkoristila to svojo možnost, izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 5. 7. 2011, kar je izredno tudi ugotovilo sodišče druge stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo tako kot sodišče prve stopnje, da je izvedenka odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in da navedba o preletu spisa ne pomeni, da je izvedenka ravnala nestrokovno oziroma da njeno mnenje ni logično, strokovno in sprejemljivo.

11. Obramba zato z navajanjem ugovorov, ki jih je postavila že v dokaznem predlogu pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenih navedbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, tako ne more uspeti. Obramba namreč ni zadostila, ko je predlagala postavitev novega izvedenca oziroma ponovno zaslišanje odrejene izvedenke, svojemu dokaznemu bremenu. Temu dokaznemu bremenu obramba zadosti le, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: 1. pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2. dokazno sredstvo in 3. z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je v 3. točki sodbe ugotovilo, da predlagan dokaz, torej postavitev nove izvedenke in dodatno zaslišanje že postavljene izvedenke, ni pravno relevanten in da obramba svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Ugotovilo je, da zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o zadevi glede vseh pravno relevantnih okoliščin, da je izvedenka M. C., izvedenka za javna naročila in tako kompetentna za podajo izvida in mnenja. Na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenke M. C. (točka 13 sodbe) je tudi argumentirano navedlo, da angažiranje drugega izvedenca lahko temelji le na podlagi strokovnih in prepričljivih argumentov zoper strokovnost že pridobljenega izvedenskega mnenja. Sodišče druge stopnje je pravilno pritrdilo temu stališču z argumentacijo, da za ugotovitev popolnosti, logičnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja ni relevantno, ali gre za izvedenca za ekonomijo - javna naročila ali izvedenca za pravo - javna naročila glede na predmet izvedenstva. Strinjati se je tako z ugotovitvama sodišč prve in druge stopnje, da je mnenje postavljene izvedenke verodostojno, oprto na gradivo v spisu. Zatrjevanje vložnikov zahteve o nepopolnosti in nelogičnosti izvedenskega mnenja oziroma da izvedenstvo o vrsti blaga ni utemeljeno na pravni podlagi, pomeni le nestrinjanje s presojo o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja in nestrinjanje s presojo sodišča, ne pa relevantnih razlogov za utemeljevanje, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe tako, da je dokazni predlog obrazložen z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da predlagan dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z drugačno ugotovitvijo dejanskega stanja. Ker je obramba, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zahtevala, da bi sodišče odredilo drugo izvedenko, ki naj bi podala odgovore o istih vprašanjih, kar zatrjujejo tudi vložniki v zahtevi, vložniki niso zadostili dokaznemu bremenu, da bi obstoj ter pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljili s potrebno stopnjo verjetnosti. O tem, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu ter obstoj pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, na primer odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 ali sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 in druge. Tako zagovorniki v zvezi z izvedenko, s trditvami, ki so bile v postopku že presojane, in z nestrinjanjem z oceno, da je izvedenstvo izvedenke mag. M. C. v skladu s pravili stroke in prepričljivo, ne morejo uspeti. V pravnomočni sodbi sta sodišči prve in druge stopnje jasno in argumentirano obrazložili razloge za zavrnitev dokaznega predloga, zato nista kršili pravice do obrambe obsojenca, kar z navedbami smiselno uveljavljajo zagovorniki, pa tudi niso podane kršitve določb prvega odstavka 252. člena, 257. člena in 258. člena ZKP. Kot posledica teh kršitev določb kazenskega postopka pa tudi ni bila storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov v pravnomočni sodbi so navedeni, zato vložniki neutemeljeno uveljavljajo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Isto velja za zatrjevanje vložnikov zahteve, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka „po prvem odstavku 371. člena ZKP“ (verjetno vložniki menijo, da gre za kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in tudi kršitev določila prvega odstavka 234. člena ZKP (za priče se vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah), kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe, ker je sodišče zavrnilo dokazna predloga, da se kot priči zaslišita direktor S. d. o. o., gospod H., ki bi pojasnil vsebino dopisov družbe S. d. o. o., in S. V. Z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se pridobijo sklepi Mestne občine Maribor (MOM), iz katerega bi bilo razvidno, da so občine ves čas zahtevale ločeno prikazovanje stroškov, pa je bila po mnenju vložnikov, prav tako storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče pa je kršilo tudi določilo 289. člena ZKP, ker je dokaznemu predlogu najprej ugodilo, kasneje pa samovoljno in brez obrazložitve dokazni predlog obrambe zavrnilo.

13. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljujejo razloge za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče H., ne izpodbijajo pa razlogov sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče S. V., tako da v tem delu zahteve ni mogoče preizkusiti, saj ni obrazložena. Tudi v zvezi z izvedbo dokaza za zaslišanje priče H. veljajo enaka načelna izhodišča o dokaznem bremenu obrambe, kot so bila predstavljena že pri utemeljitvi, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker ni ugodilo predlogu za postavitev nove izvedenke oziroma za ponovno zaslišanje odrejene izvedenke. Zagovorniki zatrjujejo, da je sodišče, ker ni zaslišalo priče in ni pridobilo sklepa MOM, napačno ugotovilo vlogo obdolženca pri izvedbi vseh treh javnih naročil. V tem delu zahteve zagovorniki zatrjujejo, da je sodišče svojo odločitev sprejelo zgolj na podlagi posrednih dokazov in da je obramba, ko je utemeljevala dokazni predlog za zaslišanje priče H., natančno opredelila, da so navedbe iz dopisa z dne 6. 4. 2011, o čemer naj bi izpovedoval priča H., neresnične in da se odpravi dvom o neresničnosti navedb podanih v dopisu, zaslišanje te priče nujno. Da dokaz ni materialnopravno relevanten, sta presodili sodišči prve in druge stopnje. Zavzeli sta stališče, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti obramba ni utemeljila. Izhajali sta iz ocene, sprejete na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi priča lahko izpovedovala o pomembnem, pravno relevantnem dejstvu, to je o vlogi obsojenca. Vlogo obsojenca je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugih dejstev (točka 12 ter točke 15 do 18 sodbe). Zagovorniki v zvezi s pričo H. poudarjajo razloge, ki so jih predstavili že pred sodiščema prve in druge stopnje. S trditvami, ki so bile v postopku že presojane, ne morejo uspeti. V izrednem pravnem sredstvu konkretno ne izpodbijajo utemeljitve sodišča, zakaj izvedba dokaza ni potrebna, in tudi niso z verjetnostjo izkazali pravne relevantnosti dokaza na inštanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Res je, da je sodišče prve stopnje najprej ugodilo dokaznemu predlogu, da pridobi sklep MOM, da so občine ves čas zahtevale ločeno prikazovanje stroškov. Ta sklep je sprejelo na prvi glavni obravnavi dne 22. 3. 2011, potem ko je obsojenec podal zagovor. Po izvedbi dokazov pa je sodišče na obravnavi dne 5. 7. 2011 ta dokazni predlog zavrnilo. Sprejelo je sklep, da izvedba dokaza ni več potrebna (po izvedbi dokazov in zaslišanju obeh izvedenk, to je izvedenke za javna naročila in izvedenke finančne stroke), saj je ocenilo, da zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o zadevi (sklep sodišča o ugoditvi dokaznemu predlogu je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče lahko spremeni). Zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da je sodišče že ugodeni dokazni predlog obrambe zavrnilo brez obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v sodbi v 3. točki pojasnilo razloge, da dokaza ne izvede, saj je ocenilo, da dokaz ni več materialnopravno relevanten, torej pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v točki 21 sodbe pojasnilo, ko je presojalo izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke dr. L., da prikaz stroškov po občinah ni povezan z načinom naročanja blaga oziroma izvedbo javnih naročil. Zato zagovorniki neuspešno uveljavljajo, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev sklepa MOM o ločenem prikazovanju stroškov kršena obsojencu pravica do obrambe, kar izhaja iz navedb zahteve (določba 289. člena ni mogla biti kršena, saj se nanaša na fazo priprav na glavno obravnavo – XX. poglavje ZKP) in kot posledica te kršitve storjena relativna bistvena kršitev določb drugega odstavka 371. člena ZKP. Obramba, ko zatrjuje, da je z izvedbo predlaganega dokaza želela dokazovati, da je šlo za različne vrste vreč, ker so občine zahtevale ločeno prikazovanje stroškov, ne za istovrstno blago, kot sta napačno ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ne uveljavlja kršitve zakona in tudi ne utemeljuje pravne relevantnosti predlaganega dokaza, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena, saj se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

14. Ostale navedbe, v katerih zagovorniki zatrjujejo, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bil obsojenec tisti, ki je vodil nabavo samostojno, da je neresničen in nedokazan zapis sodišča, da je obdolženec sklepal pogodbe z dobavitelji, saj tega dokazni postopek ni pokazal, z ocenjevanjem izpovedbe priče Ž., navedbami, da obsojenec treh postopkov javnega naročanja ni izvedel z namenom komerkoli pridobiti nepremoženjsko korist, ampak je izvedel vse tri postopke naročanja po navodilu svojega nadrejenega, da dokazni postopek ni pokazal protipravnega ravnanja obsojenca, da dejstvo, da je obsojenec priči A. izročil listine javnega razpisa, ne dokazujejo obdolženčevega namena, da to, kaj je z razpisno dokumentacijo A. po njenem prejemu počel, na vpletenost obsojenca nima nobenega vpliva, da ne drži ugotovitev, da naj bi priča A. vse tri ponudbe skupaj prenesel obsojencu, da tega ni v celotnem postopku potrdil niti en dokaz, da gre za nedokazano in nepodkrepljeno sklepanje sodišč, da točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje o posrednih dokazih, na katere se opira sodišče nakazuje, da odločitev sodišča prve stopnje ni dokazana, da pa jo sodišče druge stopnje sprejema, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovorniki, čeprav zatrjujejo, da je z vsem navedenim storjena v pravnomočni sodbi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak zatrjujejo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

15. Zagovorniki tudi zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje nepravilno ugotovilo, da v pritožbi niso navedli, na katere kršitve določb kazenskega postopka se sklicujejo, saj so jasno opisali, da gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, glede kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa so se sklicevali na določbe ZKP, na primer poglavje o izvedencih, torej na kršitve teh določb. 16. Sodišče druge stopnje je določno odgovorilo na očitek iz pritožbe, da je z navedbami v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter ta očitek zavrnilo (prvi stavek 6. točke obrazložitve). Z ostalimi navedbami pa vložniki zahteve ne pojasnijo, katere določbe o izvedencih so v pritožbi navajali in katere kršitve določb ZKP so uveljavljali v pritožbi kot kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP in katero kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, zato se zahteve v tem delu ne da niti preizkusiti.

17. Vložniki zahteve napadajo tudi odločbo o kazenski sankciji. Ne strinjajo se z zvišanjem določene kazni in preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe, izrečene obsojencu. Z navedbami v tem delu zahteve pa le drugače kot sodišče druge stopnje, vrednotijo okoliščine, ki so vodile sodišče k spremembi sodbe v odločbi o kazenski sankciji. Ne uveljavljajo kršitve zakona in ne načenjajo vprašanja zakonitosti izrečene kazenske sankcije, ampak vprašanje njene primernosti, torej ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero določene kazni in višino preizkusne dobe, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP), ne pa za izpodbijanje kazenske sankcije z izrednim pravnim sredstvom.

18. Ker kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker vložniki uveljavljajo tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški, nastali z vloženim pravnim sredstvom, predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.