Jedro

Tožnik bi moral, če je menil, da je sodišče kršilo določbe postopka (glede vročanja sodnega pisanja), na to opozoriti najkasneje na zadnji glavni obravnavi, uveljavljanje kršitve v pritožbenem postopku pa ni upoštevno, saj tožnik ne izkazuje, da je brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti.

V skladu s 47. členom ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v notarskem zapisu, sicer so nične. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno pogodbo, ampak za dogovor, da bosta kupnino, ki je tudi skupno premoženje in jo je prejela toženka, porabila za poplačilo terjatev tretjih. Za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem se v takšnem primeru ne zahteva nobena obličnost. Nobene ovire ni bilo, da bi tožnik najkasneje ob razpadu zakonske zveze v marcu 2000 lahko prišel do podatkov, ali je toženka poravnala kupnino za dogovorjeni namen. Tudi tožnik mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Čas njegove seznanitve (v letu 2006) z izvršilnim postopkom zaradi plačila preživnine in z dejstvom, da toženka (tedaj) še ni v celoti poravnala stanovanjskega posojila, ne more vplivati na začetek teka zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, po katerih bi morala toženka tožniku plačati 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2000 do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki 1.814,02 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je toženka s pozno vložitvijo pripravljalne vloge dne 1. 10. 2009 zlorabila procesne pravice. Tožnik je na naroku 10. 12. 2009 predlagal sodišču, da se mu dodeli rok, v katerem bi se lahko izjavil o zadevi. Sodišče predlogu ni ugodilo in svoje odločitve ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb. Odločitev sodišča pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Tako tudi ustavna odločba Up 321/03-16 z dne 15. 9. 2005. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in njenih dokazih, česar tožnik v obravnavani zadevi ni imel. Navaja še, da je toženka vabilo za narok dne 1. 10. 2009 prejela oziroma bi moralo sodišče ugotoviti, ali ji je bilo vabilo vročeno ali ne. Če ga ni prevzela v roku, bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo v skladu z 2. odst. 282. člena ZPP, ne pa preložiti naroka za glavno obravnavo. Pritožnik se ne strinja s sodiščem, da je podredni odškodninski zahtevek zastaral. Tožnik je nasprotoval posameznim vrstam plačila in njihovi višini, kot tudi času, ko naj bi toženka dogovorjene obveznosti plačala. Na glavni obravnavi 10. 12. 2009 je navedel, da je šele leta 2006, ko je prejel sklep o izvršbi zaradi plačila preživnine, ugotovil, da se toženka dogovora ne drži. Trdil je, da je šele v mesecu septembru 2006 prejel prvo opozorilo Stanovanjskega sklada, da plača kredit, ker se ne plačuje, kar pomeni, da toženka v letu 2006 posojila še ni vrnila, v kazenskem postopku pa je trdila, da je kupnino porabila tudi za plačilo tega posojila, v višini 35.000 DEM. Ugovarjal je plačilu strehe za stanovanjsko hišo. Tožnica je strošek za streho v višini 30.000 DEM obračunala dvakrat, enkrat kot plačilo iz kupnine in drugič kot plačilo iz kredita, ki naj bi bil najet za plačilo strehe. Sporen je tudi nakup avtomobila Octavia limuzina 1.9 TDI, ki ga je toženka odkupila po razvezi zakonske zveze in ga obdržala, strošek odkupa pa obračunala kot skupen strošek. V času trajanja zakonske zveze je bilo na račun leasing obrokov plačano 18.360 DEM, kar predstavlja skupno premoženje strank. Zaključek sodišča, da tožnik trditvam toženke ni oporekal in da je bila kupnina porabljena do konca leta 2000 je protispisen in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po presoji prvega sodišča tožnik naj ne bi dokazal, da je obstajal dogovor, da se preživninska obveznost poračuna z delom kupnine, ker je bil kazensko obsojen zaradi neplačevanja preživnine. Sodišče pri tem ni upoštevalo tudi izjave toženke v kazenskem postopku, ki je drugačna od njenih trditev v tej zadevi. V kazenskem postopku je izpovedala, da je mogoče del kupnine v času, ko je bila brezposelna, porabila zase in za njuna otroka, kar kaže, da kupnine ni porabila za poplačilo skupnih dolgov. Dogovor, da pravdni stranki iz kupnine poplačata dolgove, razliko pa toženka zadrži za pokrivanje preživninskih obveznosti tožnika do njunih dveh otrok, nima pravnega učinka in je ničen. Dogovor med zakoncema mora biti sklenjen v notarskem zapisu. Napačno je zato stališče sodišča, da je bil dogovor veljavno sklenjen. Toženka je denar neupravičeno zadržala, saj je v prodajni pogodbi določeno, da vsak prejme polovico kupnine.

Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila. Po podatkih spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo, razpisan za dne 1.10.2009, vabilo tožnika, njegovo pooblaščenko odvetnico A. P. in toženko. Sodišče prve stopnje je narok preložilo, ker vabilo za toženko ni bilo izkazano. Iz podatkov spisa ne izhaja, da je toženka vabilo prejela, kot zmotno meni pritožba. V primeru, da bi bila zanjo izkazana vročitev vabila, bi moralo sodišče, kot pravilno opozarja pritožba, postopati v skladu z določbo (tedaj še veljavnega) 2. odst. 282. člena ZPP in izdati zamudno sodbo. Tožnik bi moral, v skladu z določbo 286.b člena ZPP, če je menil, da je sodišče kršilo določbe postopka (glede vročanja sodnega pisanja), na to opozoriti najkasneje na zadnji glavni obravnavi, uveljavljanje kršitve v pritožbenem postopku pa ni upoštevno, saj tožnik ne izkazuje, da je brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Tudi sicer bi bilo treba odločitev sodišča prve stopnje, ki bi temeljila na procesnem pravilu iz 2. odst. 282. člena ZPP, razveljaviti, saj je Ustavno sodišče z odločbo U-I-164/09 z dne 4.2.2010 odločilo, da se 2. odst. 282. člena ZPP razveljavi (prim. 44. člen Zakona o ustavnem sodišču).

Pritožnik nima prav, da mu je bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ker mu sodišče ni podelilo roka za odgovor na navedbe toženke. Toženka je po svojem pooblaščencu vložila na sodišče 1. 12. 2009 pripravljalno vlogo s prilogami, kar je bilo tožniku preko njegove pooblaščenke, odvetnice A. P., vročeno 4. 12. 2009. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bilo sodišču sporočeno, da odvetnica A. P. ni več njegova pooblaščenka. Prenehanje pooblastilnega razmerja mora biti razpoznavno in v pravdi sporočeno (2. odst. 99. člena ZPP). Vročitev vloge z dokaznimi listinami je bila opravljena pravilno (1. odst. 137. člena ZPP). Čeprav tožnik na navedbe toženke ni odgovoril do razpisanega naroka za glavno obravnavno dne 10. 12. 2009, je nanje odgovoril na samem (prvem) naroku (po tem, ko mu sodišče roka za odgovor ni dodelilo). Sodišče prve stopnje je dalo tožniku možnost, da se o navedbah in dokazih v pripravljalni vlogi izjavi. Načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Tožnik tudi potem ni več vztrajal pri podelitvi dodatnega roka za odgovor na toženkine navedbe in ni uveljavljal nobene kršitve določb pravdnega postopka. To pa bi moral uveljavljati takoj po tistem, ko je sodišče na tem (istem) naroku sklenilo, da se dokazovanje sklene. V skladu z določbo 1. odst. 286.b člena ZPP tožnik v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP zato ne more uveljavljati. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišče Up 321/03-16 z dne 15. 9. 2005, v kateri je šlo za drugačno situacijo. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi štelo nesporno dejstvo za nedokazano, kar je privedlo do sodbe presenečenja.

Glede primarnega tožbenega zahtevka: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dogovor med pravdnima strankama, da se kupnina v znesku 155.000 DEM od prodaje stanovanjske hiše, ki je sodila v njuno skupno premoženje, porabi za poplačilo obveznosti, nastalih tekom njune zakonske zveze v zvezi s skupnim premoženjem, ničen, ker bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu s 47. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v notarskem zapisu, sicer so nične (48. člen ZN). V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno pogodbo, ampak za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem. Šlo je za dogovor, da bosta kupnino, ki je tudi skupno premoženje in jo je prejela toženka, porabila za poplačilo terjatev tretjih. Za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem se v takšnem primeru ne zahteva nobena obličnost. Za dogovor med zakoncema po 2. odst. 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), da bo eden od njiju razpolagal s kupnino kot skupnim premoženjem, zadošča neoblično strinjanje drugega zakonca. Drugačno stališče je materialnopravno zgrešeno. Vsebina dogovora, da toženka iz njej nakazane kupnine, ki predstavlja njuno skupno premoženje, poplača njune dolgove, ki bremenijo oba, tudi ni v nasprotju z zakonom, kot zmotno meni pritožba (dopušča jo 3. člen Obligacijskega zakonika – OZ, prej 10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, da je toženka porabila kupnino za plačilo njunih dolgov in da od kupnine ni nič ostalo. Čeprav je zmotno zapisalo, da tožnik ugotovljenemu obsegu dolga, ki ga je toženka poplačala, ni oporekal (iz njegove trditvene podlage izhaja, da je posameznim plačilom obveznosti ugovarjal), je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je prvo sodišče glede spornih plačil izvedlo dokazni postopek, sprejelo dokazno oceno in ugotovilo, katere skupne obveznosti je poravnala toženka iz prejete kupnine. Dokazna ocena temelji ne samo na izpovedbah pravdnih strank v kazenskem postopku I K 344/2006, temveč tudi na listinskih dokazih, ki sta jih predložili v obravnavani zadevi. Glede plačila obveznosti za izdelavo strehe v višini 30.000 DEM je tožnik sprva potrdil, da je bil ta dolg plačan iz kupnine (list. št. 3 v spisu), nato pa je na prvem naroku za glavno obravnavo navajal, da je toženka plačilo stroškov za streho obračunavala tožniku dvakrat, kar pa ni dokazal. Upoštevajoč, da je tožnik plačilo te obveznosti priznal v kazenskem postopku (priloga B7), pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek, da je bila kupnina porabljena tudi za poplačilo tega dolga. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženka odkup vozila Octavia limuzina 1,9 TDI obračunala kot skupen strošek pravdnih strank in ga poplačala s kupnino. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne izpodbija, je razvidno, da je toženka kot skupni dolg poplačala upniku A. odškodnino v višini 5.752 DEM zaradi razdrtja sklenjene pogodbe, katere predmet je bil leasing najem tega avtomobila. Če tožnik meni, da to vozilo predstavlja skupno premoženje, bi moral postaviti ustrezen tožbeni zahtevek, česar pa ni storil. Zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z obsegom skupnega premoženja. Civilna delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka) je sicer mogoča, vendar le, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki pa jih tožnik ni zatrjeval. Da je toženka plačala tudi skupni dolg pravdnih strank iz naslova stanovanjskega posojila (namenskega posojila za gradnjo hiše) v višini 37.000 DEM, ki je bil odobren in prejet v času zakonske zveze (marca 1999; glej prilogi B4 in B 13), izhaja iz sklepa v prilogi B9 v spisu. Tožnik trditvam toženke, da mu je del kupnine v znesku 3.000 DEM nakazala, znesek 4.000 DEM pa je porabila za plačilo storitev dobaviteljem v zvezi s skupnim premoženjem, kar tudi predstavlja skupno obveznost pravdnih strank (v smislu 2. odst. 56. člena ZZZDR), in za stroške otrok, vse do razveze zakonske zveze (v marcu 2000), ni ugovarjal. Ugotovitev prvega sodišča, da ta dejstva niso bila sporna, je pravilna (1. odst. 214. člena ZPP). V pritožbi zato tožnik ne more uspeti z očitki, da je o nespornih dejstvih odločeno v nasprotju s podatki spisa. Pritožbene trditve, da je iz zaslišanja toženke v kazenskem postopku razvidno, da je del kupnine porabila za svoje preživljanje, so tako pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP).

V obravnavani zadevi je toženka dokazala, da je izpolnila svojo obveznost v skladu z dogovorom (prim. 9. člen OZ oz. 17. člen ZOR). Poplačala je skupne dolgove pravdnih strank, ki po vrednosti dosegajo vrednost zneska kupnine, ki je bila nakazana toženki. Po presoji pritožbenega sodišče niti ni odločilno, ali je toženka dejansko (fizično) iz prejete kupnine plačala obveznosti pravdnih strank, ki so nastale tekom njune zakonske zveze, ali morebiti z denarjem drugega izvora, kot se zmotno zavzema pritožba. Bistveno je, da je toženka poplačala določene skupne dolgove v višini vrednosti zneska kupnine, zato je odločitev prvega sodišča, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 42.000 EUR iz naslova skupnega premoženja, materialnopravno pravilna. Ker po plačilu dolgov od vrednosti zneska kupnine ni ničesar ostalo, je za odločitev nepomembno, ali sta se pravdni stranki dogovorili tudi, da preostali del kupnine, če je kaj ostane po plačilu dolgov, toženka nameni za poplačilo tožnikove preživninske obveznosti. Sodišču prve stopnje se s tem ni bilo treba ukvarjati. Tudi sicer pritožba zaključka, da tožnik dogovora o poračunavanju preživninske obveznosti z delom kupnine ni uspel dokazati, konkretizirano ne izpodbija.

Glede podrednega tožbenega zahtevka: Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča glede zavrnitve podrejenega zahtevka za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je uveljavljana odškodninska terjatev zastarala. Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker meni, da toženka kupnine ni uporabila za dogovorjeni namen. Očita ji torej kršitev pogodbenih obveznosti. V skladu s 3. odst. 352. člena OZ (prejšnjim 3. odst. 376. člena ZOR) zastara odškodninska terjatev za škodo iz tega naslova v času, določenem za zastaranje te obveznosti (to je splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, prej 371. člen ZOR). Ob dejstvu, da je bila toženki kupnina izplačana v letu 1999 in takrat dogovorjeno med pravdnima strankama, da toženka obstoječe skupne dolgove poravna, ni bilo nobene ovire, da bi tožnik najkasneje ob razpadu zakonske zveze v marcu 2000 lahko prišel do podatkov, ali je toženka poravnala kupnino za dogovorjeni namen. Tudi tožnik mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ, prej 18. člen ZOR). Trenutka o tem, kdaj je za določeno okoliščino lahko zvedel, ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni. Čas njegove seznanitve (v letu 2006) z izvršilnim postopkom zaradi plačila preživnine in z dejstvom, da toženka (tedaj) še ni v celoti poravnala stanovanjskega posojila Stanovanjskemu skladu, ne more vplivati na začetek teka zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka poravnala dolgove v vrednosti zneska kupnine, sploh ni mogoče govoriti o protipravnosti toženkinega ravnanja kot elementu njene odškodninske odgovornosti, saj je dogovor izpolnila. Tožnik tudi ne trdi, da bi zaradi toženkine (morebitne) kršitve dogovora, ker ni poravnala dolgov, njunim upnikom že kaj plačal (1. odst. 131. člena OZ, prej 1. odst. 154. člena ZOR) oziroma da bi plačal kaj več kot znaša njegov del dolga (prim. 3. odst. 56. člena ZZZDR). Tudi iz tega razloga, je bilo treba odškodninski zahtevek zavrniti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta v zavrnitvi pritožbe.