Jedro

Revizija ni dovoljena zaradi pravnega vprašanja, ki se nanaša zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem.

Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) v obravnavani zadevi ni mogoča niti presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

Zelo hude posledice izpodbijane odločitve revident ne izkaže, če za svoje navedbe ne predloži nobenih dokazov.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 7. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 14. 9. 2009. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ revidentki na podlagi Odloka o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 87/1999 z dne 28. 10. 1999) za obdobje od 1. 4. 2009 do 30. 4. 2009 odmeril občinsko takso za oglaševanje na zunanjih stenah avtobusov mestnega potniškega prometa na območju Mestne občine A. višini 8.782,99 EUR.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka v obravnavani zadevi kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „ali odločitev upravnega organa in posledično sodišča lahko temelji na avtentični presoji občinskega odloka, glede na to, da morajo posamični akti državnih organov temeljiti le na ustavi, zakonu ali zakonitem predpisu, kot to določa 120. člen Ustave in da je avtentična presoja predpisov s strani upravnih organov izključena.“

8. Tako postavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Navedeno vprašanje je namreč opredeljeno le na načelni ravni, ki zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni. Glede na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer Sklep X Ips 380/2008 z dne 6. 10. 2010) revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Ker revidentka tako postavljenega splošnega vprašanja ni konkretizirala, ni zadostila zahtevam po natančni in konkretni opredelitvi pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve, ki izhajajo iz 6. točke obrazložitve tega sklepa.

10. Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa v obravnavani zadevi ni mogoča niti presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ki jo revidentka po vsebini uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbi sodišča prve stopnje in na odločbi Ustavnega sodišča. 11. Revidentka bi namreč morala po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (5. in 6. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in nato opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja. Navedeni sodbi sodišča prve stopnje pa bi morala glede na določbo petega odstavka 367. b ZPP v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 za uspešno uveljavljanje tega pogoja priložiti.

12. V obravnavani zadevi revidentka navedenim zahtevam ni zadostila, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost te revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Revidentka v obravnavani zadevi navaja, da ima izpodbijana sodba zanjo zelo hude posledice, saj so ji z izpodbijanim upravnim aktom naložene obveznosti, na katere (zaradi predhodnih ravnanj tožene stranke, ki v enakih primerih komunalnih taks ni zaračunavala) ni računala in jih ni upoštevala pri višini storitev, ki jih je zaračunavala dejanskim oglaševalcem.

15. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, bi morala revidentka, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

16. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu Vrhovno sodišče ocenjuje, da revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Za svoje navedbe namreč ni predložila nobenega dokaza. Zato pogoj za dovoljenost te revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

17. Glede na obrazloženo revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).