Jedro

Po 220. členu ZD pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni bila priznana pravica, da lahko svoj zahtevek uveljavljajo v pravdi. Izjema od tega načela je urejena v petem odstavku 213. člena ZD.

Za dogovore o pričakovani zapuščini velja ZD kot specialni predpis. Če gre za denacionalizirano premoženje, je lahko specialni predpis ZDen ali na njegovi podlagi izdani predpis.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki od tožencev zahtevali priznanje, da so po pokojnih starših I. in Z. R. izključni dediči denacionaliziranega premoženja, vl. št. 109 k.o..., vsak do 1/3, in da morajo zato toženci izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočala vpis lastninske pravice na njihovo ime. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji predlagajo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje (na koncu revizije dodajo še predlog, da se "tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi"). Tožniki v reviziji trdijo, da imajo pravico do tožbe, ker napotila na pravdo med zapuščinskim postopkom niso dobili. Leta 1981 sklenjeni dedni dogovor je dogovor med dediči, ki je bil sklenjen v sodnem postopku in so ga vsi priznavali kot veljavnega. "Vezan je bil na morebitno podržavljeno premoženje, pri čemer tedaj nihče ni resno pričakoval, da se bo to pripetilo". Nadalje trdijo, da gre za menjalno pogodbo z odložnim pogojem. Čeprav Zakon o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91-I - 66/00, v nadaljevanju ZDen) določa drugače, je takšen dogovor treba spoštovati. Zato imajo tožniki vsekakor pravico v pravdi zahtevati to, kar bi jim sicer po njihovem stališču pripadalo "že na podlagi vrnitve podržavljenega premoženja". Če tožbenemu zahtevku ne bo ugodeno, imajo tožniki odškodninski zahtevek, ki je enak vrednosti premoženja, ki se deduje v postopku D 195/93 Okrajnega sodišča v Velenju.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je predmet tega pravdnega postopka spor med dediči glede podržavljenega nepremičnega premoženja, vl. št. 109, k.o..., ki je bilo vrnjeno zapustnikoma I. in Z. R. z odločbo SO Mozirje z dne 23.6.1992, opr. št... Navedena odločba je bila zemljiškoknjižno izvedena s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, enote v Velenju, z dne 20.7.1992, Dn.št. 1794/92. Ker so dediči po vrnitvi podržavljenega premoženja predlagali uvedbo zapuščinskega postopka (76. člen ZDen), je zapuščinsko sodišče ta postopek tudi izvedlo in pravnomočno končalo s sklepom o dedovanju z dne 1.9.1994, opr. št. D 195/93 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 7.6.1995, opr. št. Cp 1077/94. V zapuščinskem postopku je bil obravnavan tudi dedni dogovor, ki so ga sklenili dediči v prejšnjem zapuščinskem postopku po Z. R. z dne 26.5.1981 pred Okrajnim sodiščem v Velenju, opr. št. D 128/81, in ki je zajemal tudi sedaj vrnjeno, vendar tedaj še družbeno premoženje. Ugotovljeno je bilo, da tedaj sklenjeni dedni dogovor ni imel pravnega učinka.

Zapuščinsko sodišče je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 80. člena ZDen. Zavzelo je stališče, da se dediči zmotno sklicujejo na tretji odstavek 80. člena ZDen, ker dogovor, ki so ga sklenili, nima narave dednopravne pogodbe.

Zoper pravnomočni sklep o dedovanju so dediči (sedanji tožniki) vložili revizijo, ki je bila zavržena (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25.4.1996, opr. št. II Ips 145/96), in ustavno pritožbo, ki je bila delno zavržena, delno pa zavrnjena (sklep Ustavnega sodišča z dne 23.6.1999, opr. št. Up-182/96).

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep o dedovanju ni bila vložena, tožbeni zahtevek pod pogoji iz 224. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. RS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur.l. RS, št. 17/91 - 83/01, v nadaljevanju ZD) pa tudi ne. Po tej določbi se namreč v primeru, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Lahko tedaj, če uveljavijo katerega od obnovitvenih razlogov iz določb ZPP o obnovi postopka (394. člen ZPP).

Tožniki niso tako ravnali. V tem pravdnem postopku so zahtevali tisto, kar so zahtevali že v zapuščinskem postopku, ne da bi se sklicevali na katerikoli od obnovitvenih razlogov. Zahtevali so, da se ugotovi, da so dediči po pokojnima I. R. in Z. R., in sicer vsak do 1/3 celotnega v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja (vl. št. 109 k.o...), kar so drugi dediči dolžni priznati in jim izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Gre torej za zahtevek, ki je bil kot dednopravni že obravnavan v zapuščinskem postopku.

Po 220. členu ZD pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni bila priznana pravica, da lahko svoj zahtevek uveljavljajo v pravdi. Izjema od tega načela je urejena v petem odstavku 213. člena ZD, ki določa, da je sprožitev pravde tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dopustna, če je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo, moralo pa bi napotiti stranko na pravdo.

Med strankami ni bilo spora o tem, da so sodelovale v zapuščinskem postopku in da niso bile napotene na pravdo.

Odgovoriti je zato treba le še na vprašanje, ali bi zapuščinsko sodišče moralo dediče napotiti na pravdo, pa tega ni storilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne. Po 210. členu ZD namreč zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in dediče napoti na pravdo le tedaj, kadar so sporna dejstva. V navedenem zapuščinskem postopku je bila sporna le pravna narava dednega dogovora z dne 26.5.1981, ki so ga dediči glede tega premoženja sklenili v zapuščinskem postopku po pokojni Z. R.. To pravno vprašanje, ki je bilo podlaga za odločitev, je moralo rešiti zapuščinsko sodišče samo. Po 212. členu ZD je sicer potrebna napotitev na pravdo tudi v primeru, ko gre za spor o uporabi prava, vendar le v določenih, posebej navedenih primerih. V sporu, kakršen je obravnavani, bi bila napotitev na pravdo potrebna, če bi bil med dediči spor o tem, ali kakšen del denacionaliziranega premoženja spada v zapuščino (če bi npr. zapustnik z njim za življenja že razpolagal in bi ga bilo zato treba izločiti iz zapuščine - 1. točka 212. člena ZD). Med dediči ni bilo sporno, da vse denacionalizirano premoženje sodi v zapuščino. Zapuščinsko sodišče zato ni imelo nobenega razloga za napotitev dedičev na pravdo.

Če pa je tako, dediče veže pravnomočni sklep o dedovanju, in pravda, ki so jo tožniki sprožili, ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta v zapuščinskem postopku.

Sklicevanje tožnikov na drugačno (obligacijskopravno) naravo dogovora in na tej podlagi pravico do uveljavljanja zahtevka v pravdi, je materialnopravno zmotno. Sporni dedni dogovor je zapuščinsko sodišče obravnavalo v okviru prvega in drugega odstavka 80. člena ZDen. Bilo je mnenja, da ga ni mogoče šteti za dednopravno pogodbo po tretjem odstavku 80. člena ZDen, ker je stranka takšne pogodbe vedno tudi zapustnik (ne gre ne za izročilno pogodbo ne za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in tudi ne za pogodbo iz drugega odstavka 137. člena ZD). Obravnavanje morebitnih drugih pogodb o pričakovani dediščini, ki predpostavljajo, da je zapustnik še živ (104. člen ZD), v zapuščinskem postopku ni bilo potrebno, ker že pojmovno ne pridejo v poštev, saj je v obravnavanem primeru zapustnik umrl pred spornim dogovorom.

Tožnikom je treba tudi pojasniti, da velja za dogovore o pričakovani zapuščini ZD kot specialni predpis, ki ga ni mogoče obiti s splošnimi civilnopravnimi pogodbami iz ZOR. Če gre pri tem še za denacionalizirano premoženje, bi lahko morebitno veljavnost drugih dednopravnih dogovorov drugače uredil le ZDen ali na njegovi podlagi izdani predpisi. Kakšno pravno naravo pa imajo lahko trditve o realizaciji "prvega dela" dednega dogovora (revidentka najbrž misli na pašnjo in sečnjo na nepremičninah v družbeni lastnini!), je odgovorilo že sodišče druge stopnje, in dodatni razlogi niso potrebni.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej materialno pravo v tem sporu pravilno uporabili.

Revizijsko sodišče končno revidentki še pojasnjuje, da sodna praksa sicer v primerih, ko je sporna veljavnost dednih dogovorov o delitvi zapuščine, smiselno uporablja določbe ZOR o poravnavi. Toda kljub temu, da je poravnava lahko po drugem odstavku 1090. člena ZOR tudi pogojna, je predmet poravnave lahko le pravica, s katero lahko stranka razpolaga (prvi odstavek 1092. člena ZOR). V obravnavanem primeru je šlo za pogojni dogovor o razpolaganju z nepremičninami, ki so bile v družbeni lastnini. Zato tedanji sklep o dedovanju (opr. št. D 128/81 z dne 26.5.1981) teh nepremičnin v ugotovitvenem delu tudi ni vseboval kot del zapuščine (kot zapuščina je navedena le vl. št. 5 k.o...). Pogojnost poravnave se torej lahko veže na druge okoliščine, ne pa na dopustnost razpolaganja. Tudi po tej poti torej tožniki ne morejo uspeti s svojim tožbenim zahtevkom.

Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP moralo zavrniti.