Jedro

Na predlog fizične osebe se ne more uvesti postopek za razlastitev, ker le-tega lahko predlagajo le pravni subjekti, našteti v 6. členu zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine Ljutomer z dne 22.4.1993, s katerim je zavrgel njeno zahtevo za razlastitev parc. št. 63/4 in parc. št. 61/92 za potrebe cestišča. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da se razlastitveni postopek sme uvesti in voditi le na zahtevo pravnih oseb našteti v 6. členu zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZR, Uradni list SRS 5/80, 30/87, 20/89) in ne tudi fizičnih oseb, zato ni pogojev za uvedbo postopka. Nadalje še navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da tudi ne obstoja prostorski izvedbeni akt, s katerim bi bila predvidena izgradnja spornega cestišča, niti ni takšna gradnja predvidena z družbenim planom občine.

Tožnika v tožbi navajata, da jima je bilo 2.4.1971 izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 58, v katerem je določen tudi dovoz, ki naj bi potekal po delu "parc. št. 60/1 in 60/2". Dne 9.6.1971 je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje. Z izpodbijano odločbo tako oba upravna organa negirata lokacijsko in gradbeno dovoljenje, saj tožnikoma kljub izdanim dovoljenjem, upravni organ ni zagotovil dovoza do legalno zgrajene hiše. Oba organa napačno razlagata zakonodajo, ko ugotavljata, da sporna cesta ni zajeta v prostorskih izvedbenih aktih niti v družbenem planu. Menita, da je z izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja "praktično podan družbeni interes ter je razlastitveni postopek, če je potreben v domeni upravnega organa." V letu 1974 je odmerjena cesta parc. št. 63/4, vendar upravni organ ni izvedel razlastitvenega postopka. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena.

Tožnika sta za dostop k svoji hiši na parc. št. 58 predlagala razlastitev parc. št. 61/2 in 63/4 in o tem predlogu je bilo odločeno in ne o razlastitvi parc. št. 60/1 in 60/2, kot to navajata v tožbi. Nepremičnina, na kateri ima kdo lastninsko pravico, se sme razlastiti le ob pogojih določenih v zakonu o razlastitvi (1. odstavek 1. člena). Eden izmed z zakonom določenih pogojev se nanaša na upravičene predlagatelje. Oba organa pravilno ugotavljata, da razlastitev predlagajo lahko le pravni subjekti našteti v 6. členu zakona, ki jih oba pravilno tudi navajata, in ne tudi fizične osebe. Zato je pravilen zaključek obeh organov, da tožnika nista upravičena predlagatelja in zato ni pogojev za uvedbo postopka.

Ker torej tožnika nista upravičena predlagatelja, se postopek za razlastitev na njun predlog ne more uvesti, četudi bi eventuelno bili izpolnjeni ostali pogoji. Upravna organa sta se zato po nepotrebnem spuščala v to, ob kakšnih pogojih bi lahko občina predlagala razlastitev. Toda ne glede na to, je zmotno stališče tožnikov, "da je z izdajo gradbenega in lokacijskega dovoljenja praktično podan družbeni interes", če s tem mislita splošni interes. Splošni interes, ki je pogoj za razlastitev, je podan le, če je s prostorskim izvedbenim aktom na določenem zemljišču predvidena graditev po namenu določenega objekta (16. člen zakona), ali če je ugotovljen z odločbo skupščine občine v skladu s prostorskimi vidiki družbenega plana (1. odstavek 17. člena). Da bi na opisani način bil ugotovljen splošni interes, pa tožnika niti ne zatrjujeta.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, katerega je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.