Jedro

Besedilo tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE jasno določa, da se parcelacija opravi pred ureditvijo meje v sodnem postopku le, če tak sodni postopek teče in če se konča z meritorno odločitvijo sodišča o ureditvi mej. To namreč izhaja tako iz prvega stavka navedenega odstavka, ki govori o uvedbi sodnega postopka in torej predpostavlja odprt sodni postopek urejanja meje, kakor tudi iz drugega in tretjega stavka, ki določata, da se dokončna meja v zemljiški kataster vpiše po meritornem zaključku sodnega postopka urejanja meje. Po presoji sodišča iz tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE jasno izhaja, da namen ureditve po tej določbi ni v tem, da se parcelacija izvede, ne da bi bila meja urejena, temveč le omogoča, da se parcelacija izvede, še preden se v sodnem postopku meja meritorno uredi. Navedena ureditev torej predpostavlja, da do ureditve meje v sodnem postopku tudi dejansko pride, torej da je odločitev sodišča meritorna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim aktom zavrnil zahtevo za evidentiranje parcelacije parcele 211/1 v katastrski občini ... (odločba) in zavrgel zahtevo za evidentiranje spremembe vrste rabe na isti parceli (sklep). Odločil je še, da ni stroškov postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da je o zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje parcele 211/1 s sosednjimi parcelami 210/1, 210/2, 210/3, 211/2, 212/1, 212/2 in 2723/6 odločil s sklepom z dne 1. 3. 2012, v preostalem delu pa je bil postopek z istim sklepom prekinjen do rešitve predhodnega vprašanja, to je do odločitve v sodnem postopku ureditve meje parcele 211/1, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. N 292/2011. Po opravljeni poizvedbi je bil organ obveščen, da se postopek vodi pod novo opr. št. N 579/2012 in da je bil 28. 4. 2014 ustavljen. Ugotavlja, da s tem ni več izpolnjen pogoj iz 46. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), zato je zahtevo na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZENDMPE zavrnil. 3. Glede zahteve za vpis podatkov o spremembi vrste rabe ugotavlja, da stvar, na katero se vloga nanaša, ni več upravna zadeva, zato jo je zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pojasnjuje, da v sedaj veljavnem Zakonu o evidentiranju nepremičnin (ZEN), niti v kakšnem drugem predpisu, ni več pravne podlage za odločanje o navedeni zahtevi.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov in odločil, da ni bilo stroškov postopka.

5. Tožniki se z izpodbijano odločitvijo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V njej upravnemu organu očitajo, da jih pred odločitvijo o zavrnitvi njihove zahteve ni seznanil z možnostjo, da se postopek nadaljuje na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE, s čimer bi se zagotovo strinjali. To obveznost organu narekujeta načeli skrbi za varstvo pravic strank ter hitrosti in ekonomičnosti postopka. V postopek so vložili veliko dela, časa in stroškov, zato bi se strinjali, da se parcelacija izvede pred ureditvijo meje, če bi sploh vedeli, da zakon to možnost dopušča. Sedaj so oškodovani za stroške opravljenih geodetskih storitev v postopku, ki jih v bodočem postopku parcelacije ne bodo več mogli uporabiti. Zasledovani cilj bi učinkoviteje in hitreje dosegli, če bi se ta postopek pred prvostopenjskim upravnim organom nadaljeval in končal s parcelacijo.

6. Menijo, da pravilna uporaba tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE omogoča nadaljevanje postopka parcelacije, ne da bi bil postopek evidentiranja urejene meje zaključen, zato ne razumejo obrazložitve izpodbijanega akta. Opozarjajo tudi na nerazumno dolg tek upravnega postopka na prvi stopnji. Navajajo, da naj bi upravni organ poizvedbo pri sodišču opravil že 5. 2. 2015, nato pa o njihovi zahtevi ni odločil še tri leta. Trdijo, da niso slutili, da bi končanje sodnega postopka lahko pomenilo oviro za nadaljevanje predlagane parcelacije pred upravnim organom. Če bi to vedeli, bi že v letu 2014 sprožili nov postopek parcelacije, kot so jo predlagali v zahtevi, vloženi v letu 2007. Uveljavljajo, da je upravni organ s svojim ravnanjem kršil pravilo iz 7. člena ZUP.

7. Glede odločitve o zavrženju njihove zahteve za evidentiranje vpisa spremembe vrste rabe navajajo, da je prav tako zmotna, saj so jo vložili že pred datumi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijanega akta. Zavrženja njihove zahteve zato niso mogli pričakovati. Menijo, da bi jih moral upravni organ obvestiti, da je po vložitvi zahteve postal nepristojen za odločanje o njej. Odločitev je v nasprotju z določbami ZEN in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiški knjigi (v nadaljevanju Pravilnik), ki so njihovo zahtevo utemeljevale. Če je upravni organ menil, da ni stvarno pristojen, bi moral zahtevo brez odlašanja poslati pristojnemu organu oziroma sodišču. Menijo, da niso dolžni trpeti negativnih posledic dolgotrajnega postopka na prvi stopnji.

8. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, ki nanjo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka**

9. Tožba ni utemeljena.

Glede zahteve za evidentiranje parcelacije (odločba)

10. V tej zadevi je sporno, ali je ob pravilni uporabi tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 162. člena ZEN1, upravni organ smel zavrniti izvedbo parcelacije.

11. Po 46. člena ZENDMPE morajo biti pred izvedbo delitve parcel urejene meje parcele, ki se jih dotika nova meja, ki nastane z delitvijo (prvi odstavek). Postopek ureditve meje in postopek parcelacije se lahko izvedeta skupaj na podlagi enotnega elaborata, ki vsebuje sestavine elaborata ureditve meje in elaborata parcelacije (drugi odstavek). Če v postopku ureditve meje ni doseženo soglasje med lastniki sosednjih parcel oziroma parcel, ki se jih dotika meja, ki nastane z delitvijo, in se uvede sodni postopek, se lahko parcelacija opravi pred ureditvijo meje v sodnem postopku. V tem primeru se meja, nastala s parcelacijo, ne vpiše kot dokončna meja. Meja, nastala s parcelacijo, se vpiše kot dokončna meja po pravnomočnosti sodne odločbe o ureditvi meje, ki se je dotika meja, nastala s parcelacijo. Geodetska uprava izda odločbo o dokončni meji (tretji odstavek 46. člena ZENDMPE).

12. Ni sporno, da je bila skupaj z zahtevo za parcelacijo vložena tudi zahteva za ureditev meje, o kateri je upravni organ s sklepom z dne 1. 3. 2012 odločil tako, da je postopek v tem delu ustavil, postopek parcelacije pa je z istim sklepom prekinil dokler se pravnomočno ne konča sodni postopek ureditve meje, ki se je takrat vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, saj to izhaja iz izpodbijane odločbe, tožniki pa temu ne oporekajo. Prav tako ni sporno, da se je navedeni sodni postopek urejanja meje v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani končal z ustavitvijo postopka, saj tudi tej ugotovitvi organa tožniki ne oporekajo.

13. Tožniki zmotno menijo, da v navedeni situaciji tretji odstavek 46. člena ZENDMPE omogoča nadaljevanje postopka parcelacije, ne da bi bile urejene meje parcele, ki se jih dotika nova meja, ki nastane z delitvijo. Besedilo tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE namreč jasno določa, da se parcelacija opravi pred ureditvijo meje v sodnem postopku le, če tak sodni postopek teče in če se konča z meritorno odločitvijo sodišča o ureditvi mej. To namreč izhaja tako iz prvega stavka navedenega odstavka, ki govori o uvedbi sodnega postopka in torej predpostavlja odprt sodni postopek urejanja meje, kakor tudi iz drugega in tretjega stavka, ki določata, da se dokončna meja v zemljiški kataster vpiše po meritornem zaključku sodnega postopka urejanja meje. Po presoji sodišča iz tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE jasno izhaja, da namen ureditve po tej določbi ni v tem, da se parcelacija izvede, ne da bi bila meja urejena, temveč le omogoča, da se parcelacija izvede, še preden se v sodnem postopku meja meritorno uredi. Navedena ureditev torej predpostavlja, da do ureditve meje v sodnem postopku tudi dejansko pride, torej da je odločitev sodišča meritorna.

14. Ker se v obravnavani zadevi sodni postopek ni končal meritorno z ureditvijo meje, saj kot rečeno med strankami ni sporno, da je sodišče postopek ustavilo, organ v situaciji, ko ni več sodnega postopka urejanja meje, ni imel pravne podlage za evidentiranje parcelacije na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZENDMPE.

15. V dani situaciji, torej ko je bil zaradi sodnega postopka upravni postopek urejanja meje ustavljen, organ tudi ni imel pravne podlage za to, da bi tožnike ponovno napotil na sprožitev sodnega postopka. Pravno podlago za napotitev strank k sprožitvi sodnega postopka urejanja meje ima namreč organ le v okviru upravnega postopka urejanja meja na podlagi določb 29. člena ZENDMPE. Ta postopek pa je bil, kot že rečeno, ustavljen s sklepom z dne 1. 3. 2012. 16. Glede na navedeno se tožniki neutemeljeno sklicujejo na določbe 7. člena ZUP o varstvu pravic strank, saj po pojasnjenem v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi organ stranko lahko opozoril na podlago za uveljavitev kakšne pravice v smislu drugega odstavka navedenega člena ZUP.

Glede zahteve za evidentiranje spremembe vrste rabe (sklep)

17. Odločitev o zavrženju zahteve za evidentiranje spremembe vrste rabe temelji na zakonodajni ureditvi, veljavni v času odločanja, po kateri se na podlagi enajstega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 160. člena ZEN po 31. 12. 2013 v zemljiškem katastru ne vodi več evidenca o vrsti rabe zemljišč in o katastrskih kulturah ter katastrskih razredih, razen podatkov o zemljiščih pod stavbo, zato po preteku navedenega obdobja geodetska uprava po uradni dolžnosti izbriše podatke, o katerih ne vodi več evidence. Ker se po povedanem ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP v času izdaje izpodbijanega sklepa v zemljiškem katastru ne vodijo več podatki o zahtevani spremembi vrste rabe, je upravni organ pravilno ugotovil, da v tem delu ne gre več za upravno stvar, kot jo določa 2. člen ZUP. Ker gre torej za absolutno nepristojnost upravnega organa, organ ni imel podlage za odstop zadeve drugemu organu, temveč je ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnikov zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Sklepno

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Po pojasnjenem med strankami ni sporna prav nobena od dejanskih okoliščin, na katere je toženka oprla svojo odločitev, tega pa v tožbi ne uveljavljajo niti tožniki, ki ne navajajo niti, da katera od pravno pomembnih okoliščin ne bi bila upoštevana ali ugotovljena. Sodišče zato na podlagi pooblastila iz 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločilo na seji.

**K II. točki izreka**

20. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

1 Prim. sodbo tega sodišča I U 624/2009 z dne 7. 9. 2010.