Jedro

Partnerja v izvenzakonski skupnosti ustvarjata skupna sredstva in se deleža ocenjujeta na celotnem skupnem premoženju. Vendar je sodišče v tej zadevi ugotovilo, da tožnik ni prispeval ne finančno ne z delom k ustvarjanju premoženja, nekajkratne pomoči pa utemeljeno ni štelo kot prispevka, ki bi ga bilo treba upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja na Ulici R. v Ljubljani vsak do polovice, da sta solastnika stanovanja na Ulici P. v Ljubljani, prav tako vsak do polovice in da mora toženka izročiti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče vpis njegove solastninske pravice. Ugotovilo je sicer, da je šlo med njima za izvenzakonsko skupnost, ki je trajala od leta 1991 do leta 1994, da pa premoženje, čeprav pridobljeno v času te skupnosti, ni njuno skupno premoženje, ker je bilo pridobljeno le s sredstvi in delom toženke, medtem ko je tožnik svoj zaslužek zapravljal za zabave, za družbo in lastne aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker ni ugotovilo očitanih procesnih kršitev, sprejelo pa je kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Po stališču tega sodišča je bistveno, da je k pridobitvi premoženja prispevala le toženka s svojim posebnim premoženjem in delom, tožnik pa nič. Če prispeva le eden izmed partnerjev, je premoženje, pridobljeno med izvenzakonsko skupnostjo, le njegovo posebno premoženje.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, naj sodišče tretje stopnje razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče je vročilo revizijo toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na revizijske trditve bo odgovorjeno v zaporedju, v kakršnem so podane, torej ne glede na njihovo pravno naravo.

Nikjer v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni zapisano, da bi moral tožnik dokazovati svoj prispevek k skupnemu premoženju. Zapisano je le, da tožnik, razen lastnega pričevanja (prav izpovedi kot stranke) ni predložil dokazov za zaslužke izven delovnega razmerja, ki jih je zatrjeval. Zakonska domneva, ki naj bi varovala tožnika, kakor meni revizija, se nanaša na velikost deležev na skupnem premoženju po prvem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (p.b., Uradni list RS, št. 69/04 - ZZZDR), po katerem se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na njem enaka. Trditev toženke skozi ves postopek je bila, da je v času izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje samo njeno, ker toženec k temu premoženju ni prispeval. To je tudi dokazala.

Vprašanje velikosti deležev se torej sploh ni pojavilo. Zadeva se je končala ob ugotovitvi, da tožnikovega prispevka sploh ni bilo, da torej ne gre za skupno premoženje pravdnih strank.

Ni razumljivo, kam meri revizija s trditvijo o "indicu", da sodišče ne razume materialnopravnega problema, ker ne omenja spremembe tožbe, jo pa očitno dovoli. Sodišče je ni "očitno" dovolilo, marveč je to storilo izrecno s sklepom na naroku za glavno obravnavo, kjer je tožnik umaknil tožbo zoper toženkino mater (za katero je zmotno menil, da je lastnica stanovanja na Ulici P.!) in tožbeni zahtevek v zvezi s tem delom premoženja spremenil iz ugotovitve o četrtinskem deležu obeh sedanjih pravdnih strank v ugotovitev, da je tožnik polovični lastnik tega stanovanja. Dovoljenje sodišča za takšno spremembo tožbe pač ne more biti indic o zmotnem razumevanju materialnega prava.

Nikakor ni posledica zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, da je sodišče zaslišalo le dve od dvajsetih prič, ki jih je predlagal tožnik (dejansko je zaslišalo tri od predlaganih 23). Sodišče je zaslišalo priče, ki so prišle na narok za glavno obravnavo, za ostale pa je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo umaknil ta dokazni predlog. Ni šlo torej za zavrnitev dokaznega predloga, zaradi česar v zvezi s tem tudi ni bilo treba kaj obrazlagati. Sicer pa bi lahko šlo v takšnem primeru le za relativno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 287. člena ZPP. Ker pa tožnik te kršitve v pritožbi ni uveljavljal, je prekludiran to storiti v reviziji (razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). Prvo sodišče res ni omenilo v sodbi izpovedbi prič K. in H., vendar je pritožbeno sodišče pojasnilo to okoliščino kot nerelevantno, ker zaradi pravne nepomembnosti izpovedbi teh prič ne more iti za očitano absolutno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako ali tako pa mora sodišče v sodbi navesti dokaze, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP), ne pa torej vseh.

Ne gre za očitano nasprotje po pravkar omenjeni zakonski določbi, ker je sodišče po eni strani ugotovilo izvenzakonsko skupnost pravdnih strank, ki je trajala v obdobju 1991-1994, ni pa ugotovilo, da je obstajala ekonomska "soodvisnost". Le-te ni ugotovilo v tem smislu, da k ekonomski skupnosti, ki je sicer obstajala že zaradi skupnega življenja, ni toženec prispeval nič oziroma vsaj ne v upoštevanja vrednem obsegu, ker je ves svoj zaslužek potrošil izključno zase.

Zatrjevanega nasprotja torej ni.

Odveč revizija poudarja obstoj izvenzakonske skupnosti, saj ta med strankama v navedenem obdobju sploh ni bila sporna. Če pa revizija misli s tem na čas po letu 1994-1997, pa je sodišče ob ugotovitvah, da sta stranki imeli že vsaka svojega novega partnerja, da ni bilo več medsebojne čustvene in intimne navezanosti, da je toženec prihajal k toženki zaradi prehranjevanja in osebne higiene in da ni obstajala ekonomska skupnost, pravilno sklepalo, da je izvenzakonska skupnost prenehala, pa čeprav sta stranki z njunim otrokom šli še dvakrat skupaj na dopust. Z revizijo ni mogoče izpodbijati na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tako ne bo odgovorov na trditve v zvezi z obema sodbama o tem, da sodišče ni preverjalo toženkinih izpovedi, da je zmotno presodilo tožnikove izpovedi, da je leta 1997 živel s toženko v "nesporni izvenzakonski skupnosti", da denarja za stanovanje v Ulici R. v Ljubljani ni prispevala samo toženka, da si stranki nista našli novih partnerjev in sploh o njunem razmerju po letu 1994, o skrbi za otroka, o tem, da je vse vložil v družino, družini kupoval hrano, ipd. Iz omenjene zakonske določbe tudi sledi, da je revizijsko sodišče pri presoji zadeve vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

Ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zapisom v obrazložitvi, da je tožnik smiselno potrdil, da je pokrival le lastne potrebe. Gre le za povzetek tistega, kar je tožnik izpovedal kot stranka ("ves čas sem prispeval za skupno življenje tako, da sem na primer plačeval položnice za vrtec za otroka in sicer vse od rojstva do leta 1997. Na posebno vprašanje ne znam odgovoriti, koliko mesečno je znašala oskrbnina za vrtec. Poleg tega sem občasno tudi kupoval špecerijo, vsaj enkrat mesečno. Drugih stroškov jaz nisem plačeval, stroške za stanovanje in drugo je plačevala prva toženka.") Ker sodišče ni verjelo tožniku, da bi plačeval vrtec, pač pa toženki, da tega ni delal, je logičen povzetek glede na ostalo izpoved, da je tožnik "smiselno potrdil", da je kril le svoje potrebe.

Za takšno kršitev ne gre niti pri obrazložitvi sodbe glede stanovanja na Ulici P.. Sodišče ni zapisalo, da svojega dela pri adaptaciji ni dokazal s pričami, marveč le, da ni ponudil drugih dokazov, ko sicer njegovi izpovedi v zvezi s tem ni verjelo. Sicer pa je bilo glede prič že omenjeno, da je predlog za njihovo zaslišanje tožnik umaknil. Le mimogrede, 20 predlaganih prič k navedbam pod V. je bilo predlaganih v zvezi z zatrjevanimi zaslužki od preprodaje vozil, ne pa v zvezi z adaptacijami na Ulici P. Pritrditi velja revizijski misli, da partnerja v izvenzakonski skupnosti ustvarjata skupna sredstva in da se deleža ocenjujeta na celotnem skupnem premoženju. Vendar je sodišče v tej zadevi ugotovilo, da tožnik ni prispeval ne finančno ne z delom k ustvarjanju premoženja, nekajkratne pomoči pa utemeljeno ni štelo kot prispevka, ki bi ga bilo treba upoštevati.

Neutemeljeni so tudi očitki drugostopenjski sodbi. Nič ni značilno, da toženka ni ne procesno ne vsebinsko nasprotovala spremembi tožbe. Nasprotovala je formalno, sicer sodišče ne bi izdalo sklepa, da se sprememba dovoli. Vsebinsko pa tudi, ker je vztrajala pri tem, da tožnik ni nič prispeval. Ker je trdila, da sploh ni bilo skupnega premoženja, tudi ni bilo treba odgovarjati na novo trditev, da je tožnik polovični lastnik stanovanja na Ulici P. v primerjavi s prvotno trditvijo, da je osminski solastnik tega stanovanja, ki naj bi bilo last toženkine matere.

Nič ni nenavadno, da je sodišče druge stopnje gradilo svojo obrazložitev na neizpodbijanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Res je tožnik s pritožbo izpodbijal sodbo v celoti, vendar pa ni izpodbijal dejstev, iz katerih sta sodišči sklepali, da po letu 1994 ni šlo več za izvenzakonsko skupnost. Na koncu tretje in na začetku četrte strani izpodbijane sodbe so razlogi za to, da ob adaptaciji stanovanja na Ulici P. izvenzakonske skupnosti ni bilo več. Očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni.

Neutemeljene so trditve, da je drugostopenjsko sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, ne da bi razpisalo glavno obravnavo.

Pričevanj v prvostopenjski sodbi neomenjenih prič pritožbeno sodišče ni ocenjevalo z vidika njihove verodostojnosti niti jih ni razlagalo, marveč le, kakor je bilo že omenjeno, z vidika, ali so ta pričevanja (o zunanjem videzu odnosov med strankama po letu 1994), pomembna za pravilno razsojo o stvari. Tako ne gre za kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP.

Res je treba določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR oziroma natančneje "delo" razlagati široko. Tožnikovega "emocionalnega prispevka", o katerem govori po pritožbi spet v reviziji, ni mogoče šteti v smislu pravkar omenjene zakonske določbe. Skrb za otroka ni bila dokazana. Tožnikov nakup hrane enkrat na mesec, pri čemer je imel pri toženki celotno oskrbo, ni tako pomembna okoliščina, da bi bila podlaga za ugotovitev o njegovem ustvarjanju premoženja.

Nekajkratna fizična pomoč pri obnovi stanovanja, pri čemer izvenzakonske skupnosti ni bilo več, tudi ni podlaga za sklepanje o pridobitvi solastninske pravice na stanovanju, ki ga je kupila tožnica po razpadu izvenzakonske skupnosti.

Po povedanem revizijsko sodišče ni ugotovilo očitanih ne procesnih ne materialnopravnih kršitev. Zato je neutemeljeno revizijo skupaj z zahtevkom za povračilo revizijskih stroškov zavrnilo (378. člen ter prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).