Jedro

O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče odloči po prostem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem pri oceni verodostojnosti in zanesljivosti prič presoja skladnosti njihovih izpovedb, ugotavlja njihova ujemanja in odstopanja. Zainteresiranost za izid postopka, na katero nakazuje sorodstveno razmerje s strankami, pa sodišču narekuje zgolj pozornejšo oceno verodostojnosti posameznih prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110384/2009 z dne 1. 10. 2009 v prvi in četrti točki izreka deloma v veljavi tako, da sta toženca dolžna tožniku v 8 dneh solidarno plačati znesek 9.046,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 35,00 EUR skupaj s pripadki (I. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi z dne 1. 10. 2009 v prvi in četrti točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu (za znesek 25.443,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 211,26 EUR) kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencema v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 733,57 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka prvostopne sodbe se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Navajata, da je prvostopno sodišče z izpodbijanim delom sodbe tožencema kot nerazdelnima plačnikoma naložilo plačilo s pritožbo izpodbijanega zneska iz naslova delno realizirane pogodbe o izvajanju del z dne 8. 2. 2006, ki je bila sklenjena po načelu „ključ v roke“, kar je v svojem mnenju potrdil tudi med postopkom postavljeni izvedenec P.K. Pri ugotavljanju vrednosti (opravljenih) del in materiala za delo se je prvostopno sodišče v celoti oprlo na mnenje tega izvedenca kljub dejstvu, da sta bila v postopek pritegnjena dva sodna izvedenca, najprej mag. S.B.. Zgolj zato, ker tožnik mnenja tega izvedenca ni sprejel, še ni mogoče reči, da je to mnenje za ta postopek nepomembno, temveč bi moralo prvostopno sodišče argumentirano pojasniti, zakaj nabavno vrednostni način, ki se ga je poslužil izvedenec B., v tej zadevi ne pride v poštev. Tako iz izpodbijane sodbe ni jasno, na podlagi česa je prvostopno sodišče to izvedensko mnenje označilo kot nestrokovno in neprepričljivo. Po drugi strani pa je sodišče povsem spregledalo opozorilo izvedenca Kovačiča, da njegovo mnenje, izdelano po načinu „po enoti mere“, za obravnavani postopek ne pride v poštev, ker je bil med strankama dogovorjen pravni posel po načinu „ključ v roke“, kar sta toženca med postopkom izrecno izpostavila, prvostopno sodišče pa se do tega ni opredelilo. Izpodbijana odločitev je posledično po mnenju pritožnikov v izpostavljenem delu pomanjkljiva in se ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev procesnih določb). Svojo odločitev o tem, katera dela je tožnik opravil na objektu, je sodišče prve stopnje sprejelo predvsem na podlagi izjav prič - bivših delavcev tožnika in njegove žene, katerih izpovedbe je zmotno in v nasprotju s podatki v spisu ocenilo kot verodostojne, prepričljive in skladne. Poleg tega je posamezne od teh prič ocenilo kot verodostojne kljub obstoju sorodstvene vezi s tožnikom, po drugi strani pa je priče tožencev prav na temelju sorodstvene vezi ocenilo kot popolnoma neverodostojne. Zmoten in v nasprotju s podatki v spisu naj bi bil nadalje prvostopni zaključek, da tožniku iz naslova postavitve strehe, vključno z žlebovi in čopi, pripada tako delo kot material, razen za konstrukcijo ostrešja, ki ga je nabavil toženec sam. Prvostopno sodišče neutemeljeno in v nasprotju s podatki v spisu ter splošno znanimi dejstvi ne sledi tožencema, da sta strešnike kupila sama, kar naj bi po mnenju pritožnikov izhajalo tudi iz računa št. 7/07 z dne 14. 9. 2007 (do katerega se prvostopno sodišče ni opredelilo), v katerem je tožnik tožencema zaračunal zgolj pokrivanje z opeko Bramac, ne pa tudi nabave tega materiala. Pritožnika nadalje kot zmotnega in v nasprotju z izpovedbo prič grajata prvostopni zaključek, da je tožnik naredil dva balkona, kakor tudi izvedel nekatera notranja dela, za katera naj bi tožnik izrecno priznal, da jih ni opravil. V nasprotju z drugačnim zaključkom sodišča sta toženca predložila tudi račun o nabavi izolacije in materiala za predelne stene ter za vodovod. Prvostopno sodišče naj bi tožniku neutemeljeno priznalo tudi barvanje in zaščito celotnega objekta, kljub tožnikovi izrecni navedbi, da delno barvanje terase ni bilo izvedeno. Po prepričanju pritožnikov jima neutemeljeno ni bilo priznano plačilo v višini 4.000,00 EUR, ker naj ta znesek ne bi bil namenjen za izdelavo spornega stanovanjskega objekta, temveč je šlo za posojilo. Pritožnika nadalje grajata dolžino paricijskega roka za izpolnitev naložene obveznosti, začetek teka prisojenih zakonskih zamudnih obresti ter nepravilnosti odmere pravdnih stroškov. Primarno predlagata razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru podanih trditev strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. V obravnavani zadevi je tožnik od tožencev terjal plačilo opravljenih, a še ne plačanih del po med pravdnimi strankami sklenjeni pogodbi o izvajanju del z dne 8. 2. 2006 (priloga A3), katere predmet je bila montaža in izdelava stanovanjske hiše tip „Sanja“ (delo po predračunu št. 3/2006 v prilogi A4). Dogovorjena dela so zajemala celotno izvedbo in dobavo materialov, enkrat impregnacijo, enkrat barvanje hiše, barvanje oken in opeko Bramac, kot je sodišče prve stopnje pravilno razbralo iz navedenega predračuna, in kar niti ni pritožbeno sporno. Podobno velja za prvostopni zaključek, da je tožnik (predčasno) prenehal z nadaljnjimi deli oz. ni opravil vseh dogovorjenih del. Tako ravnanje tožnika pa je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje povsem upravičeno, saj toženca tožniku nista plačevala v s pogodbo dogovorjenih rokih za plačilo (s tem pa v skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika - OZ nista izpolnjevala svojih obveznosti po pogodbi o delu). Ker sta po drugi strani toženca sama oz. v lastni režiji nadaljevala s preostalimi deli na hiši, je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da je med pravdnimi strankami s konkludentnimi dejanji prišlo do razveze med njimi sklenjene pogodbe o delu (111. člen OZ), kar pa tožniku še ne odvzema pravice do plačila za že opravljeni obseg dela (oz. tožencev ne odvezuje obveznosti plačila le-tega), kot je smiselno pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 5).

7. Zgoraj povzeto niti ni več pritožbeno sporno, saj se toženca v svoji pritožbeni graji najprej osredotočata zgolj na po sodišču prve stopnje uporabljeno metodo ugotavljanja vrednosti del in materiala, do vračila (oz. plačila) česar naj bi bil tožnik upravičen. Pritožnika sicer pravilno izpostavljata, da je sodišče prve stopnje s tem namenom med postopkom postavilo dva sodna izvedenca za gradbeništvo, nato pa svojo odločitev oprlo le na mnenje enega - drugo postavljenega izvedenca P.K.. Tako svojo odločitev je po presoji sodišča druge stopnje sicer skopo, pa vendar argumentirano in prepričljivo obrazložilo. Pravilno je namreč prvostopno stališče, da metoda za ugotavljanje vrednosti dela in materiala, ki jo je uporabil prvo postavljeni izvedenec B., za konkretno zadevo ni bila uporabna oz. sprejemljiva. Nabavno vrednostni način, ki ga je uporabil prvo postavljeni izvedenec, pomeni oceno stroškov postavitve enakovredne zgradbe ali objekta, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Ta metoda torej temelji na primerjavi s primerjalnim objektom, v obravnavani zadevi pa je bilo glede na nedokončanost del tožnika bistveno, kolikšna je bila vrednost dejanskih po tožniku že opravljenih del (in vloženega materiala) na konkretni, takrat še nedokončani stanovanjski hiši (in ne na abstraktnem primerjalnem objektu). Prvostopno sodišče mnenja prvo postavljenega izvedenca S.B. ni označilo kot nestrokovnega in neprepričljivega, kot nepravilno izpostavljata pritožnika, je pa v okviru proste presoje dokazov zgolj sledilo argumentom tožnika zoper pravilnost uporabljene metode prvo postavljenega izvedenca.

8. Sprejemljivost pravkar pojasnjenega prvostopnega stališča je bila potrjena z mnenjem drugo postavljenega izvedenca K., ki je pri ugotavljanju vrednosti po tožniku opravljenih del in uporabljenega materiala uporabil drugačno metodo, saj je ugotovil in opravil popis izvedenih del in materiala pri gradnji konkretnega objekta in jih ovrednotil z dnevnimi cenami. Tako je v popisu izvedenih del in materiala v prilogi izvedenskega mnenja natančno povzel in ocenil vsa dela, ki so bila opravljena na konkretnem objektu tožencev ločeno po nadstropjih, s čimer je imelo prvostopno sodišče ustrezno podlago za ugotovitev vrednosti po tožniku opravljenih del in vloženega materiala pri izgradnji objekta tožencev. Konkretno katera od po izvedencu popisanih in ovrednotenih del je tožnik opravil, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo samo na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, kot bo še podrobneje obrazloženo. Neutemeljena in zavajajoča je pritožbena navedba, da naj bi drugo postavljeni izvedenec glede sicer uporabljenega obračuna „po enoti mere“ v svojem mnenju navedel, da le-ta v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker je bil med strankama dogovorjen pravni posel po načinu „ključ v roke“. Izvedenec je v svojem mnenju zgolj pojasnil, da so bili vsi dokumenti, na podlagi katerih so pravdne stranke pristopile k sklenitvi obravnavane pogodbe, sestavljeni na ta način. Navedeno je sicer terjalo večjo angažiranost izvedenca pri ugotavljanju vrednosti dejansko opravljenega dela in vloženega materiala s strani podjemnika. Glede na to, da je izvedenec naloženo mu delo (cenitev) opravil, pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ni onemogočilo drugačnega načina vrednotenja dejansko opravljenega dela in vloženega materiala s strani podjemnika oz. izvajalca del v konkretni specifični situaciji, ko zaradi (po izvajalcu nezakrivljene) predčasne prekinitve del ni prišlo do realizacije pogodbe po dogovorjenem načinu „ključ v roke“, temveč zgolj do oprave pretežnega dela del z namenom dokončanja posla. Sicer pa tudi ni mogoče spregledati, da sta toženca mnenje drugo postavljenega izvedenca P.K. (z v pritožbi ponovljenim pridržkom) vendarle povzela (in drugega izvedenca nista predlagala).

9. Pri ugotavljanju obsega del, ki jih je tožnik opravil na objektu tožencev, je prvostopno sodišče izhajalo iz izpovedb prič, predvsem (bivših) delavcev tožnika, ki so navedena dela tudi opravljali. Njihove izpovedbe je podvrglo temeljiti dokazni oceni, v pravilnost in prepričljivost katere sodišče druge stopnje nima pomislekov. Takega zaključka ne morejo omajati pritožbene navedbe, v okviru katerih pritožnika izpostavljata posamezna (po presoji sodišča druge stopnje zgolj malenkostna) neskladja glede nekaterih opravljenih del. Glede v pritožbi izpostavljenega, da so nekateri delavci opisovali tudi opravo posameznih del (konkretno izdelavo centralno sesalnega sistema), za katere je bilo med pravdnimi strankami med postopkom nesporno, da jih tožnik ni opravil, slednje tembolj kaže na to, da priče niso bile „naučene kaj in kako pričati“, in ne obratno, kot zatrjujeta pritožnika. V pritožbi grajane ocene neverodostojnosti po tožencih predlaganih prič prvostopno sodišče ni sprejelo na temelju njihove sorodstvene vezi, temveč na podlagi njihovih neskladij z izpovedbami bivših delavcev tožnika, ki so dela dejansko tudi opravljali. Sklicujoč se na njihovo sorodstveno razmerje pa je sodišče zgolj opravičilo sicer ugotovljeno neverodostojnost navedenih prič. Glede v pritožbi grajanih dvojnih meril pri oceni verodostojnosti prič na podlagi sorodstvenega razmerja pa je pripomniti, da sodišče prve stopnje tudi izpovedbi žene tožnika ni v celoti sledilo. V skladu z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče odloči po prostem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem pri oceni verodostojnosti in zanesljivosti prič presoja skladnosti njihovih izpovedb, ugotavlja njihova ujemanja in odstopanja. Zainteresiranost za izid postopka, na katero nakazuje sorodstveno razmerje s strankami, pa sodišču narekuje zgolj pozornejšo oceno verodostojnosti posameznih prič.

10. Prvostopno sodišče je po izpeljanem dokaznem postopku natančno po posameznih postavkah opredelilo svoje zaključke o tem, katera na objektu tožencev izvedena dela je pripisati tožniku, in svojo odločitev prepričljivo pojasnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8), kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema in v nadaljevanju odgovarja le še na izrecno pritožbeno grajo s tem v zvezi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi toženca s predloženimi dokazi uspela izkazati lasten nakup strešnikov. Glede na to, da je tožnik že v prvi pripravljalni vlogi zatrjeval opravo vseh del po pogodbi o izvajanju del (razen tistih, za katere je v popisu del v prilogi A2 izrecno navedel, da z njegove strani niso bila narejena), v pogodbi (priloga A3) v povezavi s predračunom (priloga A4) pa je izrecno navedena izvedba in dobava materialov, tudi opeke bramac, so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožnik to, da je kritino kupil on, pričel zatrjevati šele kasneje med postopkom. Pravilno je prvostopno stališče, da je bilo dokazno breme za dokaz, da sta strešnike, ki jih je nesporno s svojimi delavci vgradil tožnik, nabavila in plačala toženca, na slednjih, ki ga tudi po presoji sodišča druge stopnje nista zmogla. Pravilnosti takega zaključka ne more omajati navedba davčnih razlogov, iz katerih naj bi se račun za nabavo kritine glasil na tožnika, niti pritožbeno sklicevanje na „splošno znana dejstva“, da si vendarle želi kritino, ki je navzven vidna, izbrati lastnik objekta sam. Ob tem je dodati, da v obravnavani zadevi ni bila sporna izbira kritine, temveč le njeno plačilo. Da naj bi bilo le-to opravljeno s strani tožencev (čeprav se račun glasi na tožnika) po presoji sodišča druge stopnje tudi ne izhaja iz v pritožbi izpostavljenega računa iz prilogi A7 (na podlagi katerega sta toženca tožniku opravila eno od delnih plačil), do katerega se prvostopno sodišče sicer res ni izrecno opredeljevalo. S tem pa po presoji sodišča druge stopnje ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb, saj gre za neodločilni posredni dokaz, v katerem je sicer res zaračunano le pokrivanje z opeko bramac, ne pa tudi nabava tega materiala, kar pa še ne more zadoščati za zaključek, da naj bi nabavo kritine opravila (plačala) toženca.

11. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v pravilnost prvostopnega zaključka, da je tožnik na objektu tožencev izdelal dva balkona, kar je ena od prič, na izpovedbo katere svojo odločitev opira sodišče prve stopnje (S. - list. št. 131 spisa) izrecno navedla, v pritožbi izpostavljena priča Š.(list. št. 106 spisa) pa je na številčno neopredeljeno vprašanje sodišča med drugim zgolj potrdil izdelavo balkona. Podobno velja za tista notranja dela, izvedbo katerih je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič upravičeno pripisalo tožniku (prvi odstavek obrazložitve prvostopne sodbe na strani 7), pri čemer ne gre za vsa notranja dela in torej tudi ne za tista, neizvedbo katerih je tožnik izrecno priznal (drugi odstavek obrazložitve na strani 7) in njihovo vrednost v obračunu del (priloga A2) od zahtevanega plačila odbil. Pravilnosti takega prvostopnega zaključka ne morejo izpodbiti v pritožbi izpostavljeni računi, ki izkazujejo dobavo določenega materiala po tožencih, kateri se (lahko) uporablja tudi za opravo del, priznanih tožniku. Glede v pritožbi ponovno izpostavljenih računov o nabavi materiala za vodovod, pa se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi že povsem sprejemljivo opredelilo, da ti računi zajemajo material, ki ni bil predmet pogodbe med strankami (za „fino“ vodovodno instalacijo). Sicer pa je na podlagi posameznih predloženih računov prvostopno sodišče opravo določenih notranjih del (npr. montažo knauf sistema in gibs plošč) tožencema tudi priznalo.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi prvostopno sodišče tožniku neutemeljeno priznalo tudi barvanje in zaščito celotnega objekta, kljub tožnikovi izrecni navedbi, da delno barvanje terase ni bilo izvedeno, sodišče druge stopnje pripominja, da toženca nista podala nobenih trditev, koliko naj bi bilo zaradi takega nedokončanja dela v očitno majhnem oz. neznatnem obsegu, tožnikovo opravljeno delo iz tega naslova manj vredno.

13. Ob odsotnosti pritožbene graje vrednosti(1) po tožniku opravljenih del in vgrajenega materiala, kot jo je na podlagi mnenja drugo postavljenega izvedenca gradbene stroke K. in v njem opravljenega natančnega popisa in ocenitve po posameznih postavkah ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje tak prvostopni zaključek v celoti povzema (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11). Skupna vrednost opravljenih del tako znaša 51.929,33 EUR. Od le-te je prvostopno sodišče pri izračunu zneska, ki ga toženca še dolgujeta tožniku, utemeljeno odštelo vsa po tožencih že opravljena plačila (pritožbeno nesporni znesek 42.882,49 EUR), ne pa tudi pritožbeno še spornega zneska v višini 4.000,00 EUR. Glede na navedbe v potrdilu ob izročitvi tega zneska, da gre za posojilo, toženca ob zanikanju tožnika nista uspela izkazati, da bi z navedenim zneskom kljub drugačni navedbi v potrdilu ob izročitvi delno poplačala terjatev tožnika iz naslova opravljenih del. Prvostopno sodišče je nadalje pravilno zaključilo, da toženca svoje terjatve iz naslova tožniku izročenega zneska v obravnavani zadevi tudi nista uveljavljala v pobot. 14. Glede na to, da je bil v obravnavani zadevi postopek začet na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru dolžnikov pa razveljavljen v dovolitvenem delu, se je v obravnavani zadevi v okviru odločanja o utemeljenosti zahtevka odločalo o naložitvenem delu sklepa o izvršbi. Z odločitvijo, da ostane deloma - v utemeljenem delu zahtevka (za znesek 9.046,84 EUR) sklep o izvršbi v naložitvenem delu v veljavi, je s tem v veljavi ostal tudi v tem delu sklepa o izvršbi določen paricijski rok, ki v izvršilnem postopku znaša 8 dni (tretji odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Sicer pa bi morebitna nepravilnost pri določitvi paricijskega roka lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev procesnih določb, ki ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

15. Glede prisojenega začetka teka zakonskih zamudnih obresti je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da sta bila toženca že na dan izdaje računa (13. 5. 2009) v zamudi s plačilom preostanka tožniku dolgovanega plačila za opravljena dela, ki so bila s strani tožnika opravljena že v letu 2007 - pred razvezo pogodbe ravno iz razloga neplačevanja tožencev.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena graja nepravilnosti prvostopne odmere pravdnih stroškov, v okviru katere pritožnika grajata zgolj nepriznavanje priglašene sodne takse za fotokopije spisa. V skladu s tar. št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) se sicer za fotokopiranje sodnih spisov prizna pavšalni znesek glede na število strani, vendar le, če je njihova izdelava potrebna pri obravnavi zadeve, česar pa toženca v konkretnem primeru nista izkazala.

17. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

18. Toženca, ki s pritožbo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Pritožnika sta neutemeljeno izpodbijala zgolj pravilnost uporabljene metode za ugotavljanje vrednosti, kot je bilo že pojasnjeno.