Jedro

S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.170,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki tudi stroške postopka v višini 87,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ker je brezposelna in brez kakršnegakoli dohodka, prosi, da se ji dolg izbriše, ali vsaj omogoči odplačevanje na obroke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženi stranki pravica do denarnega nadomestila priznana z odločbo z dne 27. 3. 2013 za čas od 3. 3. 2013 do 2. 6. 2013. Med trajanjem pravica do denarnega nadomestila pa je tožena stranka dne 12. 3. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi.

6. Ker po Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) pravica do denarnega nadomestila zavarovancu med drugim preneha z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila pa zavod odloči po uradni dolžnosti, je tožeča stranka z odločbo z dne 1. 6. 2016 odločila, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala 12. 3. 2013. Zoper citirano odločbo tožena stranka ni vložila pravnega sredstva tako, da je odločba z dne 1. 6. 2016 postala dokončna in tudi pravnomočna.

7. To pa pomeni, da tožena stranka po 12. 3. 2013, ker ji je pravnomočno prenehala pravica do denarnega nadomestila, ni bila upravičena do te dajatve. Glede na to, da je tožeča stranka toženi stranki denarno nadomestilo kljub temu po 12. 3. 2013 še naprej izplačevala, je tožena stranka denarno nadomestilo, ki ga je prejela za čas od 13. 3. 2013 do 31. 5. 2013, dolžna vrniti skladno z določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

8. Po prvem odstavku 190. člena OZ je namreč tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti. Obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. 9. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.

10. Glede na to, da med strankama ni sporna višina denarnega nadomestila, ki ga je tožena stranka dolžna tožeči stranki, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.170,03 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2017 dalje do plačila, to je od dneva vložitve tožbe, kar je v skladu z določbo 193. člena OZ. Ta določa, da se v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega plačajo tudi zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

11. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje na podlagi 154. člena ZPP in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZST-1) priznalo tudi potrebne stroške za sodno takso v višini 37,80 EUR in priglašene potne stroške za kilometrino v višini 48,10 EUR in 1,80 EUR za parkirnino, skupaj 87,70 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ni pa pritožbeno sodišče odločalo o tožničini prošnji za odpis oziroma obročno odplačilo dolga, saj za odločanje o načinu oziroma obsegu vračila ni pristojno. Za odločanje o tem je pristojna tožeča stranka in sicer na podlagi vloge, ki jo tožena stranka lahko vloži pri tožeči stranki.