Jedro

Za motilnost dejanja se ne zahteva naklep motilca, torej volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti, pač pa zadostuje, da je posest enega od soposestnikov dejansko objektivno motena oziroma mu odvzeta, pa četudi je motilec želel motiti drugega soposestnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec D. L. motil tožnika A. G. v posesti vožnje in hoje, izvajane v korist njegovih parcel št. 740/2 in 751 k.o.... preko parcele št. 93 k.o. ..., s tem, da je dne 12.10.1998 okrog 13 ure pri svoji hiši na F. postavil traktor na traso poti in jo zaprl ter s takšnim ravnanjem preprečil, da bi se mogel tožnikov sin D. G. s traktorjem in tovorom vrniti iz gozda. Nadalje je odredilo vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da je toženec dolžan v roku 8 dni odstraniti traktor s trase poti pri hiši na F., v bodoče pa mu je tudi prepovedalo na takšen ali kakršenkoli drugačen način motiti tožnika v njegovi posesti voženj in hoje po navedeni parceli.

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 80.002,00 SIT. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu, podredno pa takšno spremembo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi toženec ugovarja aktivno legitimacijo tožnika, saj je nesporno ugotovljeno, da je toženec zaprl pot tožnikovemu sinu D. G. in ne tožniku. Tožniku ni toženec nikoli oporekal voziti po sporni poti. D. G. pa je kritičnega dne dejansko preprečil vožnjo preko dvorišča zato, ker je z vožnjo s traktorjem v mokrem vremenu pustil dvorišče toženca onesnaženo in se mu je le sin smejal, ko mu je pokazal metlo, češ da je za seboj potrebno pospraviti. Toženec je bil zato tega dne prisiljen zapreti pot D. G., saj mu je le-ta s svojimi vožnjami s traktorjem povzročal škodo. V postopku pa ni izkazano, niti tožnik tega ne zatrjuje, da bi tožnikov sin imel pravico služnosti hoje in vožnje po toženčevem zemljišču za opravljanje svoje obrtne dejavnosti, pri čemer je tožencu znano, da je tožnikov sin opravljal razrez lesa in izdelovanje palet - torej gre za vožnje v njegovem imenu in ne v imenu tožnika. Zato bi bilo v postopku potrebno zaslišati tožnikovega sina in njegovega sodelavca V. B.. Iz teh razlogov dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, zato je napačna tudi odločitev sodišča. Tožeča stranka je na pritožbo sicer odgovorila, ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, saj je v tem primeru odgovor na pritožbo po čl. 381 ZPP/77 izključen, odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Logičen zaključek povedanega je tudi, da pritožbeni stroški tožene stranke niso, ker ne morejo biti, potrebni pravdni stroški po čl. 155/1 ZPP/77, zato jih je dolžna nositi sama tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pravilno ugotovljenem relevantnem dejstvu, da je tožnik posestnik pravice hoje in vožnje poti, vodeče čez toženčevo parcelo, kateremu pritožba ne ugovarja, toženec seveda ne more uspeti s trditvijo, da tožnik, ki (tudi) ne more več peljati po poti, ni aktivno legitimiran v tej pravdi, pa čeprav je toženec postavil traktor na traso poti pri svoji hiši zaradi zatrjevanega neprimernega načina vožnje tožnikovega sina. V pravdi zaradi motenja posesti je namreč legitimiran vsak posestnik, katerega posest je motena, zaradi česar po čl. 78 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZTLR) sodišče v takem primeru vsakemu posestniku (razen izjeme po 2 odst. 78. čl. ZTLR) nudi posestno varstvo. Da je kritičnega dne z motilnim dejanjem pot zaprl (najprej) tožnikovemu sinu, kateri je takrat pripeljal po poti s traktorjem, je pravno nepomembno in nima nobenega vpliva na tožnikovo upravičenje do posestnega varstva, saj motilno dejanje še vedno traja in je z njim (tudi) tožnikova posest pravice voženj motena. Za motilnost dejanja se namreč ne zahteva naklep motilca, torej volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti, pač pa zadostuje, da je posest enega od soposestnikov dejansko objektivno motena oziroma mu odvzeta zaradi zavestnega posega motilca (tudi) v to posest, pa četudi je morebiti motilec želel motiti (le) drugega soposestnika. V obravnavanem primeru, ko je tožnik gospodar kmetije, v korist katere nesporno uporablja oziroma ima v posesti pot, na kateri je prišlo do motilnega dejanja, o tem, da je legitimiran tožnik in kot tak upravičen zahtevati posestno varstvo, ne more biti nobenega dvoma. Sicer pa je ob dejstvu, da traktor vožnje tožniku še vedno preprečuje, pritožbena navedba, "da toženec tožniku nikoli ni oporekal voziti po sporni poti", golo sprenevedanje.

Pravno neupoštevno je v razmerju do tožnika oziroma njegove motene posesti tudi toženčevo smiselno sklicevanje na samopomoč zaradi načina vožnje tožnikovega sina (ne glede na to, da zatrjevano ne izpolnjuje kriterijev samopomoči po čl. 76 ZTLR), saj z motilnim dejanjem ni preprečil voženj le tožnikovemu sinu, pač pa tudi tožniku, pri čemer ne zatrjuje, da bi bil tožnik tisti, ki bi od sina zahteval zatrjevano brezobzirno vožnjo. Glede na to pa, da tudi ni pravno pomembno, če bi tožnikov sin kritično vožnjo opravil v svojem imenu v zvezi z zatrjevano obrtno dejavnostjo, saj kot že rečeno, motilnost dejanja v razmerju do tožnika zaradi tega nikakor ni izključena, dejanskega stanja, kot predlaga pritožba, ni potrebno dopolnjevati s predlaganim zaslišanjem tožnikovega sina in njegovega sodelavca. Ker je torej tožnk moten v izvrševanju svoje posesti v obeh primerih, pa naj je njegov sin opravil vožnjo v tožnikovem ali svojem imenu, se toženec ne more uspešno upirati sodnemu varstvu tožnikove posesti.

Ker je torej relevantno dejansko stanje prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo in ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene, uradoma upoštevne kršitve pravil pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, pritožba pa kljub sklicevanju na ta pritožbeni razlog ničesar konkretnega ne navede, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).

Ker torej toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov (čl. 154/1 v zvezi s členom 166/77).