Jedro

Ker ZZVN čas vojne opredeljuje samostojno in pri tem ne napotuje na uporabo drugih predpisov, le-teh pri opredeljevanju časa vojne v postopkih odločanja po ZZVN ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1785/2001-6 z dne 11.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote D. z dne 5.3.2001. Z navedeno odločbo je Upravna enota D. zavrnila tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ker je ugotovila, da je tožničin oče I.V. izgubil življenje 7.11.1945 izven območja sedanje Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožničin oče umrl 7.11.1945 zaradi zrušenja vojnega letala, ki ga je pilotiral na vojaški službeni dolžnosti v bližini I. planine severno od M. Sporno je le vprašanje, ali so na tej dejanski podlagi izpolnjeni v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN) predpisani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ki ga uveljavlja tožnica. Sodišče se strinja s toženo stranko, ki ugotavlja, da je ena izmed okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 1. in 2. člena ZZVN čas, v katerem je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep izvršen, to je čas vojne od 6.4.1941 do 15.5.1945. Ker 8. odstavek 2. člena ZZVN napotuje na pogoje iz 1. člena tega zakona, po katerem je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, je žrtev vojnega nasilja le otrok, katerega starš je zaradi sodelovanja v NOB izgubil življenje v navedenih okoliščinah. Navedeno časovno omejitev je zato upoštevati tudi pri presoji pogojev za priznanje statusa na tej podlagi. Ob jasnih zakonskih omejitvah priznanja statusa ni dopustno širiti izven okvirov, ki jih je določil zakonodajalec. Ker ZZVN čas vojne opredeljuje samostojno in pri tem ne napotuje na uporabo drugih predpisov, le - teh pri opredeljevanju časa vojne v postopkih odločanja po ZZVN ni mogoče upoštevati. V postopku zakonitosti upravnih aktov v upravnem sporu pa sodišče ni pristojno presojati ustreznosti zakonske ureditve.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je bila od obvestila o očetovi smrti do dneva, ko je bil njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnjen, prepričana, da sta z bratom otroka padlega borca. Oče je imel status vojaškega vojnega invalida, saj mu je bila doba od 28.5.1943 do 7.11.1945 (dan njegove smrti) dvojno šteta v pokojninsko dobo. Po zakonu o vojaških invalidih se je štel za vojaškega vojnega invalida državljan SFRJ, ki je zadobil rano, poškodbo ali bolezen, ko je opravljal dolžnost za cilje državne varnosti ali ljudske obrambe ali zaradi opravljanja te dolžnosti od 15. 5.1945 do 31.12.1947. Po Zakonu o temeljnih pravicah vojaških vojnih invalidov in družin padlih borcev pa se je za družino padlega borca štela družina osebe, ki je od 17.4.1941 do 15.5.1945 padla, umrla ali bila pogrešana pri opravljanju vojaških dolžnosti za vojaške cilje v NOB, oziroma je umrla zaradi rane, poškodbe ali bolezni, zadobljene v tej vojni do maja 1946. Njena družina je pred 4.4.1941 živela v D. pri B., od koder je skupaj z materinimi starši, zaradi grozeče nevarnosti izgnanstva v Nemčijo, pobegnila preko S. na Hrvaško. Meni, da je kot otrok umrlega partizana in borca NOB upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja, ker je bil njen oče žrtev vojnega nasilja, saj ni preživel. Ker je bila kategorija otrok padlega borca določena in priznana že v SFRJ z Zakonom o vojaških vojnih invalidih in Zakonom o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, je ZZVN do dela otrok padlih borcev, katerih starš je umrl med 16.5.1945 in 31.12.1946 ali 1947, diskriminatoren in krši njihove najosnovnejše ustavne človekove pravice. Zakoni so napisani zato, da v državi vlada pravni red in so njeni državljani zaščiteni pred zlorabami. Če pa se izkaže, da so zakoni pomanjkljivi ali neživljenjski in diskriminirajo del prebivalstva ter mu odvzemajo ali kratijo osnovne pravice, jih je smotrno popraviti ali celo spremeniti. Zato je hkrati s pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložila na Ustavno sodišče Republike Slovenije pobudo za oceno ustavnosti 2. člena ZZVN.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena. Čas trajanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov pa je v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen od 6.4.1941 do 15.5.1945. Po tem datumu, to je po končanju druge svetovne vojne, po določbah ZZVN, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov iz druge svetovne vojne.

Ker gre z zakonom določene pogoje, ki jih tožnica ne izpolnjuje, ji zato statusa pravic žrtve vojnega nasilja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče priznati. To pa sta pravilno ugotovila že sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na očetov status borca v NOB in na njegove pravice, ki so mu bile na podlagi tega statusa priznane, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Presoja ustavnosti določb ZZVN pa je v pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kar je pravilno ugotovila že sama tožnica in je po lastnih navedbah pred ustavnim sodiščem sprožila postopek za presojo navedenih zakonskih določb. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.