Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik prošnjo za BPP vložil po tem, ko je bil že predhodno izdan sklep o ustavitvi postopka v kazenski zadevi (v zvezi s katero uveljavlja svoj zahtevek za odobritev BPP) na podlagi tožnikove izrecne izjave, ki jo je podal kot oškodovanec kot tožilec, da umika vse sodne postopke zoper A.A. in torej tudi svoj obtožni akt z dne 22. 6. 2012. Zato je ob upoštevanju 24. člena ZBPP tožena stranka pravilno zaključila, da je obravnavana zadeva očitno nerazumna in da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v navedeni zadevi, ker je kazenski postopek v omenjeni kazenski zadevi že pravnomočno končan in ga zato ni možno nadaljevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno zastopanje v sodnem postopku na prvi in drugi stopnji v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem št. I K 32062/2012 in kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka z dne 14. 1. 2015, ki jo je tožnik sprva vložil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Le-to jo je v reševanje odstopilo toženi stranki preko Okrožnega sodišča v Novem mestu.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je po vpogledu predmetnega sodnega spisa kazenskega zadeve št. I K 32062/2012 tožena stranka ugotovila, da je zoper A.A. B.B. kot oškodovanec kot tožilec pri Okrajnem sodišču v Krškem vložil obtožni predlog in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1., 2. in 3. odstavku 257. člena KZ-1 ter da se je Okrajno sodišče v Krškem s sklepom št. I K 32062/2012 z dne 4. 9. 2013 izreklo za stvarno nepristojno v navedeni kazenski zadevi in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v pristojno reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Krškem. Obenem je še ugotovila, da bil že predhodno že s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. II K 32062/2012 z dne 15. 7. 2013 tedaj kazenski postopek zoper isto osebo - obdolženega A.A., na podlagi obtožnega predloga istega oškodovanca kot tožilca – to je B.B., z dne 22. 6. 2012, ustavljen na podlagi izrecne izjave oškodovanca kot tožilca B.B., da umika vse sodne postopke in torej tudi obtožni akt, ki ga je dne 22. 6. 2012 vložil zoper A.A. Tožena stranka je na podlagi navedenih podatkov ugotovila, da je kazenski postopek, za katerega prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, že pravnomočno končan, saj je predmetno prošnjo tožnik vložil dne 14. 1. 2015, kar je po tistem, ko je bil izdan citirani pravnomočni sklep o ustavitvi postopka Okrožnega sodišča v Krškem št. II K 32062/2012 z dne 15. 7. 2013. Zato ob upoštevanju 24. člena ZBPP tožena stranka zaključuje, da je obravnavana zadeva očitno nerazumna in da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v navedeni zadevi, ker je kazenski postopek v omenjeni kazenski zadevi že pravnomočno končan in ga zato ni možno nadaljevati. Ker za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) ni podan vsebinski pogoj, ki mora biti kumulativno podan hkrati s finančnim pogojem, slednjega tožena stranka ni dodatno še posebej ugotavljala.

Tožnik v tožbi z dne 4. 3. 2015, ki jo je po pozivu sodišča na podlagi 31. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) naknadno še dvakrat dopolnjeval z vlogama z dne 1. 4. 2015 in 28. 4. 2015, navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita in neustavna, češ da ni izdana v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP. Tožnik očita toženi stranki, da četudi ji je znano, da je tožnik že 7 let brez zaposlitve in od 1. 1. 2008 dalje vseskozi prejema denarno socialno pomoč in da tožnik nima sredstev, da bi si sam zagotovil odvetnika, kljub temu ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje finančne pogoje za dodelitev bpp po določilih 13. in 19. člena ZBPP, pač pa je odločila zgolj na podlagi zaključka o nerazumnosti zadeve, oziroma, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Tako po mnenju tožnika ni bilo upoštevano temeljno načelo materialne resnice, niti iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila uporabljena preostala temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), vključno z načelom zaslišanja stranke, ki naj ga tožena stranka neutemeljeno ne bi upoštevala. Sodišču predlaga, da naj zaradi ekonomičnosti postopka združi v en postopek odločanje o tožbi zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 53/2015 z dne 10. 2. 2015 in zoper uvodoma navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 43/2015 z dne 30. 1. 2015 ter ju v celoti obe odpravi in zadevo vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v ponovni postopek, oziroma podrejeno, da meritorno odloči o stvari ter obenem ugodi prošnji tožnika za oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) posebnega odgovora na tožbo ni vložila, pač pa je sodišču predložila zgolj predmetni upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ob preizkusu procesnih predpostavk, na izkazanost katerih mora paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1), uvodoma ugotavlja, da so v konkretnem primeru kumulativno podane vse v določilih 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 taksativno predpisane procesne predpostavke. Tako je nedvomno podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje v tem upravnem sporu v skladu s 1. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Prav tako pa je izkazana tudi procesna predpostavka iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 glede pravočasnosti vložene tožbe v zakonsko predpisanem tridesetdnevnem roku iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je bilo tožniku v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem dokumentu št. Bpp 43/2015 pošiljatelja Okrožnega sodišča v Krškem v skladu s 87. členom ZUP, navedeno pisanje pa mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 19. 2. 2015 ob 11.00 uri. V tožbi, ki jo je prvotno vložil dne 4. 3. 2015 (skupaj s tožbo zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča št. Bpp 53/2015 z dne 10. 2. 2015), tožnik navedenih podatkov ne izpodbija oziroma glede teh podatkov ničesar ne navaja drugače. Ob spoznanju, da so kumulativno izpolnjene vse procesne predpostavke, vključno z izkazano aktivno in pasivno legitimacijo strank in pravnega interesa tožnika za tožbo kot tudi, da zoper izpodbijani upravni akt pritožba ni bila mogoča (7. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1) ter da v isti zadevi v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna odločba (8. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), kar sledi iz vpogleda podatkov sodnega vpisnika prispelih tožb, je sodišče prešlo na meritorno obravnavanje predmetne sporne zadeve.

Sodišče po vpogledu podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnik podal prošnjo za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Krškem vodila pod št. I K 32062/2012 in pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod št. II K 32062/2012, izdan pa je bil tudi že pravnomočen sklep o ustavitvi postopka Okrožnega sodišča v Krškem št. II K 32062/2012 z dne 15. 7. 2013; v navedeni zadevi se je postopek začel na podlagi obtožnega predloga in predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožnik podal kot oškodovanec zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1., 2. in 3. odstavku 257. člena KZ-1 po tem, ko se je Okrajno sodišče v Krškem s sklepom št. I K 32062/2012 z dne 9. 4. 2013 izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo zadevo v pristojno reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Krškem, ki je s pravnomočnim sklepom II K 32062/2012 z dne 15. 7. 2013 kazenski postopek zoper obdolženega A.A. po obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca B.B. z dne 22. 6. 2012 ustavilo, ker je imenovani oškodovanec kot tožilec izrecno izjavil, da umika vse sodne postopke in tudi obtožni akt, ki ga je 22. 6. 2012 vložil zoper A.A. Navedenih ugotovitev, ki jih je v svoji obrazložitvi izpostavila že tožena stranka in se nanje oprla pri sprejeti odločitvi, pa tožnik v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik pa v tožbi ne ugovarja dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev.

Prav tako tožnik tudi ne navaja zakaj meni, da izpodbijana odločba tožene stranke ni pravilna in zakonita ter v čem vidi kršitve Ustave. Sodišče zato njegovih ugovorov ne more preizkusiti in jih kot pavšalne zavrača. Namen brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP, kot izhaja iz 1. člena ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Vendar navedeno ne pomeni, da je oseba, ki izpolnjuje z določili ZBPP predpisane finančne pogoje, že samo na podlagi te okoliščine upravičena do odobritve bpp. Zakonodajalec je namreč z določili 24. člena ZBPP obenem predpisal tudi pogoj, ki mora biti ob izpolnjevanju finančnega pogoja kumulativno podan, in sicer, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji prav tako upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma, nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (1. odstavek 24. člena ZBPP).

Po 3. odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost bpp za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi, v kateri je tožnik, kot rečeno, predmetno prošnjo za bpp vložil dne 14. 1. 2015 in sicer po tem, ko je bil že predhodno izdan sklep o ustavitvi postopka v navedeni kazenski zadevi (v zvezi s katero uveljavlja svoj zahtevek za odobritev bpp) na podlagi tožnikove izrecne izjave, ki jo je podal kot oškodovanec kot tožilec, da umika vse sodne postopke zoper A.A. in torej tudi svoj obtožni akt z dne 22. 6. 2012, bi bila v takšni situaciji, ko je že predhodno že sam umaknil svoj obtožni akt, ki ga je tožnik predhodno vložil kot oškodovanec kot tožilec in ga je nato izrecno umaknil, kakršnakoli drugačna odločitev tožene stranke, tudi po mnenju sodišča, nerazumna.

Sodišče se po povedanem strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jih je za svojo odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa argumentirano navedla že tožena stranka. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka, prav tako pa tudi ni ugotovilo drugih nepravilnosti, ki bi bile razlog za odpravo izpodbijane odločbe, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik je že po samem zakonu (ex lege) oproščen plačila sodnih taks, saj se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Zato sodišče o njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni dodatno še posebej odločalo.