Jedro

V času, ko je izšel prispevek v reviji drugotožene stranke in so mu po tiskovni konferenci Upravne javne varnosti Kranj sledili še drugi, v Republiki Sloveniji še ni veljala Ustava Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I), ki poudarja varstvo človekovih pravic, niti ni bila ratificirana Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94 - MP, št. 7). Kljub temu so bila tedaj znana in sprejeta temeljna načela civilizacijske družbe, ki izhajajo že iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (Uradni list DFJ, št. 66/45 - MP in Uradni list RS, št. 24/92 - MP), iz splošne Deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9) in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9). Zato zaključek sodišč prve in druge stopnje, češ da so družbene razmere tedaj opravičevale žaljivo naslavljanje prispevkov, ni pravilen. Ravno nasprotno: v takih razmerah je bila žaljivka lahko še bolj boleča in nevarna.

Za to, da je kdo upravičen do odškodninske terjatve, morajo biti sočasno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, odgovornost, vzročna zveza in škoda. Pri zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ZOR omogoča več vrst pravnega varstva, za denarno odškodnino pa še dodatne zahteve. Glede na to, da drugotožnik in tretja tožnica v reviziji ne grajata ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da nista trpela dovolj intenzivnih in dolgotrajnih duševnih bolečin, mora revizijsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključiti, da bi prisoditev denarne odškodnine v takem primeru podpirala težnje, ki niso združljive z naravo in namenom pravnega instituta denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo drugič. Prvič je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so trije tožniki zahtevali odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo od devetih tožencev, in sicer prvotožeče podjetje 65.000.000, drugi tožnik 18.000.000 in tretja tožnica 12.000.000 tolarjev. Po pritožbi tožnikov je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek: - drugega tožnika proti drugi toženki in šestemu tožencu za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 9.000.000 tolarjev, in - tretje tožnice proti drugi do devetim tožencem za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 6.000.000 tolarjev.

V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, tako da je postala pravnomočna. Zavrnitev nerazveljavljenega dela tožbenega zahtevka je bila preizkušena še na podlagi revizije tožnikov, a je bila zavrnjena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo samo še o tožbenem zahtevku drugotoženca za plačilo 9.000.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo in tretje tožnice za plačilo 6.000.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožbena zahtevka je zavrnilo. Proti temu sta se pritožila drugi tožnik in tretja tožnica, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna zavrnitev tožbenih zahtevkov tožnikov za plačilo 9.000.000 in 6.000.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, sta drugi tožnik in tretja tožnica vložila revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo sodbe (pri čemer ne pojasnita kakšno) ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menita, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zlorabilo vsebino 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V kratki utemeljitvi navajata: "citirani predpis je drugostopno sodišče zmotno uporabilo. Zloraba tega predpisa temelji na dveh temeljih: prvi je psihološko-sociološke narave, drugi materialnopravne narave. Glede prvega se revidenta sklicujeta na to, da drugostopno sodišče v svoji obrazložitvi uporablja naslednje izraze: usihajoči giganti, dogajalo se je pred očmi delavcev, ki so dnevno izgubljali delo ..., kar predstavlja diskurz politike, ne pa prava. Ta diskurz je sodišče uporabilo za to, da je izreklo, da si je v konkretnem primeru potreba po obveščenosti podredila potrebo po varstvu osebnostnih pravic, s čimer je zlorabilo citirani predpis po materialnopravnem temelju. Tako je materialnopravno kršilo vsebino 200. člena ZOR, saj tam ne gre za varstvo osebnostnih pravic, temveč za okrnitev pravice osebnosti, kjer je odločati po načelu pravične odškodnine." Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila izčrpana ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Zato je omejeno in ga je mogoče vložiti samo v tistih primerih, ki so določeni v ZPP. V obravnavanem primeru je revizija dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče, ki preizkusi izpodbijano sodbo, jo glede na 371. člen ZPP preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija in iz revizije izhaja, da jo drugi tožnik in tretja tožnica vlagata proti celotni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba proti zavrnitvi zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizijsko sodišče presodi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Revidenta izpodbijata sodbo samo v tistem delu, v katerem sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da si je potreba po obveščenosti podredila potrebo po varstvu osebnostnih pravic. V tem delu je revizija utemeljena, saj sodišči prve in druge stopnje, ki sta utemeljeno upoštevali družbene razmere v letu 1990, teh nista pravilno ocenili. Revidenta pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje krizni čas v gospodarstvu res opisalo z aktivističnimi in nepravnimi izrazi. Zato je problematičen sklep v tretjem odstavku na 9. strani sodbe, češ da je bila v takih okoliščinah potreba po obveščenosti tako velika, da si je podredila potrebo po varstvu osebnostnih pravic. Zato naj bi bili celo neprimerni in žaljivi izrazi kot "tatiči" in "leglo bele mafije" v tisku dopustni. To povzema tudi sodišče druge stopnje v drugem odstavku na 8. strani sodbe. Vrhovno sodišče se s tako oceno ne strinja. Res je sicer, da v času, ko je izšel prispevek v reviji drugotožene stranke in so mu po tiskovni konferenci Upravne javne varnosti Kranj sledili še drugi, v Republiki Sloveniji še ni veljala Ustava Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I), ki poudarja varstvo človekovih pravic, niti ni bila ratificirana Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94 - MP, št. 7). Kljub temu so bila tedaj znana in sprejeta temeljna načela civilizacijske družbe, ki izhajajo že iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (Uradni list DFJ, št. 66/45 - MP in Uradni list RS, št. 24/92 - MP), iz splošne Deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9) in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9). Zato zaključek sodišč prve in druge stopnje, češ da so družbene razmere tedaj opravičevale žaljivo naslavljanje prispevkov, ni pravilen. Ravno nasprotno: v takih razmerah je bila žaljivka lahko še bolj boleča in nevarna. Toda revizija ostaja samo pri tem in zaključuje, da je v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) zapisano varstvo pravice osebnosti. Pri tem ne pojasni, zakaj naj s tem ne bi šlo za varstvo osebnostnih pravic in revizijsko sodišče tega ne razume, vendar to za odločitev ni pomembno.

Pomembno je to, da ZOR varuje osebnostne pravice oziroma pravice osebnosti v 199. in v 200. členu, toda za to, da je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, ki jo vtožujeta drugi tožnik in tretjetožnica, predpisuje nadaljnje pogoje, in sicer da okoliščine primere opravičujejo prisoditev denarne odškodnine. Med temi okoliščinami našteva zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje.

Glede tega pa revizija ne izraža nestrinjanja s sodbama sodišč prve in druge stopnje in ne izpodbija njune odločitve, da tožnik ni dokazal, da je utrpel duševne bolečine take intenzivnosti in trajanja, da bi to opravičilo odmero denarne odškodnine (stran 9 in 10 prvostopenjske sodbe in drugi odstavek na 11. strani drugostopenjske sodbe) in proti temu, da sodišče za tretjetožnico ni izvajalo dokazov v zvezi z zahtevano višino nepremoženjske škode (tretji odstavek na 15. strani prvostopenjske sodbe) oziroma tega, da je sodišče druge stopnje celo v nasprotju z razlago prvostopenjskega sodišča izrecno napisalo, da povzetek o tožnici v časopisih ni bil tak, da bi ji lahko povzročil tako hude in daljnosežne posledice, da bi ji bilo mogoče prisoditi odškodnino po 200. in 203. členu ZOR (zadnji odstavek na 12. strani drugostopenjske sodbe). Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb ZPP in tudi z ničemer ne napada ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, češ da tožnika nista trpela dovolj intenzivnih in močnih duševnih bolečin, je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. To pa povzroči, da revizija, ki je tudi sicer prazna, ne more biti utemeljena.

Za to, da je kdo upravičen do odškodninske terjatve, morajo biti sočasno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, odgovornost, vzročna zveza in škoda. Pri zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ZOR omogoča več vrst pravnega varstva, za denarno odškodnino pa še dodatne zahteve. Glede na to, da drugotožnik in tretja tožnica v reviziji ne grajata ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da nista trpela dovolj intenzivnih in dolgotrajnih duševnih bolečin, mora revizijsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključiti, da bi prisoditev denarne odškodnine v takem primeru podpirala težnje, ki niso združljive z naravo in namenom pravnega instituta denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ker sta torej tožnika v svoji reviziji grajala samo napačno uporabo materialnega prava glede nedopustnosti ravnanja toženk, ne pa tudi ugotovitev glede njunega duševnega trpljenja, ki bi omogočalo prisoditev denarne odškodnine, revizija ne daje nobene možnosti za poseg v vprašanje škode kot enega od nujnih elementov za morebitno ugotovitev tožbenemu zahtevku drugotožnika in tretje toženke. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.