Jedro

Na to, da se je toženec (kot edini pooblaščeni za plačevanje iz računa družbe, s katerega so se plačevale vse obveznosti, povezane s projektom) zavezal nakazati sporni znesek, ni pa se v svojem imenu zavezal izpolniti dolga družbe tožeči stranki, kaže uporaba izraza „bo nakazal“; pa tudi izpovedi obeh (ob podpisu dogovora prisotnih) o tem, zakaj se je tožeča stranka sestala prav s tožencem, o tem, kako sta podpisnika razumela besedilo in vsebino dogovora o nakazilu. Pritožbeno sodišče kot pomembno ocenjuje nadaljnjo okoliščino, da je bilo nakazilo, ki se ga je z besedilom „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa“ zavezal opraviti toženec, po (neprerekanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje izvršeno z računa družbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora toženec tožeči stranki v 15 dneh plačati 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 954,94 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Oris zadeve

1. Obe pravdni stranki sta bili po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje podizvajalki družbe A., d. o. o. Slednja je kot izvajalka sklenila pogodbo o gradnji večstanovanjske hiše v ...

A., d. o. o., je tožeči stranki za opravljeno delo dolgovala 12.000 EUR (po računu z 18. 10. 2015, priloga A 2 v spisu). O terjatvi tožeče stranke zoper A., d. o. o., je odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi I Pg 451/2016, a je tožeča stranka 22. 3. 2016 tožbo umaknila s pojasnilom, da je dolžnica 25. 11. 2015 poravnala 4.000 EUR. 5. 8. 2017 je bil nad A., d. o. o., začet stečajni postopek; tožeča stranka svoje terjatve ni prijavila.

18. 1. 2016 je tožeča stranka vložila tožbo v obravnavani zadevi. Trdila je, da se je toženec zavezal, da bo on plačal dolg družbe A., d. o. o. Sklicevala se je na zapis: „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa št. 10. Ostalih 8.000 evrov pa do konca decembra 2015.“, ki sta ga podpisala tedanji direktor tožeče stranke in toženec (listina v prilogi A3).

Toženec je trdil, da med njim in tožečo stranko ne obstoji nobeno pogodbeno razmerje, tudi ne pogodba o pristopu k dolgu.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je, ker je ocenilo, da je s podpisom zgoraj povzetega dogovora pristopil k dolgu, tožencu naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 in 993,38 EUR pravdnih stroškov.

Predlogi in navedbe strank v pritožbenem postopku

3. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi povzema potek postopkov tožeče stranke zoper A., d. o. o. Izpostavlja, da izjava, ki jo je podpisal, ne predstavlja pristopa k dolgu. Gre le za dogovor o nakazilu denarja, torej o tehnični izvedbi plačila, saj je toženec izvrševal vsa nakazila A., d. o. o., v zvezi s projektom v ... Pritožnik je prepričan, da to izhaja tako iz njegove izpovedi kot iz izpovedi C. C. 4. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

O pravni podlagi

6. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku glede na trditve tožeče stranke predstavlja določba 432. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pristopu k dolgu. Ta določa, da stopi tretji v zavezo poleg dolžnika, kadar se v pogodbi z upnikom zaveže, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Pristopnik k dolgu ima pravni položaj sodolžnika, pristop k dolgu pa za upnika pomeni utrditev obveznosti, saj sta v zavezi nasproti upniku sedaj dva dolžnika.1 Osnovna zaveza pristopnika je v izpolnitvi obveznosti (glavnega) dolžnika. Pristop k dolgu mora zato, kot povsem pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje.2 Takšne izjave po prepričanju pritožbenega sodišča v spornem zapisu ni.

7. Višje sodišče je torej v dokazno oceno pomena spornega zapisa v izpodbijani sodbi podvomilo, zato je na seji 23. 1. 2019 sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej ponovilo relevantni del izvedenih dokazov. Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj, je v skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

8. Iz zapisa potrdila oziroma dogovora, na katerem tožeča stranka utemeljuje svojo terjatev do toženca, izhaja, da bo toženec sporna zneska „nakazal“. Že sama uporaba izraza „nakazal“ v besedilu potrdila ne predstavlja izrecne, jasne in nedvoumne izjavo toženca, da se pogodbeno zavezuje poleg dolžnice. Nakazilo pomeni nekaj drugega3 kot zaveza, da bo tretji izpolnil upnikovo pogodbeno terjatev do dolžnika. Kaj točno pa sta pravdni stranki imeli v mislih z zapisom: „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa št. 10. Ostalih 8.000 evrov pa do konca decembra 2015.“, je sodišče prve stopnje (glede na nasprotujoče si trditve) povsem pravilno ugotavljalo tudi z njunim zaslišanjem.4 Pritožbeno sodišče je na obravnavi še enkrat zaslišalo toženca in tedanjega direktorja D. D., ki je zapisal in za tožečo stranko podpisal potrdilo oziroma dogovor. Iz izpovedi D. D. in toženca v pritožbenem postopku izhaja, da nihče od njiju ne ve, kaj je to pristop k dolgu (ne v pravnem ne v preprostejšem smislu). Izpovedi sta skladni tudi v pojasnilu, zakaj se je tožeča stranka obrnila prav na toženca in se srečala z njim. D. D. je pojasnil, da zato, ker je „bil on računovodja oziroma tisti, ki je plačeval in da bo on nakazal“ oziroma „ker je imel le on dostop do računa“. Toženec pa je pojasnil, da se je tožeča stranka nanj obrnila, „ker je bil le on pooblaščen za plačevanje iz računa A., d. o. o., povezanega s projektom…, kar je toženec vsem povedal že na gradbišču v ...“. Izpovedi sta povsem skladni tudi v pojasnilu, da pred oziroma ob podpisu sporne izjave ni bilo govora o tem, da bo toženec osebno plačal dolg A., d. o. o., govora je bilo o tem, da bo nakazano. D. D. je iskreno pojasnil, da je toženec rekel, da bo plačal, ker je pooblaščen na računu. Na vprašanje, kaj je torej tisto, na podlagi česar razume, da se je zavezal toženec osebno, pa ni znal odgovoriti, saj „on ni od foha“, njemu je bistveno, da je rekel, da bo nakazal in je tisti dan tudi nakazal. Izpovedi toženca in D. D. v postopku pred sodiščem prve stopnje sta bili v bistvenem takšni kot v pritožbenem postopku.

9. Pritožbeno sodišče na podlagi izpovedi D. D. in toženca ter besedila pisnega dogovora, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da se je toženec (kot edini pooblaščeni za plačevanje iz računa A., d. o. o., s katerega so se plačevale vse obveznosti, povezane s projektom v ...) zavezal nakazati sporni znesek, ni pa se v svojem imenu zavezal izpolniti dolga A., d. o. o., tožeči stranki. Na to kaže uporaba izraza „bo nakazal“; pa tudi izpovedi obeh (ob podpisu dogovora prisotnih) o tem, zakaj se je tožeča stranka sestala prav s tožencem, o tem, kako sta podpisnika razumela besedilo in vsebino dogovora o nakazilu. Pritožbeno sodišče kot pomembno ocenjuje nadaljnjo okoliščino, da je bilo nakazilo, ki se ga je z besedilom „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa“ zavezal opraviti toženec, po (neprerekanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje5 izvršeno z računa A., d. o. o. 10. Uporabljen je bil torej izraz „nakazati“, nikakršnega govora o toženčevi osebni zavezi poleg dolžnice ni bilo; tudi v dejanskem smislu ni prišlo do kakšnega plačila toženca, ki bi utegnilo potrjevati njegovo osebno zavezo. Nedvomno torej ni šlo za izrecno, jasno in nedvoumno izjavo toženca, da se pogodbeno zavezuje, ki bi predstavljala pogodbo o pristopu k dolgu. Ker tožeča stranka drugih trditev, ki bi utemeljevale toženčevo obveznost plačati ji 8.000 EUR, ni podala, je višje sodišče na podlagi prve alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP tožencu povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Toženec je priglasil naslednje stroške za odvetniško zastopanje: 400 odvetniških točk za sestavo odgovora na tožbo, 400 točk za zastopanje na naroku 6. 3. 2018 in 50 točk urnine ter 200 točk za zastopanje na naroku 10. 4. 2018; 500 točk za sestavo pritožbe in 500 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi ter urnino. Urnina v skladu s 1. odstavkom 6. člena Odvetniške tarife (OT) odvetniku pripada za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Ker pritožbeni narok ni trajal več kot eno uro, za priznanje urnine ni podlage. Toženčevi odvetniški stroški torej znašajo 2.050 odvetniških točk oziroma 940,95 EUR, materialni stroški pa 14 EUR (2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk).

1 Juhart, M. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 624. 2 Prim. odločbi VSRS III Ips 58/2915 in III Ips 7/2016. 3 Prim. definicijo nakazila v 1035. členu OZ. 4 Kljub obrazložitvi, da toženec v navedbah ni pojasnil, kaj naj bi sporni dogovor predstavljal, če ne pristopa k dolgu (in da je šele v izpovedbi pojasnil, da se je zavezal zgolj kot pooblaščenec dolžnice), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšna je bila prava volja pogodbenikov ob zapisu pisnega dogovora in toženčevo izpoved dokazno ocenilo. 5 Obrazložitev v 12. točki na 6. strani izpodbijane sodbe.