Jedro

Vmesne sodbe ni mogoče izdati, če prvo sodišče ugotovi, da ni podan temelj odškodninskega zahtevka. V takem primeru je treba tožbeni zahtevek zavrniti, to pa ni več vmesna, temveč končna sodba, s katero je treba odločiti tudi o pravdnih stroških.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V predmetni pravdni zadevi zahteva tožnica od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, ki jo je utrpela dne 26.7.1988, ko ji je iz poškodovanega zaboja embalaže padla prazna steklenica coca cole na nogo in ji povzročila telesno poškodbo. Po izvedenem dokaznem postopku je v soglasju s pravdnima strankama sodišče prve stopnje o temelju zahtevka odločilo z izpodbijano vmesno sodbo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožbeni zahtevek tožnice glede pravne podlage ni utemeljen, o znesku tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških pa bo odločeno pri končni sodbi. V razlogih sodbe se sodišče prve stopnje opredeli do izvedenih dokazov in pride do zaključka, da toženi stranki ni moč naprtiti nobene odgovornosti za nastanek škodnih posledic.

Zoper to vmesno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh razlogov 353. čl. ZPP in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. Pritožba smatra, da je podana bistvena kršitev določb postopka, kajti tako, kot je napisano v izreku izpodbijane sodbe, bi bilo to lahko le del obrazložitve sodbe, saj je bil tožbeni zahtevek jasno in nedvoumno postavljen. Izrek sodbe se ne da preizkusiti. Sicer pa pritožba smatra, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je tožena stranka prodajalec in da se odgovornost presoja po pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je dejansko proizvajalka brezalkoholne pijače coca cola, ki uporablja embalažo drugih proizvajalcev, tako tudi zaboje podjetja I. iz K. Kakor hitro tožena stranka napolni vsebino steklenice z brezalkoholno pijačo, je šteti embalažo kot sestavni del proizvoda. Embalaža vseskozi kroži med končnimi kupci in proizvajalcem, pa je zato tožena stranka dolžna vzdrževati in nadzirati lastnosti embalaže oziroma stvari. Splošno znano je, da so zaboji coca cole slabi in poškodovani, to pa je ravno vzrok, da je prišlo do obravnavane poškodbe. Tožena stranka je opustila potrebno skrb in nadzor nad kvaliteto embalaže svojih proizvodov, zato tudi odgovarja za škodo, ki je nastala iz lastnosti svari.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane odločbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ob upoštevanju razlogov sodbe ni bilo pogojev za izdajo vmesne sodbe v smislu 330. čl. Zakona o pravdnem postopku. Vmesna sodba se po tem zakonitem določilu lahko izda, če je glede temelja stvar zrela za odločbo, vendar to le v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek po temelju v celoti ali deloma utemeljen. Če pa postopek kaže na to, da zahtevek glede temelja ni utemeljen, se zahtevek zavrne in to ni več vmesna sodba, ampak končna sodba. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je odločilo, da temelj zahtevka ni podan, izdalo vmesno sodbo, s katero ravno ugotavlja, da temelj tožbe ni podan, z drugimi besedami povedano, tožbeni zahtevek torej v celoti ni utemeljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Nasprotno temu sodišče prve stopnje v drugem odstavku izreka navaja, da bo o znesku tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških odločeno pri končni sodbi. Če tožbeni zahtevek glede pravne podlage ni utemeljen, potem seveda ne more sodišče prve stopnje nič več razpravljati o višini tožbenega zahtevka, pa je zato zazreti tudi nasprotje v samem izreku vmesne sodbe. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP in iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Zaradi tega je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti. Ob takšnem stališču, kot ga je zavzelo prvo sodišče, ni podlage za izdajo vmesne sodbe, ampak bi prvo sodišče moralo s končno sodbo odločiti o tožbenem zahtevku in ga ob predpostavkah, kakršne v obrazložitvi sodbe navaja, stroškovno zavrniti. Sodišče druge stopnje pa ne more samo spreminjati sodbe in meritorno o tožbenem zahtevku odločiti, ker bi bila takšna odločitev v nasprotju z določilom 374. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Ker je bila sodba razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb postopka, se sodišče druge stopnje ne spušča v obravnavanje dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, čeprav je treba pripomniti, da po do sedaj zbranih podatkih in v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje nima pomislekov v sicer pravilno odločitev prvega sodišča o samem temelju tožbenega zahtevka.

Ne glede na takšno stališče pa bo prvo sodišče le moralo izdati pravilno odločbo, ki bo v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku in svojo končno odločbo tudi ustrezno obrazložiti, pri čemer se bo moralo prvo sodišče opredeliti tudi do navedb pritožbe. Če bo sodišče prve stopnje ponovno prepričano, da temelj tožbenega zahtevka ni dokazan, potem seveda ne bo pogoja za izdajo vmesne sodbe, ampak bo moralo zahtevek zavrniti s sodbo, kajti vmesna sodba se lahko izda le takrat, če se ugotovi utemeljenost podlage tožbenega zahtevka, ali pa vsaj delna podlaga za utemeljenost zahtevka.

O pritožbenih stroških sodišče druge stopnje ni odločalo, ker niso bili prijavljeni.