Jedro

Splošni pogoji morajo biti objavljeni na običajen način in pogodbeno stranko zavezujejo, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Pogoja, da bi ji morali biti izročeni, OZ ne postavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 114555/2011 z dne 11. 8. 2011. 2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev toženčevih pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Navedbe, da splošnih pogojev poslovanja ni mogoče upoštevati kot dela pogodbene podlage, saj ti toženi stranki ob sklenitvi pogodbe niso bili predloženi, nimajo podlage v materialnem pravu. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 2. in 3. odstavku 120. člena določa, da morajo biti splošni pogoji objavljeni na običajen način in da pogodbeno stranko zavezujejo, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Pogoja, da bi ji morali biti izročeni, ne postavlja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se podpis tožene stranke na ponudbi nahaja neposredno pod izjavo, da je seznanjena s splošnimi pogoji in da jih sprejema. Njene navedbe, da teh ob podpisu ponudbe ni prejela, tako niso relevantne. Dejstvo, da jih tožeča stranka ni zanikala (trdila je zgolj, da je tožena stranka z njimi bila seznanjena), zato na odločitev sodišča ne more vplivati.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke 2. odstavka Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pojasnilo katere splošne pogoje je uporabilo. Tako iz sodbe kot iz navedb same tožene stranke izhaja, da je povsem jasno za katere splošne pogoje gre. O nerazumljivosti (oziroma nepreverljivosti) sodbe zato ni mogoče govoriti.

7. Tožena stranka nadalje sama navaja, da je bila ob sklepanju pogodbe seznanjena s ceno storitve, ki bo znašala 30% od najboljšega pričakovanega letnega prihranka (navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi). Iz podpisane ponudbe (priloga A1) nadalje izhaja, da se bo plačilo določilo glede na izračunan letni prihranek. Jasno je torej, da se je tožena stranka zavedala, da plačilo ne bo odvisno od dejanskega, temveč od izračunanega oziroma pričakovanega prihranka. Za takšen zaključek uporaba splošnih pogojev poslovanja sploh ni potrebna. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje nanje sklicevalo, je njegova odločitev jasna in dovolj obrazložena. Očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana niti zaradi ugotovitve, da odgovor na to vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi ni bistven.

8. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do navedb, da bi bilo plačilo glede na predviden prihranek direktno v nasprotju z določilom splošnih pogojev, da tožeča stranka v primeru, da do prihranka ne pride, storitev ne obračuna (kar bi lahko pomenilo kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, nikakor pa ne kršitve 14. točke iste določbe). Glede na zgoraj obrazloženo (da citiran zaključek izhaja že iz navedb tožene stranke in ponudbe ter da zato uporaba splošnih pogojev sploh ni bila potrebna), so takšni očitki irelevantni. Kljub vsemu višje sodišče dodaja, da splošni pogoji določbe, kot jo povzema pritožba, ne vsebujejo. Določajo namreč, da bo tožeča stranka, v primeru, da bo dejanski prihranek nižji od izračunanega, toženi povrnila sorazmeren del plačanega zneska. To je povsem skladno z zaključkom, da se plačilo izvede na podlagi izračunanega prihranka.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega, da so ugovori tožene stranke v zvezi z delno neuporabnostjo opravljenih storitev, povsem pavšalni (ne pove v katerem delu je bila storitev neuporabna niti koliko nižja je bila posledično njena vrednost) in kot takšni ne omogočajo zavrnitve (niti znižanja) tožbenega zahtevka.

10. Navedbe, da tožeča stranka ni pojasnila od kakšne osnove naj se obračuna dogovorjenih 30%, niso resnične. Ta je namreč povedala, da je obračun opravila od izračunanega (in torej pričakovanega) letnega prihranka. Ker tožena stranka temu ni konkretno ugovarjala, je njena trditvena podlaga v zvezi z višino zahtevka, zadostna.

11. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).