Jedro

Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi za veljavno sklenitev določbe o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi morala tožena stranka objaviti poskusno delo kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, na katerem se je zaposlila tožnica. Ne obstaja namreč zakonska zahteva za veljavno vključitev poskusnega dela v pogodbo o zaposlitvi le ob predhodni določitvi tega pogoja v objavi prostega delovnega mesta. Brez take (izrecne) določbe v kolektivni pogodbi, veljavni med strankama, je poskusno delo lahko del pogodbe o zaposlitvi tudi brez poprejšnje objave.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 23. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 5. 2014 in je trajalo do 30. 11. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 7. 5. 2014 do 30. 11. 2014 priznati delovno dobo, jo za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter ji obračunati mesečno bruto nadomestilo plače z dodatki, odvesti prispevke in davke ter ji izplačati mesečna neto nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, kar je zahtevanega več (zakonske zamudne obresti od vsakega 5. do 6. dne v mesecu ter za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračun bruto nadomestila plače in dodatkov ter odvod prispevkov in davkov ter izplačilo neto zneskov in ostalih nadomestil, kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečno zapadlih zneskov do plačila), pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožeči stranki obračuna denarno povračilo v znesku 3.026,28 EUR bruto, odvede predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplača neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je razliko do zneska 6.052,56 EUR bruto (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.353,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del IV. in V. točke izreka vlaga pritožbo tožnica. Navaja, da iz izpodbijane sodbe (točki 25 in 26 obrazložitve) ni razvidno, na kakšen način je sodišče prve stopnje prišlo do zneska 3.026,28 EUR, ki ga je prisodilo tožnici. Pove, da razen pavšalne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri dosojenem znesku dveh plač upoštevalo vse okoliščine, ki jih mora upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila, ni navedenih kriterijev oziroma razlogov o prisojenem znesku denarnega povračila. Meni, da sodišče nima avtonomne diskrecijske pravice, da bi znesek višine povračila lahko določilo brez navedbe konkretnih in določnih kriterijev, ki so podlaga za odločitev. Zatrjuje kršitev iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) ter iz 22. in 25. člena Ustave RS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. Meni, da sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na denarno povračilo, ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju je odločitev tudi po vsebini napačna, saj je vtoževani znesek v višini štirih plač minimalni primerni znesek denarnega povračila. Meni, da bi bilo glede na sodno prakso treba pri določitvi denarnega povračila kot prvi in primarni kriterij upoštevati trajanje delovnega razmerja oziroma delovno dobo tožnice pri toženi stranki ter višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (7.565,70 EUR), ta pa celo presega zahtevani znesek. Po njenem mnenju je pravno pomembno tudi, da je bil namen tožene stranke, da se je znebi kot delavke. Pove, da si je bila primorana najti drugo službo v Ljubljani, vožnja pa zanjo predstavlja večji napor, porabo časa in stroške. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da ji je bilo zaradi ravnanja tožene stranke onemogočeno pri njej izpolniti pogoje za upokojitev. Kot posledice nezakonite odpovedi navaja duševne bolečine in poslabšanje zdravstvenega stanja. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, saj ji je sodišče odmerilo stroške le glede dela, ki se je nanašal na nedenarni del zahtevka, ne pa tudi glede dela, ki se je nanašal na denarni del zahtevka. Ni ji priznalo stroškov posredovanja pritožbe v okviru postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ter ni upoštevalo, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, zaradi česar je tožnica upravičena tudi do nagrade za postopek in do nagrade za pristop na narok v sedaj ponovljenem postopku v zadevi opr. št. Pd 131/2015. V zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Priglaša stroške pritožbenega postopka in predlaga, naj se ti naložijo v plačilo toženi stranki.

3. Zoper izpodbijano sodbo (njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da sodišče prve stopnje pri sojenju ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti določbe 24. do 26. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na stališča v sklepu pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, da je bilo poskusno delo tožnici odrejeno zakonito, torej skladno z Zakonom o delovnih razmerjih, pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo. Trdi, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila komisija, ki je izvajala poskusno delo, nepravilno sestavljena. Navaja, da sodišče prve stopnje v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 25. 8. 2016 ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede tožničinega neznanja nemškega in angleškega jezika, zavračanja del po navodilih direktorja in njene natančnosti oziroma površnosti pri delu. Pove, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo nobenih dokazov. Nasprotuje ugotovitvi, da je v predmetni zadevi uporabljiva navedena kolektivna pogodba, saj je tožena stranka sicer javni zavod, vendar programov vzgoje in izobraževanja ne izvaja. Pove, da se v njenih prostorih občasno izvajajo tudi programi, ki bi jih lahko uvrstili pod dejavnost vzgoje in izobraževanja, vendar jih tožena stranka ne izvaja z lastnimi sredstvi/kadri (takih nima zaposlenih), temveč organizira procese, ki jih izvajajo drugi izvajalci. Ne glede na to pa zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo določbo drugega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe. Očita mu, da je spregledalo, da tožnica ni bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi razpisa prostega delovnega mesta poslovne sekretarke (nanj se niti ni prijavila), ampak je ponujeno novo zaposlitev dobila zaradi zaveze po prejšnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (za delovno mesto direktorice) po medsebojnih pogajanjih. Tudi če bi bila zaposlitev tožnice vezana na razpisano delovno mesto, pa po njenem mnenju ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obveznosti objave poskusnega dela kot pogoja za njegovo zakonito določitev v pogodbi o zaposlitvi. Meni, da v kolektivni pogodbi ni navedeno, da je objava poskusnega dela pogoj za tako določitev, pač pa je določeno le, da poskusno delo ne more biti daljše, kot je določeno v objavi. Zatrjuje nepravilno razlago 24. člena kolektivne pogodbe, saj je v njej urejeno le trajanje in potek poskusnega dela. Trdi, da so bili vsi standardi in vsa zakonska določila pri določitvi poskusnega dela v primeru pogodbe o zaposlitvi tožnice upoštevani. Nasprotuje tudi kratki ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo poskusno delo tožnice ocenjevano v nasprotju z določbo 25. člena kolektivne pogodbe, ki opredeljuje tričlansko komisijo, ki spremlja delavca na poskusnem delu. Meni, da komisija ni bila nepravilno sestavljena, saj sta bila pri toženi stranki zaposlena le dva delavca, ki imata stopnjo izobrazbe enako ali višjo od tožnice. Trdi, da tako že tehnično ne bi mogla sestaviti tričlanske komisije, obrazložitev sodišča prve stopnje pa po njenem mnenju nakazuje, da delodajalec, ki ne bi imel zaposlenih dovolj (primernih) delavcev za sestavo komisije, poskusnega dela sploh ne bi mogel zahtevati. Predlaga, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma izpodbijana sodba razveljavi v izpodbijanem delu in odpravijo kršitve, na katere je opozorilo že pritožbeno sodišče v sklepu z dne 25. 8. 2016. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. Prvič je na pritožbo tožnice zoper sodbo sodišče prve stopnje opr. št. Pd 85/2014 z dne 10. 3. 2015 izdalo sodbo in sklep opr. št. Pdp 563/2015 z dne 15. 10. 2015, s katerima je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo razveljavilo in odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno obstoji; razveljavilo pa je odločitve sodišča prve stopnje o reparacijskem in reintegracijskem tožbenem zahtevku oziroma zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti določila o poskusnem delu iz pogodbe o zaposlitvi je potrdilo. Zoper navedeno pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je v delu, v katerem je pritožbeno sodišče spremenilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 43/2016 z dne 21. 6. 2016 ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je nato s sklepom opr. št. Pdp 587/2016 z dne 25. 8. 2016 ponovno odločalo o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in njeno razveljavitev) ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo 7. 5. 2014. Pritožbi tožnice je ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in njenih posledicah. Zadevo je v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in mu dalo napotek, naj v novem postopku o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ponovno odloči ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča, odpravi ugotovljene kršitve določb postopka in dejansko stanje popolnoma ugotovi v okviru očitkov v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z oceno poskusnega dela (glede neznanja nemškega in angleškega jezika, zavračanja del po navodilih direktorja in glede nenatančnosti oziroma površnosti).

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 23. 4. 2014 ni zakonita. Zavzelo je stališče, da pogoj poskusnega dela v objavi delovnega mesta poslovne sekretarke ni bil naveden in je bila torej sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko brez tega pogoja, zaradi česar ji ni moglo prenehati delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Štelo je, da je pogoj poskusnega dela v nasprotju z določbami za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl. - v nadaljevanju: kolektivna pogodba), saj ta ni bil naveden v objavi delovnega mesta. Štelo je še, da je tožena stranka pri ocenjevanju tožničinega poskusnega dela ravnala v nasprotju z določbami 25. člena kolektivne pogodbe, saj tožničinega dela ni spremljala tričlanska komisija, pač pa sta ga ocenjevala le direktor tožene stranke in delavka A.A.. Sodišče prve stopnje je z zavzetjem teh stališč nepravilno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja, da je bilo poskusno delo zakonito odrejeno tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno se sicer zavzema za to, da zanjo Kolektivna pogodba vzgoje in izobraževanja ne bi veljala. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in na stališče, zavzeto v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 587/2016. Ta kolektivna pogodba v skladu z njenim prvim odstavkom 2. člena velja in se uporablja za vse zavode in delodajalce, ki kot javno službo opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja ter dejavnost dijaških in študentskih domov, in za vse delavce v Republiki Sloveniji, ki so pri njih zaposleni. V skladu z 8. členom Odloka o preoblikovanju zavoda RIS, Raziskovalno izobraževalno središče Dvorec Rakičan v javni zavod Raziskovalno izobraževalno središče Dvorec Rakičan (Ur. l. RS, št. 107/11) tožena stranka opravlja med drugim izobraževalne in raziskovalne dejavnosti (kot glavna dejavnost tožene stranke je tudi v poslovnem registru - C1 - navedeno "Drugje nerazvrščeno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje"), te dejavnosti pa opravlja kot javno službo. Glede na navedeno Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS - in s tem tudi njene določbe o poskusnem delu (24. do 26. člen) - velja in se uporablja tudi za toženo stranko. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena kolektivna pogodba za toženo stranko ne velja, ker je tožena stranka javni zavod in ker v nobenem aktu tožene stranke niti v pogodbi o zaposlitvi tožnice ni določena uporaba te kolektivne pogodbe. Javni zavodi se praviloma ustanavljajo ravno za opravljanje javnih služb (prvi odstavek 3. člena Zakona o zavodih - Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj. - ZZ), volja delodajalca oziroma delavca pa na veljavnost in uporabo kolektivne pogodbe ne more imeti vpliva, kot pravilno navaja pritožba. Pri presoji, ali se tožena stranka ukvarja z dejavnostjo vzgoje in izobraževanja, pa ni odločilno, kar navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ali to dejavnost tožena stranka neposredno izvaja ali pa le posredno prek tretjih oseb. V obeh primerih je treba šteti, da se s to dejavnostjo ukvarja in da zato zanjo velja in se uporablja navedena kolektivna pogodba.

9. Zmotno pa je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi za veljavno sklenitev določbe o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi morala tožena stranka objaviti poskusno delo kot pogoj v objavi prostega delovnega mesta, na katerem se je zaposlila tožnica. V Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1990 je res obstajala takšna obveznost v zvezi z določitvijo poskusnega dela, v sedaj veljavnem 125. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) pa take določbe ni. Ne obstaja torej zakonska zahteva za veljavno vključitev poskusnega dela v pogodbo o zaposlitvi le ob predhodni določitvi tega pogoja v objavi prostega delovnega mesta. Res je, da bi lahko veljavna kolektivna pogodba vezala dopustnost določitve poskusnega dela na poprejšnjo objavo tega pogoja v objavi prostega delovnega mesta, vendar v predmetni zadevi Kolektivna pogodba vzgoje in izobraževanja o tem nima določb. Na ta način ni mogoče tolmačiti določbe 24. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, ki določa čas trajanja poskusnega dela za posamezna dela po skupinah zahtevnosti dela in določa, da poskusno delo ne more biti daljše kot je določeno v objavi. Brez take (izrecne) določbe v kolektivni pogodbi, veljavni med strankama, je poskusno delo lahko del pogodbe o zaposlitvi tudi brez poprejšnje objave. Pritožbeno sodišče se glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri zavzetju stališča, da je objava pogoj za veljavno sklenitev poskusnega dela, ni opredeljevalo do trditev tožene stranke o tem, da delovno razmerje tožnice sploh ni bilo sklenjeno na podlagi objave prostega delovnega mesta z dne 8. 5. 2013, saj to za odločitev v zadevi ni pravno pomembno.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da poskusno delo ni bilo ocenjevano na pravilen način, ker tožnice ni spremljala tričlanska komisija, kot je to določeno v 25. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno pojasnila, zakaj sta bila v komisiji le dva člana - ker ni imela nobenega drugega zaposlenega, ki bi lahko glede na svojo izobrazbo ocenjeval tožničino poskusno delo. Drugačno stališče (tako, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje) bi delodajalcem, ki imajo manjše število zaposlenih oziroma ki nimajo zadostnega števila zaposlenih najmanj s takšno stopnjo strokovne izobrazbe kot se zahteva za delovno mesto, na katerega je razporejen delavec na poskusnem delu, v celoti onemogočilo, da bi z delavci sklenili pogodbe o zaposlitvi s poskusnim delom. Podlage za takšno razlikovanje med različnimi delodajalci v ZDR-1 ni, niti ni za to nobenega utemeljenega razloga. Glede na navedeno je bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe in jo v tem delu razveljaviti.

11. Ker se pritožba tožnice nanaša na denarno povračilo namesto reintegracije, ki je pravica, ki ji pripada na podlagi ugotovitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (reparacijo in sodno razvezo), treba razveljaviti tudi z njene strani izpodbijani del sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v sodbi, s katero se razveže pogodba o zaposlitvi in delavcu prisodi denarno povračilo namesto reintegracije, treba obrazložiti odločitev o višini denarnega povračila. To se odmeri na podlagi zakonskih kriterijev (drugi odstavek 118. člena ZDR-1), sodišče pa mora njihov obstoj v postopku ugotavljati oziroma izvajati dokaze tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je izpodbijani del sodbe (celotno sodbo, razen zavrnilnega dela III. točke izreka sodbe, zoper katerega ni pritožbe) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ponovno odločiti, pri tem pa bo moralo upoštevati stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa in dejansko stanje popolno ugotoviti v okviru vsebinskih očitkov v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z oceno poskusnega dela (glede neznanja nemškega in angleškega jezika, glede zavračanja del po navodilih direktorja in glede nenatančnosti oziroma površnosti).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.