Jedro

Tudi v primeru, ko kolektivno pogodbo na strani delodajalcev ne sklene samo asociacija z obveznim članstvom, ampak poleg nje tudi asociacija s prostovoljnim članstvom, v katero pa določen delodajalec ni včlanjen, kolektivna pogodba za tega delodajalca (ne pa tudi za druge delodajalce, ki so člani) preneha veljati z iztekom prehodnega obdobja iz 32. člena ZKolP (na dan 6. 5. 2009).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge stopnje, v točki II izreka in sodišča prve stopnje, v točki I in točki II izreka, v delu, da tožniku delovno razmerje z dnem 29. 8. 2011 ni prenehalo, se razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 6. 2011 nezakonita, zato jo je razveljavilo (I. točka izreka) in ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 29. 8. 2011, ampak je trajalo do 23. 5. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za čas od 29. 8. 2011 do 23. 5. 2012 tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in mu izplačati plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, oziroma za čas, ko je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost, razliko v plači med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal ter prejetim nadomestilom za čas brezposelnosti (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine izplačati znesek 8.000,00 EUR v roku 8 dni (IV. točka izreka). Kar je tožnik v primarnem in podrednem zahtevku zahteval več (da delovno razmerje traja tudi po 23. 5. 2012 in je dolžna tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje ter ga pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka tudi po 23. 5. 2012 dolžna tožnika prijaviti v obvezno zavarovanje in mu izplačati plačo ter ostale prejemke iz delovnega razmerja; presežek odškodnine do vtoževanega zneska v višini 18.410,68 EUR, zahtevek na izplačilo plač v delu, ki presega razliko med izplačanim nadomestilom za brezposelnost in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi delal), je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka (VI. točka izreka)

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka, v delu, da je delovno razmerje med strankama trajalo do 23. 5. 2012 in v celoti v III., IV., V. in VI. točki izreka in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (I. točka in II. točka izreka v delu, da tožniku delovno razmerje z dnem 29. 8. 2011 ni prenehalo).

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno upoštevalo Kolektivno pogodbo časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadaljnji) saj ta za toženo stranko ne velja. Predmetno kolektivno pogodbo so namreč podpisali Gospodarska zbornica Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije na strani delodajalcev ter Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam na strani delojemalcev. Ker je bilo predhodno članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije obvezno, je obvezna veljavnost kolektivne pogodbe v skladu s 34. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06 in nadaljnji) v tem delu prenehala že v letu 2009. Tožena stranka pa naj tudi ne bi bila članica drugega podpisnika na strani delodajalcev. Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam naj prav tako ne bi bila reprezentativni sindikat pri delodajalcu, saj pri toženi stranki ni nobenega od njihovih članov ali sindikalnega zaupnika. Ker predmetne kolektivne pogodbe ni sklenila organizacija, v katero bi bila vključena tožena stranka kot delodajalec, splošne veljavnosti pa nima, za toženo stranko kolektivna pogodba ne velja, saj zavezuje le njene podpisnike. Splošno sklicevanje na 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se v zvezi s pogodbo o zaposlitvi med strankama uporabljajo določbe branžne kolektivne pogodbe ne more nadomestiti strogih formalnih postopkov, ki sploh omogočajo sklenitev kolektivne pogodbe. Podrejeno navaja, da določil predmetne kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti v primeru individualnih odpovedi, ampak zgolj v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Stvarna veljavnost kolektivne pogodbe

7. Stranki kolektivne pogodbe določita v kolektivni pogodbi njeno stvarno veljavnost, torej za katere delodajalce velja. Izhodiščno je treba upoštevati, da velja kolektivna pogodba na strani delodajalcev le za člane delodajalskega združenja, ki je pogodbo sklenilo. Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZKolP se, kadar je na strani delodajalcev stranka kolektivne pogodbe združenje delodajalcev, s kolektivno pogodbo določi za katere delodajalce – člane združenja – velja. Razen v primeru instituta razširjene veljavnosti po 12. členu ZKolP zakon ne pozna erga omnes veljavnosti za delodajalce. Avtonomija strank je omejena s kogentno določbo prvega odstavka 10. člena ZKolP, tako da ne moreta stvarne veljavnosti določati za celotno dejavnost tudi za delodajalce, ki niso člani delodajalskega združenja, ki je podpisalo kolektivno pogodbo (1). Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZKolP velja splošna veljavnost kolektivnih pogodb (erga omnes) na strani delavcev, če jih sklenejo reprezentativni sindikati. Pri tem izraz splošna veljavnost kolektivne pogodbe pomeni, da kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu za katerega ta pogodba velja, ne glede na njihovo članstvo v sindikatu. Na podlagi 12. člena ZKolP pa velja razširjena veljavnost za vse delavce in delodajalce določene dejavnosti, če pristojni minister razglasi njeno razširjeno veljavnost. V primeru razširjene veljavnosti kolektivna pogodba velja za vse delodajalce in pri njih zaposlene delavce v določeni dejavnosti, ne glede na članstvo delavcev v sindikatu ali članstvo delodajalcev v združenju delodajalcev. Kolektivne pogodbe, sklenjene za območje države (za razliko od lokalnih, regionalnih ali podjetniških kolektivnih pogodb), se vpišejo v evidenco kolektivnih pogodb, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za delo (25. člen ZKolP).

8. V konkretni zadevi je sporno, ali Kolektivna pogodba časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti zavezuje toženo stranko kot delodajalca v razmerju do tožnika kot delavca. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila predmetna kolektivna pogodba sklenjena dne 24. 3. 2000 z datumom začetka uporabe od 1. 3. 2000. Na strani delodajalcev sta jo sklenili dve delodajalski združenji, in sicer Gospodarska zbornica Slovenije (v njenem okviru, Združenje za tisk in medije) in Združenje delodajalcev Slovenije (v njegovem okviru, Sekcija za grafično, informativno, založniško in knjigotrško dejavnost). Na strani delojemalcev je kolektivno pogodbo sklenila Konfederacija sindikatov Pergam Slovenije. Tožena stranka je ves čas spora v postopku zatrjevala, da ni članica nobenega od navedenih delodajalskih združenj, zaradi česar predmetna kolektivna pogodba zanjo ne velja. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je kolektivna pogodba časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti vpisana v evidenco kolektivnih pogodb, ki jo vodi Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve in da ta pogodba v 2. členu določa, da velja za vse delodajalce, ki med drugim opravljajo dejavnost izdajanja revij in druge periodike, kar pa je dejavnost s katero se ukvarja tudi tožena stranka. Na podlagi teh ugotovitev je presodilo, da zadevna kolektivna pogodba zavezuje toženo stranko in da bi ta morala pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, uporabiti določbe te kolektivne pogodbe v zvezi z izbiro presežnih delavcev. S tem je sodišče druge stopnje (enako kot sodišče prve stopnje) zmotno uporabilo materialno pravo.

Delodajalske asociacije z obveznim članstvom

9. Tožena stranka pravilno navaja, da kolektivne pogodbe veljajo samo za njene podpisnike in člane, razen kadar gre za kolektivno pogodbo z razširjeno veljavnostjo na podlagi 12. člena ZKolP, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Ena od dveh podpisnic zadevne kolektivne pogodbe na strani delodajalcev je bila tudi Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Leta 2006 je začel veljati Zakon o gospodarskih zbornicah (ZGZ, Ur. l. RS, št. 60/2006 in nadaljnji), ki je ukinil obvezno članstvo v GZS. Istega leta je začel veljati ZKolP, ki je v prehodnih in končnih določbah v drugem odstavku 34. člena določil, da določbe kolektivnih pogodb, katerih sklenitelji na strani delodajalcev so samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom (med njimi tudi GZS), prenehajo veljati po preteku prehodnega obdobja treh let po uveljavitvi zakona (t.j. na dan 6. 5. 2009). Zakon res govori o splošnem prenehanju veljavnosti kolektivnih pogodb, če so jih na strani delodajalcev sklenile samo

delodajalske asociacije z obveznim članstvom, vendar je treba pomen te določbe razlagati v skladu z njenim namenom. ZKolP izhaja iz temeljnega načela, da naj bo sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno. To načelo vsebuje tudi konvencija Mednarodne organizacije dela št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja. Zato zakon ne predpisuje obveznega sklepanja kolektivnih pogodb, saj bi to namreč posegalo v voljo strank in preprečevalo, da do sklenitve pogodbe pride samo takrat, kadar je takšna volja in interes obeh strank. Upoštevaje načelo prostovoljnosti naj bi imela pravico biti stranka kolektivne pogodbe le tista združenja, ki so prostovoljna, torej ne temeljijo na načelih obveznega članstva. Zaradi tega ZKolP v drugem odstavku 34. člena določa, da prenehajo veljati določbe kolektivnih pogodb, ki so jih sklenile samo delodajalske asociacije z obveznim članstvom. To določbo, pa je v skladu z njenim namenom treba razumeti tako, da tudi v primeru, ko kolektivno pogodbo na strani delodajalcev ne sklene samo asociacija z obveznim članstvom, ampak poleg nje tudi asociacija s prostovoljnim članstvom, v katero pa določen delodajalec ni včlanjen, kolektivna pogodba za tega delodajalca (ne pa tudi za druge delodajalce, ki so člani) preneha veljati z iztekom prehodnega obdobja iz 32. člena ZKolP (na dan 6. 5. 2009). To v konkretnem primeru pomeni, da v kolikor tožena stranka ni članica delodajalske asociacije (Združenje delodajalcev Slovenije), ki je poleg GZS podpisala Kolektivno pogodbo časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, slednja za toženo stranko ne velja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZKolP. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, tega dejstva nista ugotavljali.

Sklicevanje na kolektivno pogodbo v pogodbi o zaposlitvi

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je med strankama veljala pogodba o zaposlitvi z dne 31. 1. 2000, ki v 13. členu določa, da se za uresničevanje vseh pravic, obveznosti in odgovornosti delavca, ki niso urejene s to pogodbo, neposredno uporabljajo določila zakona o delovnih razmerjih, branžne kolektivne pogodbe in drugih splošnih aktov delodajalca. Čeprav morda Kolektivna pogodba časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti ne velja za toženo stranko, če ta ni članica Združenja delodajalcev Slovenije, pa bi se pogodbeni stranki s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorili, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določbe določene kolektivne pogodbe (lahko torej tudi Kolektivne pogodbe časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti), čeprav ta sama po sebi delodajalca ne zavezuje. V tem primeru bi v razmerju med pogodbenima strankama določbe kolektivne pogodbe zavezovale obe pogodbeni stranki. Iz citiranega 13. člena pogodbe o zaposlitvi ni jasno ali sta stranki želeli vključiti samo tisto panožno kolektivno pogodbo, ki sicer velja za delodajalca ali kako drugo in v tem primeru, katero. Če je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi volja strank taka, da med strankama veljajo določbe Kolektivne pogodbe časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, potem te določbe toženo stranko zavezujejo.

11. Ker sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, ali je tožena stranka članica Združenja delodajalcev Slovenije in pa kakšna je bila pogodbena volja strank v zvezi s 13. členom pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje tako na prvi kot na drugi stopnji nerazčiščeno. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo v delu, kot izhaja iz izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je tožena stranka članica Združenja delodajalcev Slovenije in na podlagi tega ugotoviti, ali Kolektivna pogodba časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti za toženo stranko velja ali ne in če temu ni tako, ugotoviti, kakšna je bila pogodbena volja strank v zvezi s 13. členom pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se bo oprlo na določbe 82. do 85. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe, GV Založba, 2011, str. 255.