Jedro

S tem ko je toženec podpisal bianco menico tudi v svojem imenu kot izdajatelj in jo izročil tožeči stranki (ter ob dani menični izjavi – pooblastilu za izpolnitev in unovčenje menice, katero je toženec podpisal tudi v svojem imenu kot porok), je v lastnem imenu izrazil voljo, da bo osebno menično odgovarjal, s čimer je prevzel menično obveznost. Opustitev obvestila o izpolnitvi in vnovčenju menice oziroma o odklonitvi plačila menice ne vpliva na obstoj menične obveznosti.

Pravica do izpolnitve bianco menice je samostojna in ne zastara (če upnikova terjatev iz temeljnega razmerja ni zastarala, česar toženec v obravnavani zadevi ne trdi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, I Ig 659/2006, z dne 28.11.2006 v veljavi v 1. in 3. točki, tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 60.224,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2006 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 610,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2006 do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje tožencu naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 2.534,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženec v pritožbi navaja, da ni prevzel menične obveznosti oziroma ni menični dolžnik v razmerju do tožeče stranke. Slednja je brez vednosti in soglasja tožene stranke oziroma brez toženčevega veljavnega pooblastila izpolnila menico. Pravica izpolniti bianco menico je zastarala. Pooblastilo za izpolnitev menice z dne 10.6.2002 je bilo dano pogojno, in sicer, da jo tožeča stranka lahko izpolni po predhodnem obvestilu kupca. Ta pogoj pa v času izpolnitve bianco menice ni bil izpolnjen. Zato je menica nična, saj ne vsebuje prave pogodbene volje tožene stranke. Tožeča stranka ni dokazala, da je pred izpolnitvijo bianco menice o tem obvestila toženca ali B d.o.o., M. Tudi ni bilo dokazano, da je tožeča stranka pozvala toženca kot meničnega poroka ali glavnega dolžnika na izpolnitev obveznosti. Menica ni dospela v plačilo 16.8.2006, ker jo je šele tedaj tožeča stranka samovoljno izpolnila in posredovala na unovčenje banki. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je menico posredovala banki na unovčenje. Menična obveznost je zastarana, ker je potrebno šteti rok za zastaranje od 10.6.2002, ko je bilo dano pogojno pooblastilo za izpolnitev in unovčenje menice. Menična obveznost z menično izjavo in pooblastilom za izpolnitev namreč ne more biti dana za nedoločen čas vnaprej, ampak je vezana na rok treh let. Po preteku tega roka je pravica za izpolnitev menice zastarala. Toženec je 16.6.2006 preklical menično izjavo in pooblastilo, zato je tudi iz tega razloga pooblastilo oziroma menična izjava v celoti prenehala veljati. Toženec se na menici ni podpisal kot fizična oseba, ampak kot direktor družbe B d.o.o. Predloga za izvršbo za tožečo stranko ni podpisal predsednik uprave tožeče stranke, zato je predlog za izvršbo nepopolna vloga, o kateri sodišče ne bi smelo vsebinsko odločati. Do teh navedb tožene stranke se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo, niti ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predsednika uprave tožeče stranke. Sodbe se zato ne da vsebinsko preizkušati, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dvakrat podpisal obravnavano menico, in sicer v svojstvu direktorja – zastopnika družbe B d.o.o. ter v svojem imenu kot fizična oseba. Toženec zgolj pavšalno izpodbija to ugotovitev, zato pritožba v tem delu ne terja obrazloženega odgovora in se pritožbeno sodišče glede tega v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne in pravilne razloge izpodbijane sodbe. S tem, ko je toženec podpisal bianco menico tudi v svojem imenu kot izdajatelj in jo izročil tožeči stranki (ter ob dani menični izjavi – pooblastilu za izpolnitev in unovčenje menice, katero je toženec podpisal tudi v svojem imenu kot porok), je v lastnem imenu izrazil voljo, da bo osebno menično odgovarjal, s čimer je prevzel menično obveznost. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (razlogi o tem so izčrpni, skladni in prepričljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema), da je tožeča stranka izpolnila menico na podlagi pooblastila, ki je bilo dano pisno (podpisal ga je tudi toženec kot fizična oseba) in tudi na konkludenten način (z izročitvijo bianco menice), ki jo je toženec podpisal kot trasant v svojem imenu. Tudi toženčeva pritožbena trditev, da to pooblastilo ni bilo veljavno, je nekonkretizirana, kot takšna pa ne more imeti odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP). Kolikor pri tem toženec v pritožbi ponavlja trditev, da je preklical menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev in unovčenje menice, pa je nanjo pravilno odgovorilo tudi že sodišče prve stopnje (da toženec preklica niti ni dokazal, predvsem pa preklic glede na ugotovljene dejanske okoliščine sploh ni bil mogoč oziroma pravno upošteven). Pri tem je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je tožeča stranka izpolnila menico brez toženčeve vednosti in soglasja. Tožeča stranka ni potrebovala toženčevega soglasja za izpolnitev in unovčenje menice (ko jo je predložila akceptantovi banki), prav tako pa ga o tem ni bila dolžna obveščati. Pritožbena trditev, da naj bi bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano pogojno, je neupoštevna pritožbena novota (1. odst. 337. člena ZPP), ne glede na to pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožeča stranka pred izpolnitvijo menice o tem v skladu z menično izjavo obvestila družbo B d.o.o. kot kupca, potem ko jo je brezuspešno pozivala k plačilu zapadlih neporavnanih obveznosti (tudi te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba konkretizirano ne izpodbija, saj zgolj pavšalno trdi, da tožeča stranka tega ni dokazala, s takšnimi neobrazloženimi ugovori pa toženec ne more uspeti). Ne glede na to opustitev obvestila o izpolnitvi in unovčenju menice oziroma o odklonitvi plačila menice ne vpliva na obstoj menične obveznosti (6. odst. 44. člena Zakona o menici – ZM).

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženec izročil tožeči stranki podpisano bianco menico zaradi zavarovanja obveznosti družbe B d.o.o. do tožeče stranke, to pa tudi z njegovo osebno obveznostjo (tudi teh ugotovitev pritožba konkretizirano ne izpodbija), zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je „menica nična, ker ne vsebuje prave pogodbene volje tožene stranke“. Toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi tudi sam priznava, da se je zavezal kot porok za kupčeve obveznosti, ko navaja, da je bilo menično pooblastilo dano v tem delu, pri čemer je brez pomena njegova trditev, da se ni zavezal kot izdajatelj menice oziroma trasant. O tem so razlogi sodišča prve stopnje prav tako obširni in pravilni, ne glede na to pa tudi takšno morebitno neskladje ne bi imelo nobenih pravnih posledic (če je v menični izjavi toženec naveden kot porok, v menici pa nastopa kot trasant). Temelj tožbenega zahtevka je menica s toženčevim podpisom, kot meničnim zavezancem. Ta je lahko trasant, izdajatelj lastne menice, akceptant ali avalist. Za obstoj toženčeve obveznosti zadošča, da je bila tožeči stranki izročena menica s toženčevim podpisom, zaradi zavarovanja kupčeve obveznosti. Tudi za avalista zadostuje porokov podpis na menici. Avalist jamči, da bo menični dolžnik (akceptant) plačal menični znesek. Avalist je zavezan enako kot tisti, za katerega je porok. Zato je neposredni menični zavezanec, tako kot kupec (v danem primeru akceptant). Avalist odgovarja meničnemu upniku samostojno in neposredno.

Neupoštevna je tudi trditev, da je pravica tožeče stranke izpolniti bianco menico ugasnila oziroma, da je zastarala. Pravica do izpolnitve bianco menice je samostojna in ne zastara (če upnikova terjatev iz temeljnega razmerja ni zastarala, česar toženec v obravnavani zadevi ne trdi). Čas izpolnitve bianco menice ni omejen. Za bianco menico velja, da je izdana šele z dnem, ko jo upravičenec izpolni, to pa je tožeča stranka storila 16.8.2006, ko je menico ob dospelosti tudi predložila v unovčenje akceptantovi banki (slednje v pritožbi priznava tudi toženec, to pa izhaja tako iz dopisa te banke z dne 16.8.2006, kot same menice, zato je protispisna pritožbena trditev, da tožeča stranka ni dokazala, da je menico predložila banki v unovčenje). Tožeča stranka je kot menični upnik (remitent) lahko vpisala v bianco menici glede označbe dospelosti menice datum po svoji izbiri, saj pooblastilo za izpolnitev bianco menice vsebuje tudi pravico imetnika te menice, da določi tudi rok dospelosti menice. Menično-pravni zahtevek tožeče stranke proti tožencu kot trasantu, bi zastaral v letu dni od dneva dospelosti menice 16.8.2006 (2. odst. 78. člena ZM – na menici je klavzula „brez protesta“), zato je glede na dne 6.10.2006 vloženi predlog za izvršbo toženčev ugovor zastaranja neutemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljena tudi v pritožbi ponovljena trditev o zastaranju, saj zastaranje ni začelo teči že 10.6.2002, ko je bilo dano pooblastilo (menična izjava).

Toženec v pritožbi neuspešno ponavlja tudi trditev o predlogu za izvršbo kot nepopolni vlogi, ker ga ni podpisal direktor tožeče stranke, zaradi česar naj bi ga sodišče prve stopnje moralo zavreči. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi to toženčevo trditev in pojasnilo, da je tožeča stranka s tem, ko je v nadaljevanju tega postopka pooblastila za zastopanje Odvetniško družbo H – M, odobrila tudi vsa zanjo predhodno opravljena procesna dejanja, vključno z vloženim predlogom za izvršbo (98. člen ZPP), zato zaslišanje direktorja tožeče stranke ni bilo potrebno. Tako je neutemeljen tudi očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP).