Jedro

Akti, s katerimi se ureja režim uporabe javnih cest, so splošni akti, saj se nanašajo na nedoločeno število uporabnikov cest. Le izjemoma zakon dopušča, da v določeno prometno ureditev poseže s svojim aktom pristojni upravni organ (85. člen zakona o cestah). Tudi po določbah 85. člena zakona o cestah niti posameznik niti skupina oseb ne morejo imeti položaja stranke v postopku odrejanja prepovedi prometa za posamezne vrste vozil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odgovor Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 16.5.1994. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnik v svojem imenu in imenu stanovalcev ob ulici dne 11.1.1994 podal zahtevo za prepoved prometa težjih vozil C in E kategorije, posebno še specialnih železniških vozil, ker povzročajo izredno močne tresljaje, ki se prenašajo na njihove zelo stare stanovanjske hiše, ter močan hrup. Organ prve stopnje mu je z dopisom z dne 16.9.1994 pojasnil razloge, zakaj tožnikovega predloga za prepoved prometa vsem težjim vozilom po ulici ni realiziral. Tožnik se proti navedenemu aktu pritožuje in meni, da so dejanske prometne razmere in z njimi povezani težki življenjski pogoji ob ulici posledica Prometne študije mesta ter, da bi se o stvari moralo odločati v upravnem postopku z odločbo. Tožena stranka je pritožbo zavrgla, ker odlok o ureditvi cestnega prometa, ki ga je izdala Skupščina občine na podlagi 9. člena zakona o varnosti cestnega prometa, posamezniku ne daje položaja stranke. Takšnega položaja mu tudi ne daje zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja v 124. členu uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Po 12. členu navedenega odloka mora pristojni občinski upravni organ uvesti postopek odreditve prepovedi za posamezne vrste vozil po uradni dolžnosti ali na predlog upravljalca prometne površine. Če gre za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, je po 124. členu ZUP organ dolžan upoštevati tudi morebitne vloge občanov, toda ker tožnik v upravni zadevi odrejanja prepovedi prometa na javnih prometnih površinah ne more biti stranka in zato tudi ni upravičen za vložitev pritožbe na odgovor občinskega upravnega organa, je njegovo pritožbo morala na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP zavreči. Tožnik v tožbi meni, da stališče tožene stranke, da v zadevi prepovedi prometa za določeno vrsto vozil nima položaja stranke, ni pravilno. S takšno ureditvijo prometa, ki na ulico usmerja vsa težja tovorna vozila, so tako on kot drugi stanovalci ob tej ulici neposredno prizadeti, saj jim že leta povzroča občutno škodo, tako materialno kot negmotno. Zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge izpodbijane odločbe in navaja, da smiselno enako ureditev glede odrejanja prepovedi prometa, kot jo vsebuje navedeni 12. člen občinskega odloka, vsebuje tudi 85. člen zakona o javnih cestah za magistralne, regionalne in lokalne ceste. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 9. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 1/92-I) sodi predpisovanje prometne ureditve v naseljih v pristojnost občinske skupščine. Akti, s katerimi se ureja režim uporabe javnih cest oziroma prometni režim, so splošni akti, saj se nanašajo na nedoločeno število uporabnikov cest. Le izjemoma zakon dopušča, da v določeno prometno ureditev poseže s svojim aktom pristojni upravni organ. Takšne izjeme določa 85. člen zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88 - prečiščeno besedilo). Iz določbe 1. odstavka tega člena sledi, da se prepoved prometa za posamezne vrste vozil lahko odredi samo v javnem interesu, saj zakon določa, da se prepoved prometa za posamezne vrste vozil odredi, če bi promet posameznih vrst vozil škodoval cesti ali objektom na njej ali drugim javnim interesom ali če to terjajo drugi utemeljeni razlogi, ki se nanašajo na varnost prometa. Takšno prepoved lahko izreče pristojni upravni organ sam ali na predlog organizacije za redno vzdrževanje cest. Navedene določbe 85. člena zakona o cestah, ki so bile prevzete tudi v 12. člen odloka o ureditvi cestnega prometa (Uradni vestnik občin, št. 1/94), na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, pomenijo, da niti posameznik niti skupina oseb ne morejo imeti položaja stranke v postopku odrejanja prepovedi prometa za posamezne vrste vozil. Tožena stranka je po presoji sodišča zato ravnala pravilno, ko je štela, da je pritožbo vložila neupravičena oseba, in jo na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP zavrgla. Tožena stranka bi morala sicer o zavrženju pritožbe odločiti s sklepom, saj je šlo za vprašanje, ki se tiče postopka (1. odstavek 220. člena ZUP), vendar nepravilna uporaba oblike akta na pravilnost odločitve ni vplivala. Tožba je torej neutemeljena, zato jo je sodišče moralo zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.