Jedro

Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP (da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 16.10.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 27.3.2008, pod točko 1 zoper J.P. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo v smeri storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Z isto sodbo je J.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo petih let. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obdolžencu naložilo v plačilo stroške tega dela kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila povprečnine. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na pet mesecev zapora. Pritožbo zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da je sodišče v sporazumu s strankami prebralo izpovedbe prič, med njimi tudi J.N., zahteva pa niti ne pojasni, katere izpovedbe N. iz prejšnjih faz postopka niso bile predočene oškodovancu. Pomanjkanje ugotavljanja prištevnosti pomeni uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zahteva navaja, da je sodišče s tem, ko je oprlo sodbo na izpovedbe oškodovanca J.N., pri čemer iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni dne 16.10.2007, ni jasno razvidno, katere izpovedbe N., naj bi sodišče navedenega dne v okviru dokaznega postopka prebralo, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je po mnenju zagovornika oprlo sodbo na dokaz, ki ni bil izveden.

7. Po določbi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP, ki določa, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, kot zatrjuje zahteva, ampak je lahko kršitev postopka, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodbe.

8. Po določbi drugega odstavka 316. člena ZKP sodišče v zapisnik o glavni obravnavi med drugim vpiše, katere dokaze je izvedlo. Drugi odstavek 315. člena ZKP strankam omogoča, da dajejo pripombe na zapisnik oziroma lahko ugovarjajo, da zapisnik ne odraža pravega poteka obravnave, da vsebina ni resnična ali ni popolna. Če teh pripomb ni, velja (izpodbojna) domneva, da se je to, kar je zapisano, na glavni obravnavi res dogajalo.

9. Pritrditi je navedbam zagovornika, da je v zapisniku o glavni obravnavi, opravljeni dne 16.10.2007 navedeno, da se v sporazumu s strankami preberejo izpovedbe priče J.N. Takšno formulacijo v zapisniku je moč razumeti le tako, da je sodišče na navedeni glavni obravnavi prebralo vse izpovedbe, ki jih je N. podal tekom postopka, bodisi pred razveljavitvijo sodbe, bodisi v ponovljenem postopku. Kot je razvidno iz podatkov spisa na naroku navzoča obsojenčeva zagovornica na formulacijo besedila ni imela pripomb oziroma nejasnosti zapisnika o glavni obravnavi ni uveljavljala, čeprav ji je bila glede na to, da sodnik glasno narekuje zapisnikarju vsebino zapisnika, omogočena sprotna kontrola vsebine narekovanega. Tudi sedaj v zahtevi vložnik konkretno ne opredeli, kateri zapisniki o zaslišanju priče J.N. oziroma katere njegove izpovedbe, na katere se opira sodna odločba, naj ne bi bile prebrane na glavni obravnavi. Ob navedenem Vrhovno sodišče zaključuje, da sodišče s tem, ko je oprlo sodbo na (vse) oškodovančeve izpovedbe, ni kršilo določbe prvega odstavka 355. člena ZKP.

10. Zagovornik z navedbami, da je bil obsojeni P. že večkrat psihično obravnavan zaradi polimorfnih nevrotičnih motenj oziroma motene osebnosti in da ima ponavljajočo se depresivno motnjo, zaradi česar je podan sum, da je bila v času storitve obravnavanega dejanja njegova prištevnost zmanjšana ali celo izključena, izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Enako velja za trditve, da bi moralo sodišče pridobiti izvedeniško mnenje glede obsojenčeve prištevnosti v času storitve očitanega dejanja. Zagovornik tako utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.