Jedro

Tožnica ni dokazala, da bi šlo za subjektivno simulacijo najemne pogodbe, da je bila pokojna mati navidezna pogodbenica najemne pogodbe, pravni prednik toženk pa dejanski pogodbenik. Subjektivna simulacija pogodbe vedno predpostavlja dva med seboj povezana pravna posla: navidezno pogodbo in dogovor o simulaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 4.976,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih vtoževanih mesečnih zneskov uporabnine. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.622,15 EUR.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je najemna pogodba veljavna, ta ugotovitev pa tudi ne temelji na ustrezni dokazni oceni. Veljavno najemno pogodbo bi lahko sklenila le tožnica in pokojni toženec. Pokojni toženec je priznal, da sta z materjo skupaj dala stanovanje v najem. Pri tem je vedel, da izigrava tožnico kot solastnico stanovanja ter da z materjo nimata nobene pravice, da oddajata tudi tuje stanovanje. Celo izpodbijana sodba v točki 11 ugotavlja, da je najemno pogodbo podpisal pokojni toženec kot solastnik. Prva toženka je v svojem zaslišanju potrdila tožničino izjavo, da bratu ni dala soglasja za oddajo stanovanja. Pričanje pokojnega toženca ni verodostojno v ključnih delih. Na svojem zaslišanju je jasno izpovedal, da sta se z mamo dogovorila, da oddata stanovanje v najem. Sodišče pa je tudi nekritično ocenilo izpoved priče N. N. Ta je izpovedal, da je najemnino plačal nazadnje v mesecu marcu, ker mu je tako naročil pokojni toženec, češ da nima smisla nakazovati, A. A. pa je umrla v mesecu maju istega leta. Iz tega dejstva je razvidno, da je bil pokojni toženec tista ključna oseba, ki je odločala o vseh vprašanjih, ki se tičejo najema stanovanja. Da je pokojni toženec neverodostojen, izhaja tudi iz primerjave njegovih navedb z navedbami priče N. N. Ta je izpovedal, da mu je pokojni toženec naročil, da nima smisla več nakazovati najemnine, pokojni toženec pa je izpovedal, da sta se mati in N. N. dogovorila, da se najemnina kompenzira s stroški, ki jih je imel N. N. z bivanjem v stanovanju. Najemna pogodba pa o tem nima nobenih določil, povsem nepojasnjeno pa ostaja tudi dejstvo, da se najemnina ni plačevala tudi še za časa življenja A. A. Izvedeni dokazi s potrebno gotovostjo dokazujejo, da je najemno pogodbo dejansko sklenil pokojni toženec. Ti zaključki pa v povezavi z bančno dokumentacijo nesporno potrjujejo, da je pokojni toženec pridobil s predmetno oddajo stanovanja premoženjsko korist, ki je ni delil s tožnico kot solastnico stanovanja. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede listinske dokumentacije, torej bančne dokumentacije glede višine dvigov. Ta je presegala plačilo domske oskrbe. Sodba nima razlogov glede dviga pokojnega toženca z dne 2. 2. 2007, ko je bilo nekaj mesecev pred materino smrtjo dvignjenih 2.370,00 EUR. Dvomljivo je, da bi pokojni toženec bolehni materi par mesecev pred smrtjo prinesel neobičajno veliko vsoto denarja, ne da bi jo vprašal, zakaj jo potrebuje. Sodišče se je tudi zmotno opredelilo do dejstva, da je pokojna v letu 2005 dvignila 4.500.000,00 SIT. Logično je, da tega zneska ni sama porabila, ampak ga je izročila pokojnemu tožencu, da je z njim razpolagal. 3. Toženki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba temelji na dejanskih ugotovitvah, da so bili tožnica, pravni prednik toženk in A. A. dediči po pokojnem B. S., vsak do ene tretjine. Sklenili so dedni dogovor, da tožnica in pravni prednik toženk (zapustnikova otroka) postaneta solastnika zapustnikovega stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ..., hkrati pa, da se zavezujeta, da bosta svoji materi in zapustnikovi ženi, dedinji A. A. nudila služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja v navedenem stanovanju. Potem ko je A. A. v letu 2004 odšla v dom upokojencev, je 15. 4. 2004 sklenila najemno pogodbo z najemnikom N. N. za omenjeno stanovanje za nedoločen čas. V najemni pogodbi je bila določena najemnina v znesku 40.000,00 SIT oziroma 177,00 EUR. V najemni pogodbi je bila kot lastnica oziroma najemodajalka navedena A. A., pravni prednik toženk pa kot njen zastopnik oziroma pooblaščenec. V pogodbi je bilo tudi določeno, da se najemnina nakazuje vsakega 20. dne v mesecu na bančni račun A. A. Najemnik je dogovorjeno najemnino na navedeni račun nakazoval vse do aprila 2008, torej še po smrti najemodajalke (20.5.2007).

6. Tožnica je zahtevala plačilo polovice najemnine za čas od sklenitve najemne pogodbe do njenega prenehanja v aprilu 2009, ko je s pravnim prednikom toženk sklenila dogovor o prenehanju najemnega razmerja, izpraznitvi in izročitvi stanovanja. Tožbo iz naslova neupravičene pridobitve (na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika, OZ) je uperila proti pravnemu predniku toženk, vendar ne kot dediču najemodajalke. Navajala je, da je bil pravni prednik toženk prikriti pogodbenik najemne pogodbe oziroma da je najemno pogodbo dejansko sklenil on kot najemodajalec, najemnino pobiral zase in da je zato dolžan vrniti korist, ki si jo je pridobil z oddajo njenega solastninskega deleža stanovanja.

7. Tožnica torej zatrjuje, da je bila pokojna mati A. A. navidezna pogodbenica najemne pogodbe, pravni prednik toženk pa dejanski pogodbenik. Zatrjuje torej subjektivno simulacijo pogodbe. Ta vedno predpostavlja dva med seboj povezana pravna posla: navidezno pogodbo in dogovor o simulaciji. Dogovor o simulaciji je nujni element navidezne pogodbe. In ker so v primeru subjektivne simulacije dejansko udeležene tri stranke, morajo vse tri dati soglasje, da sklenjena pogodba učinkuje na prikritega pogodbenika in ne na navideznega pogodbenika, ki pa je formalno pogodbena stranka(1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za subjektivno simulacijo pogodbe. Pri tem je pravilno poudarilo, da je dejanska okoliščina, ali je imela najemodajalka pravico razpolaganja s stanovanjem, za veljavnost pogodbenega razmerja (med najemodajalcem in najemnikom) brezpredmetna. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na prepričljivo izpoved najemnika, ki je izpovedal, da je v računalniškem servisu srečal pravnega prednika toženk in mu povedal, da nujno potrebuje stanovanje, ta pa mu je odvrnil, da ga oddaja njegova mati. Pravni prednik toženk je odpeljal najemnika v dom upokojencev k materi, ki se je strinjala z oddajo stanovanja in tudi sama določila ceno takratnih 40.000,00 SIT. Priča je še izpovedal, da je A. A. v času razgovora glede oddaje stanovanja vprašala pravnega prednika toženk, kaj naj naredi, pa ji je ta odvrnil, da je stanovanje njeno in naj dela z njim kar hoče. A. A. je tudi ves čas nakazoval najemnino na njeno hranilno knjižico. Iz navedene izpovedi tako izhaja, da je bila dejanska volja pogodbenih strank takšna, kot je zapisana v navedeni pisni najemni pogodbi in se je tako tudi izvrševala. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je najemnino ves čas prejemala A. A. Pravilno je še zaključilo, da jo je tudi sama porabila. Zneske je zanjo s hranilne knjižice dvigoval pravni prednik toženke in jih, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zanjo tudi porabil, in sicer za stroške domske oskrbe, za plačilo dohodnine iz najema, za popravila TV, nakup hladilnika, za hrano, za kopanje v domu za upokojence, za frizerja, za pedikerja, za kosila, kamor je vodila družino pravnega prednika toženk in za manjša darila vnukinji. Tožnica je sama navajala, da je materina pokojnina znašala v povprečju 882,00 EUR, pravni prednik toženk pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da je domska oskrba stala okoli 670,00 EUR. Glede na navedene dejanske okoliščine je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. glede na višino pokojnine in izkazane stroške za zadovoljitev lastnih potreb tudi najemnino v celoti porabila zase. Nasprotnega oziroma trditve, da je šel celoten znesek najemnine pravnemu predniku toženk, tožnica ni uspela dokazati. Tudi okoliščina, da je A. A. v letu 2005 dvignila 4.500.000,00 SIT, na drugačen zaključek ne more vplivati. Sodišče je ugotovilo, da je omenjeni dvig opravila sama. Vprašanje, kako ga je porabila (tudi če ga je npr. podarila pravnemu predniku toženk(2)), pa ne more vplivati na drugačno odločitev prvostopenjskega sodišča. Enak zaključek pa velja tudi glede dviga 2.370,00 EUR.

8. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, strošek toženk za odgovor na pritožbo pa ni potreben strošek, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Dr. Luigi Varanelli, Simulacija pogodbe – komentar 50. člena Obligacijskega zakonika, Pravna praksa št. 42, 2005. Op. št. (2): Če bi šlo za znesek, za katerega bi bilo dokazano, da je bila z njim obogatena na račun (škodo) tožnice oziroma, da je brez pravne podlage prešel v njeno premoženje, bi zavezanka za vrnitev ostala S. (oziroma njeni dediči). Razlogovanje v tej smeri pa presega dejansko tožbeno podlago.