Jedro

Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti). Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo III K 1182/2010 z dne 23. 10. 2018 obsojenega K. K. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), davčne zatajitve po četrtem in prvem odstavku 249. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora in enotno stransko denarno kazen v višini 5.700,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 1182/2010 z dne 22. 5. 2019 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obsojenca na podlagi določbe 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Odločbo o kazenski sankciji je spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri se mu že določena kazen šest mesecev zapora za kaznivo dejanja po prvem in četrtem odstavku 249. člena KZ-1 ne izreče, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve dejanja, ki ni kaznivo dejanje, ker je bil davek na dodano vrednost plačan s strani M. V. s. p., zaradi česar davčni organ ni mogel biti preslepljen pri odmeri davka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde za kaznivo dejanje davčne zatajitve, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu ni v povzročitvi škode državnemu proračunu, temveč v izogibanju plačila davka in doseganju premoženjske koristi. Poudaril je še, da zahteva ne more izpodbiti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je kot družbenik, pooblaščen za zastopanje družbe K., d. n. o., zato, da bi se družba deloma izognila plačilu davkov, in sicer davka na dodano vrednost, v nasprotju z določbama 63. in 87. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), dal lažne podatke o drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov ter tako preslepil organ, pristojen za odmero teh obveznosti, z obveznostmi, ki se jih je izogibal, pa je bila dosežena velika premoženjska korist, ki jo je hotel doseči, s tem, da je davčnemu organu predložil in prijavil ponarejen obračun davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 4. 2009 do 30. 4. 2009. Vanj je vključil fiktivni račun samostojnega podjetnika B., M. V., s. p., v višini 1.161.069,12 EUR z obračunanim davkom na dodano vrednost v višini 98.690,88 EUR, torej v skupni višini 1.259,760,00, za storitve, ki s strani izdajatelja računa dejansko niso bile opravljene, saj družba K., d. n. o. v hlevih ni imela živine, samostojni podjetnik M. V., s. p. pa zaračunane koruze ni bil sposoben proizvesti in je tudi ni proizvedel, ob tem pa je vedel, da je račun lažen, saj krma tudi ni bila namenjena za izgradnjo bioplinarne s strani družbe K. d. n. o. S tem je preslepil davčni organ, da družbi K. d. n. o. ni odmeril obveznosti plačila davka na dodano vrednost v višini 98.690,88 EUR, družba pa navedenega odbitka DDV-ja ne bi smela zahtevati, saj je vedel, da je bil račun, ki ga je vključil v obračun davka na dodano vrednost, fiktiven.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, in da je sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi z obstojem kaznivega dejanja zavzelo „povsem nerazumljivo stališče, ki je v celoti v nasprotju s sistemom davka na dodano vrednost in davčno nevtralnostjo“. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da je imela obsojenčeva družba kot kupec silažne koruze pravico do odbitka davka na dodano vrednost, znesek tega davka pa je moral odvesti v proračun M. V. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da davčni organ ni imel pravice odmeriti davčne obveznosti obsojenčevi družbi, ker je bil iz naslova prodaje silažne koruze davek na dodano vrednost plačan s strani M. V. s. p., zato davčni organ ni bil preslepljen pri odmeri davka, državnemu proračunu pa ni nastala škoda.

7. Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti).1 Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.2

8. V kazenskopravnem očitku obsojencu so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1. Iz njega je razvidno, da je z namenom doseči veliko premoženjsko korist davčnemu organu predložil in prijavil ponarejen obračun davka za dodano vrednost, v katerega je vključil fiktivni račun za storitve – dobavo silažne koruze, ki s strani izdajatelja računa niso bile opravljene. Na takšen način se je njegova gospodarska družba izognila plačilu davka na dodano vrednost v višini odbitka vstopnega DDV-ja, saj se je njena obveznost za plačilo davka na dodano vrednost v mesecu aprilu 2009 znižala za 98.690,88 EUR.

9. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi3 obširno in razumno obrazložilo, zakaj je štelo, da je obsojenec izvršil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja in zakaj okoliščina, da je M. V. leta 2013, torej že več let po storitvi obsojencu očitanega kaznivega dejanja, davek na dodano vrednost poravnal, ne vpliva na obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Navedlo je, da se obsojencu ne očita prikrajšanje oziroma škoda, povzročena državnemu proračunu, temveč, da je bila z njegovim ravnanjem dosežena velika premoženjska korist, saj se je izognil plačilu davka na dodano vrednost v višini odbitka vstopnega davka na dodano vrednost v višini 98.698,00 EUR. Na podlagi številnih izvedenih dokazov, zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke, ki je potrjeno tudi z izvedenskim mnenjem mag. Sabine Lamut, je ugotovilo, da M. V. takšne količine silažne koruze ni mogel proizvesti in jo dobaviti obsojencu, zato je bil račun, ki ga je obsojenec predložil davčnemu organu, fiktiven, saj je bil izdan za storitve, ki s strani M. V. niso bile nikoli opravljene. Sodišče je presodilo, da bi imela družba K. d. n. o. v primeru, da bi bila upravičena do obračuna davka na dodano vrednost na podlagi izdanega računa, pravico do davčnega odbitka, s čimer bi se izognila plačilu obveznosti v znesku 98.690,88 EUR. Prav tako je razumno obrazložilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, z namenom, da se družba K. d. n. o. deloma izogne plačilu davka na dodano vrednost in tako doseže veliko premoženjsko korist na način, da je preslepil davčni organ z navedbo lažnih okoliščin, ki so vplivale na odmero davka na dodano vrednost. 10. Obsežne trditve zahteve, da je v obravnavanem primeru na podlagi odločbe Davčnega urada Murska Sobota v letu 2013 plačal davek na dodano vrednost od prodaje silažne koruze M. V., da državni proračun ni bil oškodovan, da je bil vstopni davek družbi K. d. n. o. upravičeno priznan, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke mag. Sabine Lamut izhaja, da se „nihče od obdolženih ni želel izogniti plačilu DDV-ja“, in da je bil račun, ki ga je sodišče ocenilo za fiktivnega, izkazan v evidencah družb K. d. n. o. in B., M. V. s. p., pomenijo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

C.

11. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, na podlagi določbe 98. a člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

1 Podrobneje o tem glej Podlipnik J., v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 1125. 2 Prav tam, stran 116. 3 32. – 37., 40. in 47. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 8. - 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.