Jedro

Za toženo stranko, ki je javni zavod na področju kulture, velja ZUJIK, ki v prvem odstavku 45. člena napotuje na ZJU. Ta v 24. in 25. členu določa notranji postopek pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker tožnica pred vložitvijo tožbe ni vložila pritožbe zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne 22. 5. 2014 in z dne 6. 6. 2014. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 5. 2014 zavrglo tožbo tožnice, s sklepom z dne 6. 6. 2014 pa je zavrnilo tožničin predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Tožnica se pravočasno pritožuje zoper oba sklepa sodišča prve stopnje.

Zoper sklep z dne 22. 5. 2014 se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 162/2007 in VIII Ips 474/2008, ter opozarja, da brez izrecnega ugovora stranke sodišče ne more zavreči tožbe na podlagi določila 42. člena ZDSS. Navaja tudi, da se zavrženje tožbe lahko nanaša le na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi na reintegracijski in denarni zahtevek. Sodišče prve stopnje v tem delu tožbe ne bi smelo zavreči, saj bi tožnica oba zahtevka lahko uveljavljala tudi samostojno iz razloga odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki je z napačnim pravnim poukom tožnici ravnala protipravno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka.

Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep z dne 6. 6. 2014 zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je predlog za povrnitev stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje podala na podlagi določbe tretjega odstavka 163. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožena stranka po svoji lastni krivdi z napačnim pravnim poukom povzročila, da je tožnica vložila tožbo brez predhodnega postopka pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sklepoma ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Prav tako je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

K pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 5. 2014: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 5. 2014 tožbo tožnice zavrglo v skladu z drugim odstavkom 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ker je ugotovilo, da se tožnica pred vložitvijo tožbe ni poslužila notranjega varstva pri toženi stranki. Postavilo se je na stališče, da napačen pravni pouk v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po katerem je dopustno neposredno sodno varstvo, ne more spremeniti zakonske določbe, da je sodno varstvo dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, velja za toženo stranko, ki je javni zavod na področju kulture, Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK; Ur. l. RS, št. 75/1994 in nadalj.), ki v prvem odstavku 45. člena napotuje na Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Slednji v 24. in 25. členu določa notranji postopek pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker tožnica pred vložitvijo tožbe ni vložila pritožbe zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je sama navedla v tožbi (list. št. 3), ni podane procesne predpostavke za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje vloženo tožbo pravilno zavrglo. Na takšno odločitev ne vpliva napačen pravni pouk, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, in bo pri vprašanju odprave škodljivih posledic, ki jih je tožnica utrpela zaradi napačnega pravnega pouka treba šteti, da je pritožba zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, če je vložena v roku 8 dni od seznanitve tožnice s tem, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavljala neposredno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri toženi stranki(1).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje brez ugovora tožene stranke o pomanjkanju procesne predpostavke ne bi smelo zavreči tožbe. Na obstoj procesnih predpostavk za sodno varstvo pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, zato ugovor nasprotne stranke ni potreben. Tožnica se s tem v zvezi neuspešno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS(2). Te se namreč nanašajo na ravnanje pritožbenega sodišča v primeru, ko niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, in ne na ravnanje sodišča prve stopnje. Odločanje pritožbenega sodišča je omejeno (350. člen ZPP) in zanj veljajo drugačna pravila, kot za odločanje sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnica sama v tožbi navedla, da ji notranje varstvo pri delodajalcu ni bilo omogočeno.

Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi smelo zavreči tožbe v delu, v katerem uveljavlja reintegracijski in denarni zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev postavila tudi zahtevek za poziv nazaj na delo (reintegracijski zahtevek), zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo ter zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače (reparacijska zahtevka). Reintegracijski in reparacijski zahtevek sta povezana z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razen izjemoma(3) ne moreta biti uveljavljana samostojno. Zato sodišče v primeru, da ugotovi, da niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo, zavrže tožbo tako v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali drugega načina prenehanja delovnega razmerja), kot tudi v delu, v katerem uveljavlja z njim povezane zahtevke. Na pritožbene navedbe, da bi tožnica ta dva zahtevka lahko uveljavljala tudi samostojno iz razloga odškodninske odgovornosti tožene stranke, pritožbeno sodišče odgovarja, da ti zahtevki nimajo odškodninske narave, pač pa gre za zahtevke iz delovnega razmerja. Zato za njihovo utemeljenost ni potrebno ugotavljati obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti(4) , ampak je njihova utemeljenost odvisna od ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oziroma drugega načina prenehanja delovnega razmerja).

K pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 6. 2014: Sodišče prve stopnje je dne 6. 6. 2014 izdalo sklep, s katerim je tožničin predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrnilo. Z omenjenim predlogom, ki ga tožnica naslovi kot zahteva za odločitev o stroških, je tožnica na podlagi določbe 163. člena ZPP zahtevala, da sodišče prve stopnje odloči o stroških pravdnega postopka in sicer tako, da toženi stranki naloži plačilo stroškov, saj je ona tista, ki je z napačnim pravnim poukom povzročila pravdne stroške tožnici. Sodišče prve stopnje tožničin predlog zavrne z obrazložitvijo, da do povračila stroškov tožnica ni upravičena, saj v sporu ni uspela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo za povračilo pravdnih stroškov pravilno zavrnilo. Na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Te določbe v konkretnem sporu ni mogoče uporabiti, saj lahko stranka od nasprotne stranke zahteva povrnitev pravdnih stroškov po načelu krivde le v primeru, če so ti nastali zaradi krivdnega ravnanja nasprotne stranke med samim pravdnim postopkom. Napačen pravni pouk, ki je bil tožnici podan pred začetkom pravdnega postopka in zaradi katerega je tožnica vložila tožbo brez da bi prej uveljavljala notranje varstvo pri delodajalcu, ni procesno dejanje, storjeno med pravdnim postopkom. Tožnica zato kljub napačnemu pravnemu pouku ni upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki so ji nastali zaradi sprožitve sodnega postopka. Povračilo tako nastalih stroškov tožnica lahko uveljavlja le s samostojnim zahtevkom po pravilih o odškodninski odgovornosti. Zato je pritožba tožnice, ki graja to izpodbijano odločitev, neutemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo.

Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da niso podani s pritožbama zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbama ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 403/2009 z dne 21. 6. 2011. (2) Opr. št. VIII Ips 162/2007, VIII Ips 474/2008, VIII Ips 462/2007, VIII Ips 491/2007, VIII Ips 244/2008. (3) Sodna praksa (glej na primer sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013, ali sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012) dopušča samostojno naknadno uveljavljanje teh zahtevkov v primerih, ko je bil predhodno v drugem sodnem postopku že uveljavljan zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oz. prenehanja pogodbe o zaposlitvi) in je bilo o njem že pravnomočno odločeno, tožnik pa je z zahtevkom uspel. (4) Protipravnost ravnanja, obstoj škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom, krivda povzročitelja škode.