Jedro

Od ugovora tožene stranke je v nadaljevanju postopka odvisno, kakšno bo trditveno in dokazno breme tožeče stranke.

Poziv stranki je treba po drugem odstavku 286.a člena ZPP razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP, ob upoštevanju, da sodišče s pozivom po drugem odstavku 286.a člena ZPP omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, zaradi česar mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke že pred prvim narokom za glavno obravnavo.

Sodišče je štelo, da je zastaranje začelo teči od zapadlosti posameznega računa, ne pa od dobave blaga, kar izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Zapadlost je pojem materialnega prava in se ujema z začetkom zastaranja. Načeloma je začetek teka zastaranja odvisen od zapadlosti terjatve. Drugačne pritožbene navedbe so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, zato je trditveno in dokazno breme v zvezi z njim na stranki, ki ga uveljavlja, to je na toženi stranki, ki pa ga ni zmogla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v 2. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55953/2014 z dne 28. 4. 2014 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi za 6.274,07 EUR in zakonske zamudne obresti: - od zneska 766,92 EUR od 31.8.2010 do 8.11.2010, - od zneska 90,36 EUR od 31.8.2010 do 3.1.2011, - od zneska 811,68 EUR od 1.10.2010 do 3.1.2011, - od zneska 97,96 EUR od 19.9.2010 do 3.1.2011, - od zneska 476,60 EUR od 19. 9. 2010 do plačila, - od zneska 656,64 EUR od 5. 10. 2010 do plačila, - od zneska 252,00 EUR od 19. 9. 2010 do plačila, - od zneska 95,12 EUR od 7. 10. 2010 do plačila, - od zneska 45,44 EUR od 27. 10. 2010 do plačila, - od zneska 228,00 EUR od 29. 1. 2010 do plačila, - od zneska 70,07 EUR od 6. 1. 2011 do plačila, - od zneska 1.844,96 EUR od 26. 5. 2011 do plačila, - od zneska 341,80 EUR od 3. 2. 2011 do plačila, - od zneska 20,16 EUR od 3. 2. 2011 do plačila, - od zneska 401,28 EUR od 12. 4. 2011 do plačila, - od zneska 45,36 EUR od 26. 3. 2011 do plačila, - od zneska 684,00 EUR od 1. 6. 2011 do plačila, - od zneska 1.112,64 EUR od 31. 7. 2011 do plačila in v tretjem odstavku izreka za 26,03 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2015 do plačila, - v 3. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 875,09 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 690,07 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno sodbo in sklepom): - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55953/2014 z dne 28. 4. 2011 v prvem odstavku izreka razveljavilo za 607,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2010 dalje in za znesek 261,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2010 dalje in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka), - cit. sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 10.605,61 EUR in za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska (razvidnega iz izreka) do plačila in v tretjem odstavku izreka za 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2015 do plačila (2. točka izreka), - toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.479,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo (2. in 3. točka izreka) iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ampak se je zgolj sklicevala na izstavljene račune brez navajanja konkretnih dejstev, ter je zaradi tega prvostopno sodišče postopalo arbitrarno, ni odločalo v okviru dejanskih trditev v smislu 2. člena ZPP in 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP ter toženi stranki odvzelo pravico do sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave RS.

6. Materialno pravo določa materialno dokazno breme. Upoštevati pa je treba tudi procesno dokazno breme, ki je procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Bistvena razlika med njima je v tem, da je porazdelitev materialnega dokaznega bremena zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, medtem ko lahko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Procesno dokazno breme ne nadomešča materialnega dokaznega bremena, pač pa stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala (prim. tudi VSS odločba II Ips 308/2013).

7. Zmotno je stališče tožene stranke, da je brez vrednosti zbrano dokazno gradivo v spisu, ki je bilo sicer prirejeno naravi postopka za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Čeprav je glede na naravo tega postopka skopo, vsebuje določena pravotvorna dejstva, pomembna za odločitev. Predmet postopka so računi za dobavljeno blago, ki vsebujejo vse potrebne podatke glede predmeta in cene pogodbe ter zapadlosti terjatve, ki dopolnjujejo trditveno podlago tožeče stranke. Od ugovora tožene stranke je v nadaljevanju postopka odvisno, kakšno bo trditveno in dokazno breme tožeče stranke. V konkretnem primeru je tožena stranka že v ugovoru priznala pravno poslovno razmerje s tožečo stranko, plačilu računov se je upirala s trditvami o pobotu in zastaranju. V tem obsegu se je trditveno in dokazno breme prevesilo na tožečo stranko, ki mu je v večjem delu zadostila, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pravilno pa je stališče pritožbe, da je treba poziv stranki po drugem odstavku 286.a člena ZPP razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP, ob upoštevanju, da sodišče s pozivom po drugem odstavku 286.a člena ZPP omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, zaradi česar mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Ker poziv sodišča toženi stranki, naj odgovori na vlogo tožeče stranke, ki ga je tožena stranka prejela dne 16. 9. 2014, ni bil takšen, pač pa je šlo zgolj za splošni poziv, je treba šteti pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je vložila na glavni obravnavi dne 13. 3. 2015, za pravočasno. Vendar pa je prvostopno sodišče kljub temu, da je v obrazložitvi zapisalo, da je ugovor tožene stranke iz te vloge prepozen, vlogo vseeno vsebinsko ocenilo in odgovorilo na bistvene trditve iz te vloge (prim. točko 10 obrazložitve). Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da niso pravilni zaključki prvostopnega sodišča v zvezi z zatrjevanimi dejstvi glede plačil v letu 2010 v skupnem znesku 5.200,00 EUR, v dokaz katerih je tožena stranka predložila izpis prometa na računu (priloga B1 spisa). Tožeča stranka je temu sicer res izrecno nasprotovala, vendar je zgolj pavšalno navedla, da sta stranki v tistem času vse medsebojne terjatve že pobotali. Ni pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da listinski dokaz izpisa prometa na računu ne dokazuje, da bi tožena stranka s temi plačili plačala prav vtoževane račune, ker se zneski plačil ne ujemajo z zneski vtoževanih računov, v primeru, da bi šlo za delna plačila, pa bi morala tožena stranka ob plačilu to navesti oziroma navesti točno številko računa. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 13. 3. 2015, je tožena stranka v tej vlogi substancirano zatrjevala, da je plačala (ob upoštevanju pravil o kronološkem zapiranju računov od najstarejšega do najmlajšega) račun št. 0305018 z dne 11. 5. 2010 v znesku 1.625,26 EUR, račun št. 0305019 z dne 11. 5. 2010 v znesku 607,39 EUR, račun št. 0306061 z dne 11. 6. 2010 v znesku 939,36 EUR, račun št. 0307026 z dne 7. 7. 2010 v znesku 857,28 EUR, račun št. 0307143 z dne 1. 7. 2010 v znesku 261,07 EUR, račun št. 0307169 z dne 16. 7. 2010 v znesku 811,68 EUR in deloma račun št. 0307237 z dne 20. 7. 2010 v znesku 574,56 EUR in sicer do višini 97,96 EUR. Po navedbah tožene stranke so bili tako plačani predmetni računi s plačili tožene stranke z dne 23. 6. 2010 v višini 2.000,00 EUR, z dne 28. 7. 2010 v višini 1.200,00 EUR, z dne 8. 11. 2010 v višini 1.000,00 EUR in z dne 3. 1. 2011 v višini 1.000,00 EUR. S tem je tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Le-to se je zato prevalilo na tožečo stranko, ki pa ga ni zmogla, saj je zgolj pavšalno zanikala, da bi bili z navedenimi plačili poravnani prav vtoževani računi. Čeprav tožena stranka ne bi ob plačilu natančno navedla, katere račune tožeče stranke s temi plačili poravnava, bi glede na njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2015 tožeča stranka morala, da bi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se je prevesilo nanjo, pojasniti, na račun katerih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke je pa ona upoštevala plačila, razvidna iz te vloge. Pri tem je relevantno tudi, da je vrstni red vračunavanja, kot ga zatrjuje tožena stranka, v skladu z drugim odstavkom 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob pravilni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena pritožbeno sodišče sledi navedbam tožene stranke, da je na račun vtoževanih računov plačala zgoraj navedene zneske, pri čemer pa se dva zneska nanašata na tožbo v umaknjenem delu, glede katerega je bil postopek ustavljen (607,39 EUR in 261,07 EUR s pripadki). Glede na navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo delno spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek glede še vtoževanih, a že plačanih zneskov zavrne, sklep o izvršbi v tem delu pa razveljavi, razen v obrestnem delu za čas zamude, to je od zapadlosti posamezne terjatve do plačila (355. in 358. člen ZPP).

9. V preostalem delu pa pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam. Ne drži, da se prvostopno sodišče ni opredelilo, zakaj ni zaslišalo prič A. A. in B. B. (prim. 7. točko obrazložitve). Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke, da bi v primeru, da so bili določeni računi izdani za material, ki se je porabil za reševanje reklamacij, tožeča stranka ob predložitvi ustrezne dokumentacije tožene stranke izdala dobropis. Neprerekane so tako ostale trditve tožeče stranke, da ker takšnih dokumentiranih predlogov tožene stranke za račune, ki so navedeni v 3. točki pripravljalne vloge z dne 13. 3. 2015, ni bilo, tudi ni prišlo do izdaje dobropisa. Tožena stranka niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj ni predložila reklamacijskih zapisnikov, na katere se sicer sklicuje v vlogi z dne 13.3.2015. Tudi iz tega razloga zaslišanje prič v zvezi z dobropisi ni bilo potrebno.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da je terjatve tožene stranke po računih, uveljavljenih v pobot, že poravnala z medsebojnim pobotom. Tožena stranka tem navedbam tožeče stranke ni konkretizirano ugovarjala, zato nadaljnje dokazovanje tožeče stranke v tej smeri ni bilo potrebno.

11. Drži sicer pritožbeno stališče, da če dolžnik plača le del dolga in pri tem točno specificira, kaj meni, da je dolžan in v kakšni višini, velja pripoznava le za plačani znesek, saj mora biti pripoznava v smislu 364. člena OZ jasna in določna. Vendar tožena stranka v tej smeri konkretnih navedb ni podala in ni konkretizirano prerekala trditev tožeče stranke, da terjatev po računu št. 030518 ni zastarala, ker je ta račun, ki je zapadel v plačilo 10. 7. 2010, tožena stranka dne 31. 12. 2011 delno poravnala s pobotom in tako pripoznala dolg (kar je povzročilo pretrganje zastaranja). Manjkajo konkretne trditve tožene stranke, zakaj meni, da preostanka računa ni bila dolžna plačati. Le v takšnem primeru do pretrganja zastaranja ne bi prišlo. V zvezi z zastaralnim rokom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo, da gre za terjatve iz gospodarskih pogodb, ki zastarajo v treh letih, kot to smiselno izhaja iz navedb tožeče stranke. Obe stranki sta gospodarska subjekta, kot je razvidno iz podatkov v spisu, tožena stranka pa drugačnih konkretnih trditev v tej smeri ni podala. Zato tudi s posplošenimi pritožbenimi novotami ne more uspeti.

12. Po določbi drugega odstavka 349. člena OZ zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teče prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zapadlost je podana v trenutku, ko je dolžnik dolžan izpolniti svojo obveznost, da ne pride v dolžniško zamudo, sicer dolguje tudi zamudne obresti. Niso utemeljene pritožbene navedbe v smeri, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb o tem, kdaj naj bi toženi stranki dobavila blago, kdaj naj bi začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel, zaradi česar naj bi prvostopno sodišče pri odločanju o ugovoru zastaranja prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je v dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja vključilo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala. Sodišče je namreč štelo, da je zastaranje začelo teči od zapadlosti posameznega računa, ne pa od dobave blaga, kar izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Zapadlost je pojem materialnega prava in se ujema z začetkom zastaranja. Načeloma je začetek teka zastaranja odvisen od zapadlosti terjatve. Drugačne pritožbene navedbe so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, zato je trditveno in dokazno breme v zvezi z njim na stranki, ki ga uveljavlja, to je na toženi stranki, ki pa ga ni zmogla.

13. Iz navedenega je razvidno, da je, razen v delu, v katerem je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti (kar je že bilo obrazloženo), v preostalem delu sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo relevantno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo v preostalem delu zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba uspehu strank prilagoditi tudi odločitev o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških. Tožeča stranka je uspela z 59,15 % svojega zahtevka, tožena stranka pa z 40,85 %. V takšnem deležu jima gredo tudi stroški, ki jih je odmerilo že prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je pritožniku priznalo še stroške za pritožbeni postopek po specificiranem stroškovniku, in sicer sorazmerno glede na vrednost spornega predmeta, s katero je v postopku uspela. Toženi stranki gre nagrada za postopek, materialni stroški in 22 % DDV. V primeru plačilne zamude je pritožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.