Jedro

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je strah intenziven in je trajal daljši čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora v 15-ih dneh plačati tožniku odškodnino v višini 1.268,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti. V presežku – za znesek 4.299,17 EUR z obrestmi – je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 67,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča vlaga pritožbo toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oz. zadevo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kritično presodilo izjave tožnika, ki je v postopku zatrjeval, da je imel psa na povodcu. Če bi imel tožnik svojega psa na povodcu, bi le potegnil povodec in ne bi bilo nobenega razloga za poseganje med psa z roko. Po mnenju pritožnika je tudi izkustveno bolj verjetno, da sta bila oba psa brez povodca. Ugotovitev sodišča, da je imel tožnik nadzor nad svojim psom, in da je nadzor opustil le toženec, nima podlage v dejanskem stanju in izvedenih dokazih. Pritožnik pa se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine za prestani strah, ki jo je sodišče ocenilo na znesek 800,00 EUR, saj je ta občutno previsoka in bistveno presega zneske, ki se po sodni praksi priznavajo v podobnih primerih. Pes tožnika ni napadel, temveč je tožnik sam z roko aktivno posegel med psa, ko sta bila v pasjem pretepu, in ju poskušal razdvojiti, kar pa nedvomno ne bi storil, če bi bil v strahu pred psom toženca. Trpel je kvečjemu kratkotrajni blag strah, ki je trajal le nekaj sekund.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena graja, da prvostopenjsko sodišče ni kritično presodilo tožnikove izjave v zvezi z nadzorom nad psom. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je prepričljiva in ima podlago v izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče je vprašanje nadzora tožnika nad psom presojalo tudi v luči izjav, ki sta jih pravdni stranki dali prekrškovnemu organu; oporo za svojo odločitev pa je poleg navedenega našlo v izpovedbah več prič, med drugim tudi priče A. Z., ki je imel od vseh zaslišanih najmanjši interes za izid postopka. Prvostopenjsko sodišče je celostno in prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame tožniku, da je imel svojega psa na povodcu. Pritožbeno sodišče te ugotovitve v celoti sprejema in zavrača pritožbene očitke o nekritični presoji.

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pri čemer je treba upoštevati tudi to, da višina odškodnine ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Poleg individualizacije odškodnin je treba pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine in namena odškodnine“ upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je tožnik pasjega ugriza ustrašil – bil je pod hudim stresom in še danes se izogiba „dalmatincu“, če ga kje sreča. 7. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je strah intenziven in je trajal daljši čas. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel hud strah za svoje življenje. Podlago za takšno ugotovitev je sodišče, poleg izpovedbe tožnika, našlo tudi v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke.

8. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo okoliščino, da je tožnik z roko posegel med psa; gre za nagonsko („avtomatično“) ravnanje lastnika, ki želi s tem rešiti življenje napadenemu psu. Tako je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v višini 800,00 EUR povsem ustrezna in je še vedno znotraj okvirov zneskov, ki se po sodni praksi priznavajo v podobnih primerih.

9. Pri odmeri odškodnine je treba ob analitičnem pristopu upoštevati končno sintezo te odmere - odškodnino za celotno ugotovljeno nepremoženjsko škodo. Sicer se odmerja odškodnina za vsako vrsto škode posebej, vendar se odmerjeni zneski presojajo tudi z vidika njihovega notranjega razmerja, obenem pa tudi z vidika končnega seštevka celotne odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je tožniku iz naslova nematerialne škode priznalo 1.200,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerna odškodnina in pomeni individualizirano zadoščenje ter se, kot ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, vklaplja v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike nepremoženjske škode.

10. Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami