Jedro

O tem, kdaj je težjim psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo, je po pooblastilu 5. odst. 147. člena zakona zavod s sklepom (Ur.l. RS št. 20/93) določil kriterije in merila. Po navedenem sklepu se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo (šifra dg MKB-9 od 290 do 298) in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb. Stalno nadzorstvo je torej potrebno pri kroničnem bolniku, ki je izgubil realitetno kontrolo, to je doživljanje resničnega, realnega sveta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so se na sodišču zglasili z enourno zamudo zaradi slabih vremenskih razmer. Navaja, da je težji psihiatrični bolnik v domači negi in da iz tega izhajajo vsa ostala dejstva, da ji je potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Ta potreba se začne že pri vstajanju, potrebno jo je v celoti oblačiti in slačiti, ker so njeni udje v sklepih okrneli. Osebna higiena pri dnevnem umivanju in kopanju, ker prihaja pogostoma do inkontinence na urin in blato, je vezana izključno na pomoč druge osebe. Enako ji je pomoč potrebna pri hranjenju. Premika se z veliko težavo, počasi in ob pomoči drugega. Predlagali so pregled po sodnem izvedencu, vendar neuspešno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava o stvari tudi pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje: Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99), ki se uporablja glede na določbo 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) ne določa, kateri so upravičeni razlogi za izostanek iz obravnave. Vendar pa bi stranka lahko, če je zamudila glavno obravnavo, v skladu s 116. členom v zvezi s 117. členom navedenega zakona v roku 15 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, v konkretnem primeru neugodne vremenske razmere in zaradi katerih naj bi po navedbah pritožbe prišlo do zamude glavne obravnave, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Takega predloga, torej predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pa kot izhaja iz spisa prvostopnega sodišča, ni podala. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče postopalo skladno z določbo 281. člena zakona in predhodno preverilo, če so bile stranke v redu povabljene in če so opravičile izostanek.

Pritožbene navedbe, da sodišče kljub predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem, tega dokaza ni izvedlo, so po mnenju pritožbenega sodišča povsem neutemeljene. Kot izhaja iz dokumentacije, predloga za izvedbo tega dokaza tožnica sploh ni podala, poleg tega pa prvostopno sodišče tudi v primeru, da je tak predlog podan, nanj ni vezano.

Pravna podlaga za odločanje je v konkretnem primeru Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92, s kasnejšimi spremembami), določba 148. člena, ki jo je v celoti citiralo že prvostopno sodišče. V tej določbi je določeno, katere so osnovne življenjske potrebe in za katere se ugotavlja, če jih upokojenec večino ali vse še lahko opravlja. Skladno z navedeno določbo se šteje, da osnovne življenjske potrebe še lahko opravlja, tudi, če jih opravlja z večjimi napori oz. osebnostnimi prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov. Izrecno je v navedeni določbi 148. člena, 2. odst. določeno, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, če jim je kot težjim psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo in ne dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kot zmotno meni pritožba.

O tem, kdaj je težjim psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo, je po pooblastilu 5. odst. 147. člena zakona zavod s sklepom (Ur.l. RS št. 20/93) določil kriterije in merila. Po navedenem sklepu se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo (šifra dg MKB-9 od 290 do 298) in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb.

Stalno nadzorstvo je torej potrebno pri kroničnem bolniku, ki je izgubil realitetno kontrolo, to je doživljanje resničnega, realnega sveta.

Glede na ugotovljeno tožničino stanje generalizirane ateroskleroze, ki je bila v spornem obdobju, po mnenju invalidske komisije II. stopnje v nekoliko bolj izraženi obliki in pritožbenih navedb, da gre pri tožnici za izgubo doživljanja resničnega sveta, je po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče imelo vso podlago za odločitev v mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki je menila, da je pri tožnici še nadalje potreben stalen nadzor.

Vso podlago pa je imelo prvostopno sodišče v mnenju invalidske komisije II. stopnje tudi pri odločanju o obsegu potrebe po pomoči in postrežbi glede na tožničine sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, ker je mnenje tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem skladno z medicinsko dokumentacijo. Enako tožničino stanje, kot ga je ugotovil zdravnik posameznik na invalidski komisiji I. stopnje na osebnem pregledu, je v vprašalniku o tožničinih sposobnostih opravljanja osnovnih življenjskih potreb, navedel lečeči zdravnik dne 26.11.1998, da tožnice ni potrebno pitati, da si sama obuje in sezuje natikače, da sama hodi, čeprav ob podpori, da ni vezana na invalidski voziček in ni popolnoma nepokretna in da sama opravlja veliko in malo potrebo, medtem, ko se sama ne more umivati, je stalno inkontinentna na urin in feces, podatka ali se sama oblači in slači, pa ni navedel. Življenjske potrebe navedene v omenjenem vprašalniku, ki ga je izpolnil zdravnik, so v 148. členu zakona določene kot osnovne življenjske potrebe, za katere se presoja ali jih upokojenec še lahko opravlja sam ali pa mu je pri opravljanju le-teh potrebna pomoč in postrežba. Zdravnik posameznik, član invalidske komisije je, kot je iz mnenja povzelo že prvostopno sodišče, ocenjeval še druge, za ugotavljanje potrebe po pomoči in postrežbi drugega, glede na določbo 148. člena zakona, irelevantne sposobnosti (da je brez plenic, težje komunikativna ...), za osnovne življenjske potrebe pa je ugotovil, da pri hranjenju in umivanju občasno rabi pomoč, ostali psihofizični status od zadnje ocene pa ni bistveno spremenjen. Ker je tožnica v spornem obdobju po podatkih, ki jih je navedel tožničin lečeči zdravnik, tako stanje pa je na osebnem pregledu ugotovil tudi zdravnik posameznik, član invalidske komisije, še večino osnovnih življenjskih potreb, ne pa vseh, čeprav s težavo, še vedno opravljala sama, po mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki ga je sprejelo prvostopno sodišče, pa pri tožnici telesna prizadetost še ni napredovala do takšne mere, da pod nadzorom ne bi mogla opravljati osnovnih življenjskih potreb in da ji je še nadalje potreben stalen nadzor, so bili zaradi ugotovljene sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb in zaradi potrebnega stalnega nadzora, izpolnjeni pogoji po 2. odst. 148. člena zakona za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je po oceni pritožbenega sodišča, pravilno razsodilo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo. Po 2. odst. 148. člena zakona so do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb upravičeni upokojenci, ki ne morejo opravljati večine osnovnih življenjskih potreb ali kot težji psihiatrični bolniki potrebujejo v domači negi stalno nadzorstvo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.