Jedro

Tožena stranka je s spremembo pravilnika izvedla reorganizacijo tako, da je ukinila vsa delovna mesta svetovalca uprave, na katerih je bilo takrat skupaj s tožnikom zaposlenih 5 delavcev. V tem pravilniku ni več delovnega mesta svetovalec uprave, je pa delovno mesto načrtovalec omrežij, ki ga je tožena stranka skladno z 90. členom ZDR ponudila tožniku. V konkretnem primeru je podan organizacijski ter ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je odpovedni razlog pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 25. 1. 2010 neutemeljen; da je tožena stranka dolžna tožniku z čas od marca 2011 do avgusta 2012 obračunati mesečno razliko v bruto znesku 2.339,76 EUR, od teh zneskov mesečno odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2010 nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od marca 2011 do avgusta 2012 obračunati mesečno razliko plače v bruto znesku 2.339,76 EUR, od teh zneskov mesečno odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da se je sodna presoja omejila na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga, vendar pa se ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja, da je toženka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ta institut zlorabila, saj je šlo le za formalno ukinitev delovnega mesta in neenakega obravnavanja iz šikanoznih razlogov. Pooblastila delovnega mesta svetovalec uprave niso bila nikjer opredeljena, opisa delovnega mesta ni bilo, tožnik ni imel nobene zadolžitve in je bil tako odvisen od volje in nevolje vseh članov uprave, ali je tožnik dobil delo in kako se ga vključi v delo. Toženka ni konkretizirala kakšna dela je zagotavljala tožniku glede na njegove delovne zmožnosti. Kot je povedal A.A., je bil tožnik najprej nadrejen njemu, nato pa je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu načrtovalec omrežij in prišel v oddelek razvoja ter A.A. ni vedel, katero delo naj tožniku naloži. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval diskriminacije glede osebne okoliščine iz 6. člena ZDR oz. 9. alineje 89. člena ZDR. Tožnik že ves čas poudarja, da gre v predmetnem primeru za navidezni odpovedni razlog in za rešitev na strani delodajalca, ki pomeni kršitev prepovedi diskriminacije v smislu 6. člena ZDR, delodajalec, na katerem leži dokazno breme, nasprotnega ni uspel dokazati. Pri tem ne gre le za neposredno ampak tudi za posredno diskriminacijo, saj je tožnik v praksi v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot sodelavci. Vsi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu svetovalec uprave, so prejeli nove pogodbe o zaposlitvi dne 29. 11. 2010, tožniku pa je bilo posredovano le obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in je s toženko nato sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za novo delovno mesto načrtovalec omrežij šele dne 18. 2. 2011. Tako da je bil tožnik vse od 2. 11. 2010 (ko je stopil v veljavo nov pravilnik, s katerim bi naj bila po navedbah toženke spremenjena sistemizacija) do 18. 2. 2011 zaposlen na ukinjenem delovnem mestu, kar zagotovo podkrepi dosedanje navedbe tožnika v zvezi z zagotavljanjem dela ter opravljanjem enakega dela (nedela) glede diskriminacije. Prav tako ni bilo nobenih ekonomskih kazalcev, ki bi narekovali ugotavljanje tehnoloških in organizacijskih viškov, ampak je šlo za notranji obračun z drugače mislečimi. Delovno mesto tožnika - svetovalec uprave in delovno mesto vodja splošne pravne službe, sta bili edini v reorganizaciji ukinjeni, nekatera delovna mesta so se le preimenovala. Tožnik je zahteval sodno varstvo v zadevi opr. št. Pd 498/2011, kjer zatrjuje šikaniranje in zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navedena pravda in predmetna ne predstavljata litispendence, prav tako se zahtevka za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ne izključujeta, zato je vsekakor v predmetni zadevi pomembno, da je toženka pred in po spremembi organizacije tožnika šikanirala. V izogib ponavljanju se tožnik sklicuje na dosedanje navedbe, kot dokaz pa je predlagal tudi vpogled v spis Pd 498/2012, ki bi navedene trditve glede šikan in diskriminacije še podkrepile, vendar je sodišče ta dokaz neutemeljeno zavrnilo. Razlog ukinitve delovnega mesta tudi ne more biti le v tem, da se delavcu na ta način bistveno zmanjša plača za enako delo. Zaposlitev na delovnem mestu, kjer je imel tožnik le malo dela ali nič, brez jasnih pooblastil, ob diskriminaciji in šikaniranju tožnika prav gotovo kaže na zlorabo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnost pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi zaslišanje tožnika in prič. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojo utemeljenosti odpovednega razloga (3. odstavek 90. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno presojalo utemeljenost odpovednega razloga, ko je odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), kot neutemeljeni odpovedni razlog pa se štejejo le tisti, navedeni v 89. členu ZDR.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje skladno z napotili pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 872/2012 z dne 6. 3. 2013 dopolnilo dokazni postopek in pravilno in popolno vsa odločilna dejstva in sicer: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec uprave po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2010; - da je bila tožena stranka konec leta 2010 zaradi razmer na trgu in neučinkovite organizacije primorana reorganizirati svoje poslovanje in spremeni strukturo ter način odločanja, zmanjšati nivoje odločanja, ukiniti prejšnje sektorje in uvesti nova področja, zaradi česar so postala nekatera dela in posledično tudi delovna mesta pri toženi stranki nepotrebna; - da je tožena stranka dne 2. 11. 2010 sprejela nov pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjenih več delovnih mest, med drugim tudi delovno mesto svetovalec uprave, na katerih je bil takrat skupaj s tožnikom zaposlenih 5 delavcev; - da je tožena stranka tožniku dne 4. 2. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto načrtovalec omrežij; - da je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal; - da tožnik ustreznosti ponujene in sprejete nove pogodbe ni oporekal, zato je sodišče prve stopnje navedeno štelo kot nesporno in sodno presojo omejilo le na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga; - da je bil tožnik svetovalec uprave od leta 2010 in je delal po nalogah takratnega zastopnika B.B., zadolžitve pa so bile individualne; po vsebini so bile to naloge iz tehničnega področja, ki so bile strateškega pomena za poslovanje podjetja, vendar mu je bilo naloženega dela zelo malo; organizacijsko je spadal pod upravo, lokacijsko pa je bil na sedežu tožene stranke; kot svetovalec uprave ni imel določenega opisa del in nalog; - da je za delovno mesto načrtovalec omrežij, katero pogodbo o zaposlitvi je tožnik podpisal, obstajal opis del in nalog; - da je bil vodja službe za razvoj in načrtovanje C.C. in je tožnik po dogovoru z njim opravljal naloge na strateškem nivoju, šlo je za pripravo standardov, pripombe na spremljajočo zakonodajo in na postopke, ki vplivajo na poslovanje in zakonodajo; - da je tožnik pojasnil, da v času, ko je bil svetovalec uprave, je bil aktivno zaposlen približno eno do dve uri dnevno, kot načrtovalec omrežij pa povprečno 7 ur dnevno.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik na delovnem mestu načrtovalec omrežij ni opravljal enakega dela kot na delovnem mestu svetovalec uprave in da je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo tako, da je ukinila vsa delovna mesta svetovalca uprave, na katerih je bilo takrat skupaj s tožnikom zaposlenih 5 delavcev. Pri toženi stranki je dne 2. 11. 2010 pričel veljati nov pravilnik o organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bila spremenjena organiziranost družbe. Ker v tem pravilniku ni bilo več delovnega mesta svetovalec uprave, je pa delovno mesto načrtovalec omrežij, torej delovno mesto, ki ga je tožena stranka skladno z 90. členom ZDR ponudila tožniku, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je v konkretnem primeru podan organizacijski ter ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil tožnik s strani vodstva tožene stranke šikaniran. Za obravnavo v predmetni zadevi ni pomembno, ali je tožena stranka pred in po spremembi organizacije tožnika šikanirala, s tem, ko mu ni zagotavljala dela oz. mu je zagotavljala manj dela ali naj bi ga ovirala pri izpolnjevanju nalog, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je glede teh ravnanj tožnik zahteval sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje v zadevi opr. št. Pdp 498/2011. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka vezana le na prepoved diskriminacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik na prvi stopnji ni niti zatrjeval diskriminacije glede na osebne okoliščine 6. člena ZDR oz. 9. alineje 89. člena ZDR. Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni organizacijski razlogi za prenehanje potrebe po tožnikovem delu, da je tožena stranka ukinila delovno mesto svetovalec, na katerem je bilo zaposlenih 5 delavcev (in vsem svetovalcem zaradi ukinitve odpovedala pogodbo o zaposlitvi) se tožnik glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ne more uspešno sklicevati na domnevno diskriminacijo. Pri tem pa tožnik osebnih okoliščin, ki naj bi kazale na diskriminacijo (n.pr. raso, narodnost ali etično poreklo, barvo kože, spol, starost, invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, versko in politično prepričanje, nacionalnost ali socialno poreklo), niti ne konkretizira.

Ob dokazanem utemeljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in dejstvu, da je bila tožniku ponujena druga ustrezna zaposlitev v smislu določb 3. odstavka 88. člena in 90. člena ZDR, ki jo je tožnik sprejel, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker pritožba ni doprinesla k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).