16. 2. 2016

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Jože Ambrož, Muta, in drugi, ki jih zastopa Odvetniška družba Đuragić – Sotlar, o. p. , d. o. o., Ljubljana, ter Odvetniška družba Đuragić – Sotlar, o. p. , d. o. o., Ljubljana, na seji 16. februarja 2016

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 se sprejme v obravnavo, razen v delu, ki izhaja iz 2. in 3. točke izreka.

2.Ustavna pritožba Odvetniške družbe Đuragič – Sotlar zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na 1) Majdo Adam, 2) Milana Ferka, 3) Alojza Gradišnika, 4) Metko Gregorek, 5) Ivana Hernika, 6) Jožeta Helbla, 7) Marjana Hodnika, 8) Avgusta Jauševca, 9) Antona Kneza, 10) Janeza Kneza, 11) Elizabeto Kobolt, 12) Hinka Kramljaka, 13) Stanislava Kramljaka, 14) Heleno Kreft, 15) Ludvika Krenkarja, 16) Brigito Matjaž, 17) Mirka Matjaža, 18) Janka Mavriča, 19) Ivana Medveda, 20) Rozo Ovčak, 21) Ivana Palka, 22) Jelko Palko, 23) Marico Pasterk, 24) Petra Pinterja, 25) Roberta Planšaka, 26) Franca Plimena, 27) Slavka Pongraca, 28) Majdo Popič, 29) Janka Pridigarja, 30) Marijo Pušnik, 31) Viljema Pušnika, 32) Albino Rebernik, 33) Ivana Rogino, 34) Antona Smolarja, 35) Jožefo Stražišnik, 36) Danila Ulbla in 37) Mihaela Verdnika, se zavrže.

3.Ustavna pritožba Antonije Gradišnik, Viktorije Kajzer, Marije Kobolt in Jožefe Paradiž zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnikov, vsakemu v višini njemu premalo izplačane neto plače s pripadki. Presodilo je, da je pravna prednica tožene stranke ravnala protipravno, ker je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Po mnenju sodišča prve stopnje je kontrahirna dolžnost nastala takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 10. člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznosti Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71/94 in 57/95 – v nadaljevanju ZPPOLS). Višje sodišče je prvostopenjsko odločitev potrdilo. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja pravne prednice tožene stranke glede izvedbe lastninjenja družbe Livarna Vuzenica. Reviziji je ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevki pritožnikov zavrnejo. Presodilo je, da pravna prednica tožene stranke ni kršila kontrahirne dolžnosti, ker ta dolžnost zaradi neizpolnitve predpostavk, tj. razknjižbe potrdil upravičencev pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter predložitev potrdila te Agencije o dejansko razknjiženih potrdilih pravni prednici tožene stranke, sploh ni nastala.

Pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave. V zvezi s samo dopustitvijo revizije pritožniki zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave, ker Vrhovno sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj je revizijo dopustilo, nato pa v sami reviziji naj ne bi odgovorilo na njihove navedbe v zvezi s predlogom za dopustitev revizije, ki so jih uveljavili v odgovoru na revizijo. Do kršitve 22. člena Ustave naj bi prišlo tudi, ker se pritožniki o predlogu za dopustitev revizije niso imeli možnosti izjaviti, saj jim predlog sploh ni bil vročen. Vrhovnemu sodišču očitajo še, da je revizijo razširilo prek trditvene in dokazne podlage tožene stranke ter prek njenega predloga, saj je revizijo razširilo tudi na notranji odkup, čeprav naj tožena stranka v reviziji oziroma predlogu za dopustitev revizije o njem ne bi podala navedb. Poleg tega menijo, da revizija v obravnavanem primeru sploh ni dovoljena, ker posamezni zahtevki ne presegajo revizijskega praga 2.000 EUR, ta znesek naj bi presegli šele po pripisu kapitaliziranih obresti, pri čemer obresti ne bi smele biti upoštevane, četudi so bile kapitalizirane in pripisane glavnici. Vrhovno sodišče naj bi tako odstopilo do uveljavljene sodne prakse (sklicujejo se na sodbo in sklep št. III Ips 47/2002 z dne 16. 9. 2002), po kateri se pri določitvi vrednosti spornega predmeta obresti ne upoštevajo. Tožena stranka naj bi v obravnavani zadevi vložila dve reviziji, eno hkrati s predlogom za dopustitev revizije, ki je bila zavržena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta, in drugo po tem, ko je bila revizija dopuščena. Dejstvo zavrženja revizije naj bi bilo Vrhovnemu sodišču znano, vendar pa se do nastalega položaja ni opredelilo in ni pojasnilo svojega stališče o vzporednem vlaganju več pravnih sredstev. Vrhovno sodišče naj bi tudi v 29. točki obrazložitve po uradni dolžnosti odločilo o reviziji v delu, ki se nanaša na Janeza Poberžnika, čeprav je predlog za dopustitev revizije zoper tega pritožnika pred tem zavrglo, ker vrednost spornega predmeta ni presegala 2.000 EUR. Ravnanje Vrhovnega sodišča naj bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki zahteva poprejšnjo dopustitev revizije.

Glede 21 pritožnikov, ki jih tožena stranka ni zajela s predlogom za dopustitev revizije in kasneje z revizijo (ker vrednost spornega predmeta ni presegala 2.000 EUR), pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave, ker jih je Vrhovno sodišče navedlo v uvodu sodbe in jih na ta način zajelo v odločitev, čeprav niso bili stranke postopka. Tudi ti pritožniki naj bi čutili posledice sodbe, ker je odvetnik tožene stranke tudi njih pozval, naj vrnejo dosojene zneske.

Glede vsebine odločitve pritožniki očitajo Vrhovnemu sodišču, da je dejansko vprašanje (ali so bila potrdila razknjižena ali ne) spremenilo v pravno vprašanje. Poleg tega se naj Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do njihovih navedb, podanih v odgovoru na revizijo, in sicer do navedb o tem, ali so bila njihova potrdila razknjižena ali ne. Pritožniki naj bi v odgovoru na revizijo zatrjevali, da je tožena stranka navedbe o tem podala prepozno, dolgo po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Vrhovno sodišče pa naj bi dejstvo, da potrdila niso bila razknjižena, štelo za nesporno ugotovljeno. Pri tem pa naj ne bi pojasnilo, zakaj ta dejstva šteje za ugotovljena, niti se naj ne bi opredelilo do navedb o nepravočasni uveljavitvi teh trditev. Vrhovno sodišče naj bi se samo spuščalo v ugotavljanje dejstva nerazknjižbe potrdil, vendar pa bi moralo ugotoviti in presoditi tudi, zakaj do tega ni prišlo in v čigavi sferi je bila dolžnost razknjižbe. Odgovoriti bi torej moralo na vprašanje, ali ni bila dolžnost pravne prednice tožene stranke Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD), da jih obvesti, da ni prišlo do razknjižbe potrdil. Vrhovno sodišče se naj ne bi opredelilo do trditev, da je SRD z opustitvijo sprejetega in obveznega načina privatizacije pritožnikom povzročil škodo v višini njihovih potrdil za premalo izplačane plače. SRD naj bi torej sprejel drugačno odločitev glede privatizacije, za tako spremembo pa naj ne bi imel podlage v zakonu. Do tega protipravnega ravnanja pa naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo, ker je ves spor osredinjen le na ugotavljanje pogojev za nastop kontrahirne dolžnosti. Končno, se naj Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do pravnih naziranj pritožnikov glede pomena razknjižbe z vidika petega odstavka 15. člena ZPPOLS, ki o razknjižbi sploh ne govori. To naj bi po mnenju pritožnikov pomenilo, da razknjižba nima takega pomena, kot ji ga je pripisalo Vrhovno sodišče. Prav tako naj ne bi bilo razumno, da Vrhovno sodišče dolžnost razknjižbe posredno pripisuje pritožnikom, ker to iz zakonske ureditve ne izhaja. V zvezi z razknjižbo se pritožniki sklicujejo na časopisni članek Dela, izdan po sprejetju izpodbijane sodbe.

B. – I.

Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo, v obsegu kot izhaja iz izreka tega sklepa, sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo pritožnikom kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

B. – II.

Odvetniška družba Đuragić – Sotlar je v imenu vlagateljev: 1) Majde Adam, Radlje ob Dravi; 2) Milana Ferka, Radlje ob Dravi; 3) Alojza Gradišnika, Ožbolt; 4) Metke Gregorek, Muta; 5) Ivana Hernika, Vuzenica; 6) Jožeta Hebla, Radlje ob Dravi; 7) Marjana Hodnika, Muta; 8) Avgusta Jauševca, Muta; 9) Antona Kneza, Muta; 10) Janeza Kneza, Podvelka; 11) Elizabete Kobolt, Muta; 12) Hinka Kramljaka, Ribnica; 13) Stanislava Kramljaka, Ribnica; 14) Helene Kreft, Vuzenica; 15) Ludvika Krenkarja, Muta; 16) Brigite Matjaž, Muta; 17) Mirka Matjaža, Muta; 18) Janka Mavriča, Muta; 19) Ivana Medveda, Muta; 20) Roze Ovčak, Vuzenica; 21) Ivana Palka, Muta; 22) Jelke Palko, Muta; 23) Marice Pasterk, Muta; 24) Petra Pinterja, Muta; 25) Roberta Planšaka, Ribnica; 26) Franca Plimena, Vuzenica; 27) Slavka Pongraca, Muta; 28) Majde Popič, Vuzenica; 29) Janka Pridigarja, Vuzenica; 30) Marije Pušnik, Muta; 31) Viljema Pušnika, Muta (Cesta 4. julija) 32) Albine Rebernik, Muta; 33) Ivana Rogine, Muta; 34) Antona Smolarja, Trbonje; 35) Jožefo Stražišnik, Kotlje; 36) Danila Ulbla, Muta; in 37) Mihaela Verdnika, Podvelka; vložila ustavno pritožbo zoper v izreku navedeno sodno odločbo. Ustavni pritožbi ni priložila posebnega pooblastila za zastopanje pred Ustavnim sodiščem, zato jo je Ustavno sodišče pozvalo, naj predloži ustrezno pooblastilo, dano za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem. Opozorilo jo je na posledice, če ga v danem roku ne bo predložila.

Odvetniška družba pooblastila za navedene vlagatelje bodisi sploh ni predložila bodisi je predložila le splošno pooblastilo, ki pa je ne pooblašča za zastopanje pred Ustavnim sodiščem. Za vlagatelja Viljema Pušnika, Muta (Cesta 4. julija) je pooblaščenka sicer poslala pooblastilo, ki pa se ne nanaša nanj, temveč na Vilija Pušnika, Muta (Glavni trg 18).[1] Poslano pooblastilo torej ni pravilno, zato je treba šteti, da vloga ni bila dopolnjena v skladu s pozivom. Ker pooblaščenka sama ni tista, ki bi ji bila z izpodbijanim posamičnim aktom kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, je treba v vseh navedenih primerih šteti, da je ustavno pritožbo vložila neupravičena oseba. Zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

Za vlagateljice 1) Antonijo Gradišnik, Radlje ob Dravi; 2) Viktorijo Kajzer, Muta; in 3) Marijo Kobolt, Muta ob vložitvi ustavne pritožbe ni bilo izkazano pravno nasledstvo za tožnika. Zato je bila njihova pooblaščenka pozvana, naj ustrezno dopolni vlogo ter opozorjena na posledice, če vloge v danem roku ne bo dopolnila. Iz predloženega sklepa o dedovanju po tožniku Zvonku Kajzerju izhaja, da se je Viktorija Kajzer odpovedala dedovanju po njem,[2] medtem ko za drugi dve stranki po pozivu ni bila predložena nobena listina, ki bi izkazovala njuno pravno nasledstvo. Ker torej Viktorija Kajzer ni upravičena oseba, vloga Antonije Gradišnik in Marije Kobolt pa ni bila dopolnjena v skladu s pozivom, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na te tri vlagateljice zavrglo (3. točka izreka).

Za Jožefo Paradiž je bilo ob vložitvi ustavne pritožbe priloženo pooblastilo, ni pa bila navedena kot vlagateljica ustavne pritožbe. Po pozivu je pooblaščenka navedla, da gre za pomoten zapis moškega imena Jože Paradiž, hkrati pa je ustavno pritožbo razširila tudi na vlagateljico Jožefo Paradiž. Kot izhaja iz priloženih sodb, Jožefa Paradiž ni bila stranka pravdnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Ker sama ni tista, na katero se nanaša izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, v zvezi s katero vlaga ustavno pritožbo, je treba šteti, da je ustavno pritožbo vložila neupravičena oseba. Zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

C.

Senat je sprejel ta sklep na podlagi šeste in sedme alineje prvega odstavka ter drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Predsednica senata

Za pritožnika Vilija Pušnika, Muta (Glavni trg 18) je vloga popolna.

Kdor se odpove dedovanju, se šteje, da nikoli ni bil dedič, glej V. Rijavec, v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 288.

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožeta Ambroža, Muta, in drugih, ki jih zastopa Odvetniška družba Đuragić – Sotlar, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 16. junija 2016

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 se v obsegu, ki izhaja iz 24. točke obrazložitve te odločbe, razveljavi. Zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2.Nasprotna udeleženka družba D. S. U., d. o. o., Ljubljana, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnikov, vsakemu v višini njemu premalo izplačane neto plače s pripadki. Presodilo je, da je pravna prednica tožene stranke ravnala protipravno, ker je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Po mnenju sodišča prve stopnje je kontrahirna dolžnost nastala takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 10. člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznosti Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71/94 in 57/95 – v nadaljevanju ZPPOLS). Višje sodišče je prvostopenjsko odločitev potrdilo. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja pravne prednice tožene stranke glede izvedbe lastninjenja družbe Livarna Vuzenica. Reviziji je ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevki pritožnikov zavrnejo. Presodilo je, da pravna prednica tožene stranke ni kršila kontrahirne dolžnosti, ker ta dolžnost zaradi neizpolnitve predpostavk, tj. razknjižbe potrdil upravičencev pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter predložitev potrdila te Agencije o dejansko razknjiženih potrdilih pravni prednici tožene stranke, sploh ni nastala.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave. V zvezi s samo dopustitvijo revizije pritožniki zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče ne bi obrazložilo, zakaj je revizijo dopustilo, nato pa naj v sami reviziji ne bi odgovorilo na njihove navedbe v zvezi s predlogom za dopustitev revizije, ki so jih uveljavili v odgovoru na revizijo. Do kršitve 22. člena Ustave naj bi prišlo tudi, ker se pritožniki o predlogu za dopustitev revizije niso imeli možnosti izjaviti, saj jim predlog sploh ni bil vročen. Vrhovnemu sodišču očitajo še, da je revizijo razširilo prek trditvene in dokazne podlage tožene stranke ter prek njenega predloga, saj je revizijo razširilo tudi na notranji odkup, čeprav naj tožena stranka v reviziji oziroma predlogu za dopustitev revizije o njem ne bi podala navedb. Poleg tega menijo, da revizija v obravnavanem primeru sploh ni dovoljena, ker posamezni zahtevki ne presegajo revizijskega praga 2.000 EUR, ta znesek naj bi presegli šele po pripisu kapitaliziranih obresti, pri čemer obresti ne bi smele biti upoštevane, četudi so bile kapitalizirane in pripisane glavnici. Vrhovno sodišče naj bi tako odstopilo od uveljavljene sodne prakse (sklicujejo se na sodbo in sklep št. III Ips 47/2002 z dne 16. 9. 2002), po kateri se pri določitvi vrednosti spornega predmeta obresti ne upoštevajo. Tožena stranka naj bi v obravnavani zadevi vložila dve reviziji, eno hkrati s predlogom za dopustitev revizije, ki je bila zavržena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta, in drugo potem, ko je bila revizija dopuščena. Dejstvo zavrženja revizije naj bi bilo Vrhovnemu sodišču znano, vendar pa se do nastalega položaja ni opredelilo in ni pojasnilo svojega stališča o vzporednem vlaganju več pravnih sredstev. Vrhovno sodišče naj bi tudi v 29. točki obrazložitve po uradni dolžnosti odločilo o reviziji v delu, ki se nanaša na Janeza Poberžnika, čeprav je predlog za dopustitev revizije zoper tega pritožnika pred tem zavrglo, ker vrednost spornega predmeta ni presegala 2.000 EUR. Ravnanje Vrhovnega sodišča naj bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki zahteva poprejšnjo dopustitev revizije.

3.Glede 21 pritožnikov, ki jih tožena stranka ni zajela s predlogom za dopustitev revizije in kasneje z revizijo (ker vrednost spornega predmeta ni presegala 2.000 EUR), pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave, ker jih je Vrhovno sodišče navedlo v uvodu sodbe in jih na ta način zajelo v odločitev, čeprav niso bili stranke postopka. Tudi ti pritožniki naj bi čutili posledice sodbe, ker je odvetnik tožene stranke tudi njih pozval, naj vrnejo dosojene zneske.

4.Glede vsebine odločitve pritožniki očitajo Vrhovnemu sodišču, da je dejansko vprašanje (ali so bila potrdila razknjižena ali ne) spremenilo v pravno vprašanje. Poleg tega se naj Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do njihovih navedb, podanih v odgovoru na revizijo, in sicer do navedb o tem, ali so bila njihova potrdila razknjižena ali ne. Pritožniki naj bi v odgovoru na revizijo zatrjevali, da je tožena stranka navedbe o tem podala prepozno, dolgo po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Vrhovno sodišče pa naj bi dejstvo, da potrdila niso bila razknjižena, štelo za nesporno ugotovljeno. Pri tem pa naj ne bi pojasnilo, zakaj ta dejstva šteje za ugotovljena, niti se naj ne bi opredelilo do navedb o nepravočasni uveljavitvi teh trditev. Vrhovno sodišče naj bi se samo spuščalo v ugotavljanje dejstva nerazknjižbe potrdil, vendar pa bi moralo ugotoviti in presoditi tudi, zakaj do tega ni prišlo in v čigavi sferi je bila dolžnost razknjižbe. Odgovoriti bi torej moralo na vprašanje, ali ni bila dolžnost pravne prednice tožene stranke Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD), da jih obvesti, da ni prišlo do razknjižbe potrdil. Vrhovno sodišče se naj ne bi opredelilo do trditev, da je SRD z opustitvijo sprejetega in obveznega načina privatizacije pritožnikom povzročil škodo v višini njihovih potrdil za premalo izplačane plače. SRD naj bi torej sprejel drugačno odločitev glede privatizacije, za tako spremembo pa naj ne bi imel podlage v zakonu. Do tega protipravnega ravnanja pa naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo, ker je ves spor osredinjen le na ugotavljanje pogojev za nastop kontrahirne dolžnosti. Končno, se naj Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do pravnih naziranj pritožnikov glede pomena razknjižbe z vidika petega odstavka 15. člena ZPPOLS, v katerem razknjižba sploh ni omenjena. To naj bi po mnenju pritožnikov pomenilo, da razknjižba nima takega pomena, kot ji ga je pripisalo Vrhovno sodišče. Prav tako naj ne bi bilo razumno, da Vrhovno sodišče dolžnost razknjižbe posredno pripisuje pritožnikom, ker to iz zakonske ureditve ne izhaja. V zvezi z razknjižbo se pritožniki sklicujejo na časopisni članek Dela, izdan po sprejetju izpodbijane sodbe.

5.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-524/14 z dne 16. 2. 2016 deloma sprejel v obravnavo, deloma pa jo je zavrgel. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sklepu obveščeno Vrhovno sodišče.

6.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki v pravdi, ki je na navedbe pritožnikov odgovorila. Med drugim ugovarja obstoju procesnih predpostavk za ustavno pritožbo 19 pritožnikov. Nasprotna udeleženka meni, da pritožniki nedopustno grajajo pomanjkljivosti sklepa o dopustitvi revizije, saj bi ga morali izpodbijati v prekluzivnem roku za ustavno pritožbo. Poleg tega naj bi bile njihove navedbe, da je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ki ni bilo uveljavljeno v predlogu za dopustitev revizije, neresnične, saj iz predloga za dopustitev revizije jasno izhaja, da je nasprotna udeleženka predlagala vprašanje, kdaj v skladu z določbami ZPPOLS nastopi kontrahirna dolžnost – ko so tožniki sprejeli ponudbo ali ko so bila predložena potrdila o razknjižbi. Nasprotna udeleženka pojasnjuje, zakaj naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča o nastopu kontrahirne dolžnosti šele s predložitvijo potrdil o razknjižbi pravilno. Dejstva, povezana z razknjižbo, naj bi ugotavljalo že sodišče prve stopnje, zato po prepričanju nasprotne udeleženke ne držijo trditve pritožnikov, da se o razknjižbi niso mogli izjasniti. Nasprotna udeleženka tako predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne, pritožnikom pa naloži stroške odgovora na ustavno pritožbo.

7.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnikom, ki so se na navedbe v odgovoru odzvali. V svoji izjavi navajajo, da v postopku dopustitve revizije niso imeli možnosti izjave o tem predlogu, zato niso mogli ugovarjati, da za 21 strank revizijski prag ni presežen, Vrhovno sodišče pa naj ne bi opravilo preizkusa vrednosti spornega predmeta. Pritožniki ponavljajo, da naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do njihovih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na revizijo, ki so ključne za odločitev v obravnavani zadevi. Zato ponovno predlagajo, naj Ustavno sodišče ugodi ustavni pritožbi in sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi.

B. – I.

8.Nasprotna udeleženka je za 19 pritožnikov ugovarjala, da so umrli pred 7. 5. 2014, tj. pred dnem, ko je bila pritožnikom vročena izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča. Zato je Ustavno sodišče zanje ponovno preizkusilo obstoj procesnih predpostavk, saj nanje pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.

9.Ustavno sodišče ugotavlja, da so za nekatere izmed 19 pritožnikov, za katere nasprotna udeleženka ugovarja obstoj procesnih predpostavk za postopek pred Ustavnim sodiščem, ustavno pritožbo vložili njihovi dediči, in sicer za 1) Dušana Čižiča je ustavno pritožbo vložila Marija Čižič; za 2) Martina Krakerja so ustavno pritožbo vložili Gretka Kraker, Vlasta Kraker, Anita Kraker in Miroslav Kraker; za 3) Antona Pušnika je ustavno pritožbo vložila Ernestina Pušnik; za 4) Helmuta Pušnika je ustavno pritožbo vložila Marijana Pušnik; za 5) Jožefa Pušnika je ustavno pritožbo vložila Alojzija Pušnik; za 6) Marijo Pušnik je ustavno pritožbo vložil Vili Pušnik; za 7) Alojza Rebernika je ustavno pritožbo vložila Štefanija Rebernik; za 8) Franca Safrana je ustavno pritožbo vložila Branka Krapež; za 9) Janeza Skralovnika je ustavno pritožbo vložila Ladislava Skralovnik; za 10) Maksimiljana Žvirca je ustavno pritožbo vložila Ana Žvirc. Vsi navedeni dediči so svoje pravno nasledstvo izkazali z ustrezno listino, tj. s sklepi o dedovanju oziroma s smrtovnicami. Za 11) Andreja Gradišnika je ustavno pritožbo vložila Antonija Gradišnik, za 12) Janeza Kobolta pa Marija Kobolt, vendar nobena od njiju kljub pozivu Ustavnega sodišča ni izkazala pravnega nasledstva. Zato je bila njuna ustavna pritožba zavržena že s sklepom št. Up-524/14 z dne 16. 2. 2016. Ustavna pritožba 13) Stanislava Kramljaka, 14) Jelke Palko, 15) Slavka Pongraca, 16) Majde Popič, 17) Janka Pridigarja, 18) Jožefe Stražišnik in 19) Mihaela Verdnika je bila prav tako že zavržena z istim sklepom.

10.Glede na navedeno ugovor nasprotne udeleženke, da za teh 19 pritožnikov niso izpolnjene procesne predpostavke, ni utemeljen.

11.Osemnajst pritožnikov, in sicer gre za 1) Ivana Breznika, 2) Engelberta Gosteničnika, 3) Janeza Jeznika, 4) Petro Jeznik (prej Sušek), 5) Sabino Jeznik, 6) Sonjo Jus, 7) Ivana Klimeža, 8) Jožeta Kolmana, 9) Silvo Kraup, 10) Albina Lesjaka, 11) Silvo Lesnik, 12) Silva Mesariča, 13) Ido Pintar, 14) Antona Pušnika, 15) Marjana Tisovnika, 16) Jero Vidovič, 17) Terezijo Vrtarič in 18) Marjana Žvirca, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, saj naj bi Vrhovno sodišče o njihovem zahtevku odločilo, ne da bi bilo zoper zanje ugodni dajatveni del pravnomočne sodbe vloženo pravno sredstvo, tj. predlog za dopustitev revizije. Nasprotna udeleženka glede teh pritožnikov zatrjuje, da očitka v vsebinskem smislu niso izčrpali, saj naj tega očitka ne bi uveljavili zoper sklep o dopustitvi revizije oziroma v odgovoru na revizijo. Zato naj bi bila njihova ustavna pritožba nedovoljena.

12.V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe pod pogoji, ki jih določa zakon. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da postopek odločanja o dopustitvi revizije ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih; temu je docela namenjen postopek na prvi in drugi stopnji. Tam se udejanjata človekovi pravici do učinkovitega sodnega varstva (vključno z izvršitvijo sodne odločitve) in do pravnega sredstva, in tedaj v polni meri velja tudi zahteva po vsebinski obrazložitvi sodne odločbe. Namen postopka odločanja o dopustitvi revizije pa je iskanje prvin, ki konkretni primer in interese strank v konkretnem sodnem postopku presegajo. Je preliminarni postopek sui generis, v katerem poskuša stranka, ki je predlog za dopustitev revizije vložila, s "svojim" primerom izzvati javni interes. Odločanje o tem, ali strankin primer vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, nosi v sebi le neznatno mero odločanja o njenih "pravicah, obveznostih in pravnih koristih".

13.Za stranko, ki vloži predlog za dopustitev revizije, vsebuje postopek dopustitve revizije torej le neznatno mero odločanja o njenih "pravicah, obveznostih in pravnih koristih". Nasprotna stranka pa v postopku dopustitve revizije sploh ne sodeluje. Takšen njen položaj je odsev značilnosti postopka za dopustitev revizije. V revizijski postopek nasprotna stranka "vstopi" šele, ko ji je vročen izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije. Navedeno pomeni, da sklepa o dopustitvi revizije za nasprotno stranko iz pravde, torej stranko, ki predloga za dopustitev revizije ni vložila, ni mogoče šteti za akt, s katerim bi bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Šele tedaj, ko Vrhovno sodišče z meritornim odločanjem o reviziji izvršuje svojo v javni interes usmerjeno vlogo, odloča tudi o individualni pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu (obeh) strank postopka. Glede na to za nasprotno stranko iz pravde, torej stranko, ki predloga za dopustitev revizije ni vložila, sklep o dopustitvi revizije ni akt v smislu prvega odstavka 50. člena ZUstS, in ustavna pritožba zoper njega ni dovoljena. Zato s sklepom o dopustitvi revizije niso mogle biti kršene pravice pritožnikov. Nasprotna udeleženka zato zmotno meni, da bi lahko pritožniki že v odgovoru na revizijo opozorili na kršitev svojih pravic v zvezi z okoliščino, da je sodišče njim v škodo odločalo o pravnem sredstvu, ki ga v resnici ni bilo. Očitka iz 11. točke obrazložitve v smislu opozorila, da bi poseganje v pravnomočno sodbo, ne da bi bilo vloženo pravno sredstvo proti njej, pomenilo kršitev pravic pritožnikov, pa prej kot v ustavni pritožbi zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča niso mogli uveljaviti zato, ker so se upravičeno lahko zanesli, da se bo sodišče pri meritornem odločanju omejilo na obseg izpodbijanja pravnomočne sodbe, ki je bil izrecno opredeljen v predlogu za dopustitev revizije. Upoštevati je treba, da je v obravnavanem primeru na strani tožeče stranke več sto tožnikov, iz predloga za dopustitev revizije pa povsem jasno izhaja, da zoper zgoraj navedene pritožnike predlog za dopustitev revizije sploh ni bil vložen.

14.Očitek nasprotne udeleženke o neizčrpanju pravnih sredstev za pritožnike iz 11. točke obrazložitve je tako neutemeljen.

15.Glede v 11. točki obrazložitve navedenih 18 pritožnikov Ustavno sodišče pojasnjuje še, da je obravnavalo njihovo ustavno pritožbo, čeprav ta glede na vrednost spornega predmeta ni dovoljena. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS se namreč šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, kadar se z ustavno pritožbo izpodbija posamični akt, izdan v sporu majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek. Vrednost spornega dela zahtevka glede teh pritožnikov ne presega 2.000 EUR. Vendar lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča tudi o takšni ustavni pritožbi (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). Za posebej utemeljen primer gre, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora odločitev Ustavnega sodišča imeti precedenčni pomen. V obravnavani zadevi gre za tak primer.

B. – II.

16.Pritožniki izpodbijani sodbi med drugim očitajo, da je Vrhovno sodišče sprejelo vsebinsko popolnoma drugačno odločitev od tistih, ki sta ju sprejeli nižji sodišči, pri tem pa ni odgovorilo na vse pravno odločilne navedbe, ki so jih pritožniki podali v tem postopku, zlasti pa v odgovoru na revizijo. Ta očitek je pomemben z vidika načela poštenega sojenja, ki ga med drugim zagotavljata 22. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.

17.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Pomen tega ustavnega procesnega jamstva je Ustavno sodišče že večkrat obširno pojasnilo. Prav tako je že večkrat obširno pojasnilo, kakšne so zahteve po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč na splošno, in še posebej, kakšne so zahteve, ko instančno sodišče spremeni odločitev nižjega sodišča. Tako v primerih, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe. V primerih, ko tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek na več (dejanskih in pravnih) podlag, je dolžnost instančnega sodišča, da se ob spremembi odločitve nižjega sodišča opredeli do vsake od njih. Ta dolžnost obsega navedbo razlogov, ki na pravno razčlenjen način utemeljijo zavrnitev tožbenega zahtevka po vseh (pravnih in dejanskih) podlagah. Taka obrazložitev ne prispeva le k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem k njeni sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve. Opustitev te presoje stranko prikrajša tudi za odločitev o njenih pravicah, obveznostih in koristih in s tem za pravico do sodnega varstva, kar zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave.

18.Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka kršila svojo kontrahirno dolžnost, izhajajočo iz ZPPOSL, ki je nastala takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 10. člena ZPPOSL, tj. ko so delavci sprejeli ponudbo. Po prepričanju sodišča je namreč sprejem ponudb pogojeval obvezen način privatizacije po ZPPOSL z interno razdelitvijo in notranjim odkupom delnic. Zato sta pritožnikom priznali škodo v višini denarne vrednosti deležev, ki bi jih morali pridobiti in ki po višini ustreza znesku premalo izplačanih plač.

19.Vrhovno sodišče je odločilo drugače. Presodilo je, da kontrahirna dolžnost pravne prednice tožene stranke ni mogla nastati, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 15. člena ZPPOSL, saj tožena stranka sploh ni bila stranka postopka interne razdelitve tako dolgo, dokler ni prejela potrdil o razknjižbi. Ker pravni prednici tožene stranke potrdila o razknjižbi niso bila izročena, ni bila izpolnjena temeljna predpostavka za sklenitev pogodbe in s tem za nastanek kontrahirne dolžnosti.

20.Vrhovno sodišče se je v izpodbijani sodbi osredotočilo le na (ne)obstoj kontrahirne dolžnosti pravne prednice tožene stranke, prezrlo pa je, da so pritožniki zatrjevali (v odgovoru na revizijo), da jim je škoda nastala tudi zato, ker je pravna prednica tožene stranke spremenila svojo prvotno odločitev o privatizaciji, za kar naj ne bi imela podlage v zakonu. Pri tem vprašanju ne gre za opustitev sklenitve pogodbe, temveč za nedovoljeno spremembo privatizacije v družbi Livarna Vuzenica kot domnevno protipravno ravnanje. V odgovoru na revizijo pa so pritožniki poleg tega navajali tudi svoja pravna naziranja o pomenu razknjižbe za nastanek kontrahirne dolžnosti v luči petega odstavka 15. člena ZPPOLS, v katerem razknjižba ni omenjena. Poudarili so, da naj pomen razknjižbe ne bi bil tak, kot ji ga je za nastanek kontrahirne dolžnosti nato pripisalo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, in da naj bi obstajala dolžnost pravne prednice tožene stranke obvestiti pritožnike, da obstajajo ovire za sklenitev pogodbe z njimi.

21.Vrhovno sodišče tako ni odgovorilo na navedbe pritožnikov o protipravni spremembi načrta privatizacije, kar pomeni, da se ni opredelilo do ene izmed (dejanskih in pravnih) podlag, ki so jo uveljavljali pritožniki. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločitev nižjih sodišč, bi se moralo opredeliti do vseh v postopku uveljavljenih (dejanskih in pravnih) podlag. Že zato sta bili pritožnikom kršeni pravici iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Prav tako pa se Vrhovno sodišče tudi glede kontrahirne dolžnosti, s katero sta nižji sodišči utemeljili odškodninsko odgovornost, ni na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način opredelilo niti do pomena razknjižbe z vidika petega odstavka 15. člena ZPPOLS in niti do trditev o dolžnosti pravne prednice tožene stranke, da jih opozori, da razknjižba potrdil ni bila opravljena, na kar so pritožniki opozarjali v odgovoru na revizijo. Pritožniki tako ostajajo v upravičenem dvomu, ali je sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera. Takšna obrazložitev izpodbijane odločitve ne zadosti standardu obrazloženosti in pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

B. – III.

22.Kot je bilo pojasnjeno že v 11. točki obrazložitve te odločbe, 18 pritožnikov zatrjuje, da je Vrhovno sodišče odločilo v njihovo škodo, ne da bi bilo zoper njih vloženo pravno sredstvo. Zato je v nadaljevanju Ustavno sodišče presodilo tudi ta očitek.

23.O očitni napačnosti govorimo, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko je sodišče ne utemelji z razumnimi pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani – torej povsem samovoljno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji odločitev sodišča, ki temelji na očitno napačni ugotovitvi, tj. na ugotovitvi, ki nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju oziroma v sodnih spisih, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

24.Izhodišče Vrhovnega sodišča je, da je "na predlog tožene stranke dopustilo revizijo […]" zoper tožečo stranko, torej tudi zoper osebe iz 11. točke obrazložitve (18 pritožnikov). Navedeno izhodišče nima podlage v sodnem spisu. Kot izhaja iz predloga za dopustitev revizije, nasprotna udeleženka zoper osebe iz 11. točke obrazložitve ni vložila predloga za dopustitev revizije. Celo pojasnila je, zakaj predloga za dopustitev revizije v tem delu ne vlaga. Izrecno je namreč navedla, da zanje vrednost spornega predmeta ne presega t. i. revizijskega praga. Kljub temu so te osebe navedene v uvodu izpodbijane sodbe kot tožniki, izrek pa se v bistvenem delu glasi, "da se tožbeni zahtevki tožnikov zavrnejo". To pomeni, da se učinki izpodbijane sodbe raztezajo tudi nanje, pa čeprav zoper njih pravno sredstvo (predlog za dopustitev revizije) ni bilo vloženo.

25.Vrhovno sodišče tako ni na predlog dopustilo revizije (kot je to protispisno navedeno v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč je izven tega predloga najprej dopustilo revizijo, nato glede 18 pritožnikov odločalo o nedovoljeni reviziji in na njeni podlagi spremenilo za te pritožnike ugodni dajatveni del pravnomočne sodbe.

26.Odločitev Vrhovnega sodišča je tako za 18 pritožnikov iz 11. točke obrazložitve očitno napačna in krši njihovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B. – IV.

27.Ustavno sodišče je zaradi ugotovljenih kršitev pravic iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave izpodbijano sodbo razveljavilo, razen v delu, ki se nanaša na 1) Majdo Adam, 2) Milana Ferka, 3) Alojza Gradišnika, 4) Metko Gregorek, 5) Ivana Hernika, 6) Jožeta Helbla, 7) Marjana Hodnika, 8) Avgusta Jauševca, 9) Antona Kneza, 10) Janeza Kneza, 11) Elizabeto Kobolt, 12) Hinka Kramljaka, 13) Stanislava Kramljaka, 14) Heleno Kreft, 15) Ludvika Krenkarja, 16) Brigito Matjaž, 17) Mirka Matjaža, 18) Janka Mavriča, 19) Ivana Medveda, 20) Rozo Ovčak, 21) Ivana Palka, 22) Jelko Palko, 23) Marico Pasterk, 24) Petra Pinterja, 25) Roberta Planšaka, 26) Franca Plimena, 27) Slavka Pongraca, 28) Majdo Popič, 29) Janka Pridigarja, 30) Marijo Pušnik, 31) Viljema Pušnika, 32) Albino Rebernik, 33) Ivana Rogino, 34) Antona Smolarja, 35) Jožefo Stražišnik, 36) Danila Ulbla, 37) Mihaela Verdnika, 38) Antonijo Gradišnik, 39) Viktorijo Kajzer in 40) Marijo Kobolt. Za navedene osebe je bila namreč že s sklepom senata št. Up-524/14 z dne 16. 2. 2016 ustavna pritožba zavržena. Ustavno sodišče je zadevo v opisanem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljenih kršitev pravic iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave, navedb pritožnikov o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

28.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je zato o predlogu nasprotne udeleženke, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov odgovora na ustavno pritožbo naloži v plačilo pritožnikom, odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

29.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik

[1]Šlo je sicer za 21 strank, vendar je senat Ustavnega sodišča za tri izmed njih ustavno pritožbo zavrgel. Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-524/14 z dne 16. 2. 2016.

[2]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[3]Glej prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP).

[4]Prim. sklep št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.

[5]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12). O zahtevi po precedenčnem pomenu zadeve tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-2402/08 z dne 27. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 1/09, in OdlUS XVII, 100).

[6]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11).

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[8]Glej zlasti sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[9]Glej zlasti odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1381/08, št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12), št. Up-1357/11 z dne 5. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13) in št. Up-609/12 z dne 23. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 51/13).

[10]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-919/10 in št. Up-1357/11.

[11]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 in št. Up-609/12.

[12]Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in v odločbi št. Up-1381/08.

[13]Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-1262/05 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06), kasneje pa v odločbi št. Up-747/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

Na podlagi prvega odstavka 70. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) izdajam

POPRAVNI SKLEP

Točka 1 izreka odločbe št. Up-524/14 z dne 16. 6. 2016 se popravi tako, da se pravilno glasi: "Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 se v obsegu, ki izhaja iz 27. točke obrazložitve te odločbe, razveljavi. Zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje."

OBRAZLOŽITEV

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je prišlo v 1. točki izreka navedene odločbe pri opredeljevanju obsega, v katerem se izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča razveljavi, do očitne pomote pri navajanju ustrezne točke obrazložitve odločbe, v katerem je ta opredeljen. Ustavno sodišče je pomotoma navedlo 24. točko obrazložitve odločbe, pravilno pa bi bilo treba navesti 27. točko obrazložitve odločbe. Pomote v odločbah in sklepih, ki so bili sprejeti na seji, popravi s sklepom predsednik Ustavnega sodišča (prvi odstavek 70. člena Poslovnika Ustavnega sodišča).

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik