Jedro

Rok trajanja subsidiarne zaščite mora biti določen v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je o zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije.

Zaradi enotnosti postopka priznanja mednarodne zaščite in ko gre za priznanje le enega od obeh statusov, v izreku sodbe ni treba hkrati navajati dveh, temveč le eno odločitev, in sicer v tem primeru o priznanju statusa subsidiarne zaščite.

Priznana subsidiarna zaščita ne more začeti veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje že z dnem vročitve izpodbijane sodbe, temveč z dnem njene pravnomočnosti, ko torej postane pravnomočna tudi odločitev sodišča prve stopnje o odpravi odločbe tožene stranke, ki je tožnikoma zavrnila prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: v 1. točki izreka se za besedama „subsidiarne zaščite“ dodajo besede „za tri leta“ in se črta besedilo „prošnji tožnikov za priznanje statusa begunca pa se zavrneta“;

2. točka izreka se spremeni tako, da se glasi: „Z dnem pravnomočnosti te sodbe tožnikoma priznana subsidiarna zaščita velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, dokler traja ta zaščita.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi tako, da je odločbo tožene stranke z dne 6. 9. 2010, odpravilo in v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ ugodilo prošnji tožnikov tako, da se tožnikoma prizna status subsidiarne zaščite, prošnji tožnikov za priznanje statusa begunca pa se zavrneta (1. točka izreka). Z 2. točko izreka pa je odločilo, da odločba iz 1. točke izreka te sodbe z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, dokler traja ta zaščita. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 33. v povezavi s tretjo alinejo 3. člena ZMZ zavrnila ponovni prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Z 2. točko izreka pa je tožena stranka odločila, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločitve.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 2. člena ZMZ. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in poudarja, da razlogi za preganjanje v smislu statusa begunca iz prve, druge, tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ niso podani. V nasprotju s toženo stranko pa sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in izjav tožnice ob vložitvi prošenj za priznanje mednarodne zaščite z dne 21. 6. 2005 in 13. 2. 2006 ter na ustnem zaslišanju dne 22. 7. 2010 ugotavlja, da so v tem primeru podani razlogi, ki zadostujejo za obstoj pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, zaradi česar je bilo treba po presoji sodišča tožbi ugoditi. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama ni sporno, in ob dejstvu, da je tožena stranka v svoji odločbi navedla, da ne dvomi o izpovedi prosilke (s čimer je bila ugotovljena njena splošna verodostojnost v smislu četrtega odstavka 22. člena ZMZ), je nepravilen zaključek tožene stranke pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, da tožnica ni dokazala, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo podvržena resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Po oceni sodišča bi zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito in posledično odstranitev tožnice s tožnikom v izvorno državo pomenila resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja iz druge alineje 28. člena ZMZ, kar bi pomenilo tudi kršitev ustavne pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 18. člena Ustave. Ker mladoletni tožnik v tem sledi tožnici, ki je njegova mati, enako velja tudi za tožnika, pri čemer je moralo sodišče ob celoviti presoji okoliščin upoštevati tudi pravni koncept otrokovih koristi.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne nasprotuje priznanju statusa mednarodne zaščite kot takemu, v obravnavanem primeru pa nasprotuje ugotovitvam sodišča, da je tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zagrešila očitane nepravilnosti. Glede na enotnost postopka v primeru priznanja mednarodne zaščite in obstoj ene same prošnje za mednarodno zaščito, je odvečna navedba sodišča v izreku sodbe, da se prošnja za priznanje statusa begunca zavrne. Zadnja sprememba ZMZ je prinesla novost, da v zakonu ni več eksplicitno določeno, koliko časa naj traja status subsidiarne zaščite, kar ne pomeni, da ni potrebno določiti konkretnega časovnega obdobja trajanja zaščite. Ob upoštevanju tretje alineje 24. člena ZMZ v povezavi z drugim odstavkom 25. člena ZMZ groženj nekdanjih paznikov A. in B. kot nedržavnih subjektov ni mogoče šteti kot preganjanje ali resno škodo, saj je tožnici nudena zaščita v izvorni državi. Ker je bila razpisana tiralica za A. in B., tožena stranka zaključuje, da izvorna država lahko nudi zaščito tožnici v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZMZ. Posilstvo, ki se je zgodilo pred skoraj 19 leti, ne more biti izključni razlog za podelitev mednarodne zaščite. Tožena stranka nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča, da bi vrnitev mladoletnega tožnika v izvorno državo zaradi njegove socialne integracije v slovensko okolje pomenila nečloveško ravnanje oziroma bi nesorazmerno posegla v njegovo pravico do zasebnosti, pri čemer se je sodišče oprlo na 8. člen MKVČP. Le dejstvo, da je mladoletni tožnik socialno integriran v slovensko okolje in da nima socialnih stikov z izvorno državo, ne more pomeniti, da bi njegova vrnitev v izvorno državo pomenila nečloveško ravnanje oziroma da bi bilo poseženo v njegovo pravico do zasebnosti.

4. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata, naj sodišče zahteva od tožene stranke, da sodišču predloži vse njene lastne dosedanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite v času veljavne sedanje zakonske ureditve, da bi se praksa sodišča lahko bodisi uskladila s prakso same tožene stranke bodisi bi od nje z navedbo razlogov za to tudi odstopila. Če take prakse pri toženi stranki doslej morda še ni bilo, pa naj sodišče v tem primeru podeli subsidiarno zaščito za 3 leta. Po več kot petletni negotovosti zaradi zavlačevanja dosedanjega postopka, kar je obema prosilcema že povzročilo dodatno poslabšanje njunega psihičnega stanja, je nekorektno in nehumano to negotovo stanje sedaj dejansko podaljševati še s tem, da bi se subsidiarna zaščita podeljevala samo za eno leto. Če bi se bodisi že pred potekom treh let bodisi po tem objektivne razmere v BiH in tudi subjektivne razmere obeh tožnikov spremenile tako, da subsidiarna zaščita ne bi bila več upravičena, ta status po določbah 6. člena ZMZ preneha oziroma se odvzame. Subsidiarna zaščita se otroku podeljuje primarno zaradi njegove vezanosti na mater in na nevarnosti, ki bi jim bila pri vrnitvi v BiH izpostavljena mati, šele sekundarno sodba dodaja, da mora sodišče v celoviti presoji okoliščin upoštevati tudi pravni koncept otrokovih koristi. Izpodbijana odločitev sodišča je zakonita in korektna.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo in presojo sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite tožnikoma iz razlogov po tretjem odstavku 2. člena v zvezi z deseto alinejo 23. člena ter drugo alinejo 28. člena ZMZ. Prav na dolžnost presoje dejstev in okoliščin iz desete alineje 23. člena ZMZ je v obravnavani zadevi že opozorilo Vrhovno sodišče v svoji sodbi I Up 1/2009 z dne 22. 1. 2009, ko je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje U 2223/2008-32. 7. Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po določbi desete alineje 23. člena ZMZ pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile. Po določbi druge alineje 28. člena ZMZ zajema resna škoda mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bila tožnica v izvorni državi v taborišču C. med 23. 5. 1992 in 2. 6. 1992 izpostavljena psihičnemu in fizičnemu mučenju, vključno z dejanji spolnega nasilja; poleg tega pa naj bi bila očividka hudega zločina (umora). Za taka kazniva dejanja pravni redi civiliziranih držav predpisujejo visoke zaporne kazni in dolgotrajne zastaralne roke; to pa že samo po sebi kaže na ogroženost očividcev tovrstnih kaznivih dejanj, ki utegnejo prepoznati storilce. Tako tudi tožnica med dejstvi in okoliščinami, s katerimi utemeljuje svoj strah pred preganjanjem oziroma resno škodo in kot razlog za zapustitev izvorne države navaja, da naj bi jo bivša delavca v taborišču, v katerem je bila zaprta, ob njenem obisku v domačem kraju v letu ... prepoznala in ji zagrozila, za njo pa sta poizvedovala tudi pri njenem svaku; posebej pa jo je strah pred njunim preganjanjem, ker ju je v letu ... ovadila Rdečemu križu zaradi umora .... v letu ... Na kraj, kjer je ta ženska ležala mrtva, so jo skupaj s še približno desetimi ženskami – taboriščnicami pripeljali namenoma in ji zagrozili, da se bo njim zgodilo isto, če jih bodo izdale. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankami ni sporno, in ob dejstvu, da je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da ne dvomi o izpovedi prosilke, sta nepravilni njena presoja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo podvržena resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, le na podlagi trditve, da taboriščna delavca kot nedržavna subjekta ne moreta biti subjekta preganjanja v smislu 24. člena ZMZ niti subjekta resne škode, saj naj bi izvorna država nudila prosilki zaščito. Tožena stranka bi morala ob dejstvu, da je bila prosilka v letu 1992 preganjana, vsebinsko prepričljivo, logično in argumentirano podkrepiti razloge za prepričanje, da se grožnje taboriščnih delavcev ne bodo uresničile, pri čemer med strankami ni sporno, da sta omenjeni dve osebi še vedno na prostosti.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela ovreči dvoma glede omenjenega tveganja le z ugotovitvami o učinkovitem sistemu za odkrivanje, pregon in kaznovanje vojnih zločincev, vključno s programom za varovanje prič v BiH in z vsemi poročili o stanju v izvorni državi, ki jih navaja v svoji odločbi. Le razpis tiralice, ki naj bi bila objavljena še meseca maja 2010 na televizijskem programu, se ne pokaže kot učinkovita zaščita, če le-ta v konkretnem primeru ni prinesla nobenega učinka, tožnica pa je povedala, da je bila deležna groženj tudi po tem, ko je bila žrtev konkretnega nasilja. Da bi torej obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se resne grožnje ne bi uresničile, kar je pogoj za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito po deseti alineji 23. člena ZMZ, iz odločbe tožene stranke ne izhaja. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito in posledično odstranitev tožnice s tožnikom v izvorno državo v obravnavani zadevi pomenila resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja iz druge alineje 28. člena ZMZ. Ker pa mladoletni tožnik v tem sledi tožnici, ki je njegova mati, enako velja tudi za tožnika, pri čemer je sodišče prve stopnje ob celoviti presoji okoliščin utemeljeno upoštevalo tudi največje otrokove koristi.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni časovno opredelilo trajanja statusa subsidiarne zaščite.

11. Po določbi drugega odstavka 91. člena ZMZ osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznana subsidiarna zaščita, odločba o priznanju ali podaljšanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita. Res je, da v tej določbi ZMZ, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ni določen rok trajanja subsidiarne zaščite, kot je to bilo določeno v prvem odstavku 102. člena ZMZ, ki je bil z 81. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ (ZMZ-B, Ur. l. RS, št. 99/2010) črtan. Toda, glede na določbo 108. člena ZMZ-B je še vedno v veljavi Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam z mednarodno zaščito (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki je sodišče prve stopnje ni uporabilo, pa bi jo moralo. Ta Uredba v četrtem odstavku 1. člena določa, da odločba, s katero je bila osebi priznana subsidiarna zaščita, z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. Ta rok je tudi v skladu z določbo drugega odstavka 24. člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite. Na samo potrebo po določitvi roka trajanja subsidiarne zaščite v izreku izpodbijane sodbe, napotujejo tudi nadaljnje določbe 105. in 106. člena ZMZ (XII. Poglavje - Postopek za podaljšanje in zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite). Roka namreč ni mogoče podaljšati, če niti ni bil določen. Zato po presoji Vrhovnega sodišča mora biti rok trajanja subsidiarne zaščite določen v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je o zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na določbo 2. člena ZMZ utemeljen tudi pritožbeni ugovor o tem, da zaradi enotnosti postopka priznanja mednarodne zaščite in ko gre za priznanje le enega od obeh statusov, v izreku sodbe ni treba hkrati navajati dveh, temveč le eno odločitev, in sicer v tem primeru o priznanju statusa subsidiarne zaščite.

13. Prav tako je utemeljen pritožbeni ugovor glede začetka veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da tožnikoma priznana subsidiarna zaščita z dnem vročitve izpodbijane sodbe velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji. Ker pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odločilo o subsidiarni zaščiti v sporu polne jurisdikcije, priznana subsidiarna zaščita ne more začeti veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje že z dnem vročitve izpodbijane sodbe, temveč z dnem njene pravnomočnosti, ko torej postane pravnomočna tudi odločitev sodišča prve stopnje o odpravi odločbe tožene stranke, ki je tožnikoma zavrnila prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo iz zgoraj navedenih razlogov in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS-1.