Jedro

Toženka v pritožbi utemeljeno kot pavšalno označuje presojo sodišča prve stopnje, da bi ugotovljene opustitve glede poteka veljavnosti zdravniškega dovoljenja in dolžnosti izvajanja usposabljanja delavcev v ustreznih periodičnih razmakih lahko vplivale na nastanek škodnega dogodka. Ob ugotovitvah, da je tožnik ob zaposlitvi opravil zdravniški pregled in izpit iz varnosti pri delu, da je bil za delo ustrezno usposobljen in da je k sporni montaži vrat zavestno pristopil na način, ki je bil v nasprotju z navodili za varno delo, po pravilnem pritožbenem zatrjevanju toženke ni podlage za zaključek, da med ugotovljenimi kršitvami s področja varnosti in zdravja pri delu in nastankom škodnega dogodka obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Ta s strani tožnika niti ni bila ustrezno zatrjevana.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke se ugodi in se: - izpodbijani del sodbe v I. in III. točki izreka sodbe spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 41.551,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 6.574,37 EUR." - izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.372,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, naj tožniku v roku 15 dni plača znesek 41.551,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 50.948,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 356,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške sodne takse v višini 501,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zneska 40.700,76 EUR pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da mu je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 82.251,91 EUR s stroškovno posledico. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da je soprispeval k nastanku škode, saj je do nje prišlo izključno po krivdi toženke. Sodišče bi moralo verjeti njemu in A. A., in ne delavcem toženke B. B., C. C. in D. D., ki so v strahu pred izgubo službe ali drugimi negativnimi posledicami izpovedovali naučeno in po skoraj sedmih letih povsem usklajeno. Tudi sam je bil s strani toženke deležen tovrstnih pritiskov, česar toženka ni prerekala. B. B. in C. C. sta različno izpovedala glede prisotnosti D. D. na objektu, kjer so izvajali sporno montažo. Poleg tega je B. B. v izpovedi priznal, da je v inšpekcijskem postopku lagal, C. C. pa na vprašanje, zakaj so njegove izjave v postopkih različne, ni hotel odgovoriti. Neresnična je izpoved C. C., da so oktobra 2012 opravljali izpit iz varnosti pri delu. Sodišče je izpovedi prič upoštevalo mimo trditvene podlage toženke, zato je podana kršitev 7. člena ZPP. Tako je napačno in protispisno zaključilo, da je bil tožnik delovodja na spornem objektu, saj toženka tega ni zatrjevala. Po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu "vzdrževalec opreme in naprav", opravljal pa je delo serviserja. Edini delovodja na objektu je bil D. D., ki se z izvedbo montaže ni ukvarjal. Ne drži, da so delavci dobili navodila za montažo vrat s pomočjo škripca in da se je tožnik samoinicativno in kljub nasprotovanju sodelavcev vrata odločil montirati ročno. Z montažo vrat se je mudilo le zato, ker je toženka izvajala pritisk, da je treba z delom na objektu zaključiti še istega dne, kar potrjujeta njegova izpoved in izpoved A. A. Toženka ni zatrjevala, da se je tako odločil zato, ker se mu je mudilo domov, zato sta podani kršitev razpravnega načela in kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka zaslišanja D. D. v zvezi s to okoliščino sploh ni predlagala. Ne drži, da so imeli vsi delavci izkušnje z montažo hidrotekočih vrat in da so imeli v zvezi s tem ustrezna izobraževanja. Toženka tega ni zatrjevala, s C. C. pa sta v izpovedih to izrecno zanikala. Sodišče je zmotno ocenilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. E. E. Napačno je zaključilo, da je bila čelada ustrezna. Izvedenec bi lahko po drugem odstavku 252. člena ZPP od toženke zahteval predložitev ocene tveganja. Če bi v času škodnega dogodka nosil čelado z zaponko, mu ta ob padcu ne bi padla iz glave in ne bi utrpel tako hudih poškodb, zato so ugotovitve sodišča protispisne. Sodišče bi moralo verjeti njegovi izpovedi in izpovedi A. A., da je bil oder poškodovan. Nasprotna ugotovitev sodišča je protispisna. B. B. je izpovedal, da ne ve, ali je bilo z odrom kaj narobe, izpovedi D. D. pa sodišče ne bi smelo upoštevati, ker v zvezi s tem dejstvom sploh ni bil predlagan za zaslišanje. Ne drži, da bi morali vrata montirati s pomočjo škripca. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bilo škripec treba montirati na trdo nosilno podlago, kar glede na sveža tla ni bilo mogoče. Toženka njegovih navedb v zvezi s tem ni prerekala. Sodišče je spregledalo mnenje izvedenca v delu, da bi bilo za opravo montaže vrat potrebno delo vsaj treh delavcev, v obravnavanem primeru pa sta se s tem ukvarjala le dva. Sodišče mu je glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (VS002622 in VS001332) prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je iz tega naslova upravičen do vtoževanega zneska 50.000,00 EUR. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče mu neutemeljeno ni priznalo priglašene sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 1.114,00 EUR. Čeprav ta še ni zapadla v plačilo, gre za strošek, ki bo gotovo nastal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka prav tako pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo izključno po krivdi tožnika. Odločitev o višini tožnikovega soprispevka k nastanku škode ni ustrezno obrazložena. Tožnik in A. A. zaradi zainteresiranosti za uspeh v sporih zoper njo nista verodostojna. Do škodnega dogodka je prišlo zgolj zato, ker omenjena nista upoštevala opozoril B. B. in C. C., da je ročno dvigovanje vrat nevarno za življenje in zdravje. To, da se je delavcema mudilo domov, ne opravičuje opravljanja dela v nasprotju z navodili delodajalca. Ne drži, da je imel tožnik v času škodnega dogodka neveljavno zdravniško dovoljenje in izpit iz varstva pri delu. Oboje je opravil ob zaposlitvi, iz Okvirne analize in strokovne zdravstvene ocene delovnega mesta, ki jo je 23. 4. 2013 izdelal ZD F., pa izhaja, da se za tožnikovo delovno mesto zahteva obdobni zdravniški pregled na tri leta. Sodišče pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo izvedenskega mnenja mag. G. G., ki je bilo v zvezi z istim škodnim dogodkom izdelano v sporu tožnika A. A. (I Pd 444/2018). Iz tega mnenja izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nespoštovanja navodil za varno izvedbo dela ter da med neizvajanjem usposabljanja delavcev o varnem delu v ustreznih periodičnih razmakih in nastankom škode ni vzročne zveze. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izvedenca mag. G. G. ni zaslišalo in ker tega izvedenca ni soočilo z izvedencem dr. E. E. Mnenje izvedenca dr. E. E., da bi vzrok za škodni dogodek lahko bil v tem, da tožnik v času nezgode ni imel veljavnega izpita iz varstva pri delu, za vzpostavitev njene krivdne odškodninske odgovornosti ne zadostuje. Tudi iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 933/2016 (potrjene s sodbo VSL I Cpg 250/2019) izhaja, da je toženka zadostila minimalnim zahtevam za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu ter da je montaža vrat na objektu odstopala od običajne, čeprav so delavci prejeli ustrezna navodila, naj vrata dvignejo s škripcem. Sodišče ni opravilo kritične presoje izpovedi strank in prič, listinskih dokazov in izvedenskega mnenja, zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v pritožbi zoper sklep uveljavlja, da je odločitev o strošku sodne takse preuranjena, saj je zoper ugodilni del sodbe vložila pritožbo. Predlaga razveljavitev sklepa in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi toženke pa sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbama uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Po pravilnem pritožbenem uveljavljanju toženke pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja delno (v ugodilnem delu) zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno presodilo, da je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom podana njena krivdna odškodninska odgovornost. V zavrnilnem delu je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja toženka, saj ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tudi sicer toženka to kršitev uveljavlja zgolj z navedbo, da je sodišče premalo kritično presojalo izvedene dokaze in izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu, kar po vsebini predstavlja uveljavljanje drugega pritožbenega razloga (zmotne dokazne ocene). Stranki v pritožbah zoper sodbo zmotno zatrjujeta bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka to kršitev uveljavlja le pavšalno, tožnik pa z nasprotovanjem zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil obravnavanega dne delovodja na spornem objektu, da čelada z zaponko škodnega dogodka ne bi preprečila, da gradbeni oder ni bil poškodovan in da se je za ročno montažo vrat odločil le zato, ker se mu je mudilo domov, po vsebini prav tako uveljavlja pritožbeni razlog zmotne dokazne ocene, in ne protispisnosti.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. G. G. z dne 16. 10. 2020, ki je bilo v zvezi z istim škodnim dogodkom izdelano v sporu pred sodiščem prve stopnje opr. št. I Pd 444/2018. Ker v tistem sporu zoper isto toženko nastopa drug tožnik (A. A.), tožnik pa je upoštevanju izvedenskega mnenja mag. G. G. v obravnavanem sporu izrecno nasprotoval, po pravilni presoji sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji iz 219.a člena ZPP, pod katerimi lahko sodišče na predlog stranke kot dokazno sredstvo uporabi pisno izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženke za zaslišanje izvedenca mag. G. G. in za soočenje tega izvedenca z izvedencem za varstvo pri delu v obravnavani zadevi dr. E. E., zato njen pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka1 v zvezi s tem ni utemeljen. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, bi toženka v primeru nestrinjanja z izvedenskim mnenjem dr. E. E. lahko k temu podala svoje pripombe, pa te možnosti v obravnavanem sporu ni izkoristila.

9. Tožnik v pritožbi glede ugotovitve, da je bil obravnavanega dne delovodja ekipe delavcev na objektu, zmotno uveljavlja kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Toženka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2019 v okviru povzemanja razlogov iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 933/2016 z dne 11. 12. 2018, ki je bila v zvezi z istim škodnim dogodkom izdana med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot tožečo stranko in toženko v obravnavani zadevi kot toženo stranko,2 navedla, da je montažo vodil H. H. (tožnik v tej zadevi), ki ponavadi skrbi za potek dela, sicer pa je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo utemeljevalo višino tožnikovega soprispevka k nastali škodi, kar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni več bistveno za odločitev. Kršitev razpravnega načela tudi ni podana v zvezi z ugotovitvijo, da so imeli vsi delavci izkušnje z montažo hidrotekočih vrat in da so imeli v zvezi s tem ustrezna izobraževanja. Za odločitev je bistveno, da je bil za delo ustrezno poučen tožnik, kar je toženka zatrjevala že v odgovoru na tožbo, na tožnikove navedbe na naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2020 glede odsotnosti navodil za montažo spornih vrat pa je odgovorila, da je pred obravnavanim škodnim dogodkom montiral že dvoje takih vrat v identičnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje 7. člena ZPP ni kršilo niti z ugotovitvijo, da se je tožnik za ročno montažo vrat odločil le zato, ker se mu je mudilo domov. Resničen razlog za to odločitev je pravilno ugotavljalo že v okviru tožbenih trditev tožnika, da se je tako odločil zaradi priganjanja toženke, da je z delom treba zaključiti še istega dne.

10. Tožnik v tem sporu od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 92.500,00 EUR s pripadki. V relevantnem obdobju je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu "vzdrževalec opreme in naprav", 12. 4. 2013 okoli 13.00 ure pa je pri montaži večjih hitrotekočih vrat na objektu v I. padel z odra z višine treh metrov na betonska tla in se pri tem hudo poškodoval. V tožbi je obstoj krivdne odškodninske odgovornosti toženke utemeljeval z navedbami, da mu ni zagotovila ustrezne varovalne (čelade z zaponko in varovalnih pasov) in delovne opreme (primernega škripca in brezhibnega gradbenega odra), da ga je med delom priganjala ter da ni izvedla vseh varnostnih ukrepov v smislu zdravniškega pregleda ter teoretične in praktične poučitve o varnem delu.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravno podlago iz 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pravilno poudarilo, da morajo biti za utemeljenost tožbenega zahtevka podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava, in sicer nastanek škode (tožniku), nedopustno ravnanje toženke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter krivda toženke. Na podlagi ugotovitve, da tožnik v času škodnega dogodka ni imel veljavnega izpita iz varnosti pri delu in zdravniškega dovoljenja, je presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost toženke, upoštevaje tožnikov 40 % soprispevek k nastanku škode (ki ga je utemeljilo na ugotovitvah, da se je samoiniciativno, v nasprotju z navodili toženke in kljub nasprotovanju sodelavcev odločil, da bo vrata dvignil ročno, brez uporabe škripca), pa je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 41.551,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neustrezno oceno izvedenih dokazov, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, prepričljiva in ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v 22. do 23. točki obrazložitve sodbe natančno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi tožnika in A. A. o tem, da obravnavanega dne nista imela na voljo ustreznega škripca in da je bil gradbeni oder poškodovan, in sicer, ker so vse ostale priče skladno in prepričljivo izpovedale nasprotno, in ker nasprotno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu dr. E. E. Čeprav sta B. B. in C. C. še vedno zaposlena pri toženki,3 je to le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene, pritožbeno sodišče pa tudi upoštevaje pritožbeno predvidevanje tožnika, da so delavci toženke izpovedovali naučeno in v strahu pred izgubo zaposlitve ali drugimi negativnimi posledicami, o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje nima pomislekov. Tožnik v pritožbi zmotno šteje kot neprerekane njegove navedbe o pritiskih nanj in na njegove sodelavce, saj jih je toženka prerekala na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 7. 2019. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno opozarjanje na neskladje med izpovedma B. B. in C. C. glede prisotnosti tedanjega vodje servisne in montažne ekipe D. D. na objektu,4 saj je mogoče, da je nadrejenega delavca opazil le C. C., sicer pa to glede na oddaljenost škodnega dogodka samo po sebi ne kaže na neverodostojnost njunih izpovedi glede načina nastanka škodnega dogodka in obstoja navodil za varno opravljanje dela kot odločilnih dejstev. Tudi okoliščina, da je B. B. v izpovedi priznal, da je v inšpekcijskem postopku lagal, ne vpliva na pravilnost oblikovane dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo sprejelo njegovo izpoved, da se je takoj po nesreči o poteku škodnega dogodka policistom zlagal zaradi stresa in strahu, kaj bo s toženko in tožnikom, kar pa ne pomeni, da je tudi njegova izpoved v tem sporu neverodostojna, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik. Tožnik v pritožbi zmotno kot neresnično označuje izpoved C. C., da so oktobra 2012 opravljali preizkus iz varnosti pri delu. Čeprav se po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik v tem letu teoretičnega in praktičnega usposabljanja ni udeležil, to ne pomeni, da usposabljanje za delavce toženke ni bilo izvedeno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno predvidevanje tožnika, da C. C. v izpovedi ni hotel odgovoriti na vprašanje, zakaj se njegovi izjavi v postopkih razlikujeta. Tega vsebina izpovedi te priče ne potrjuje.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za montažo hidrotekočih vrat ni bil ustrezno usposobljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi B. B. in C. C. pravilno ugotovilo, da so imeli vsi delavci na objektu izkušnje z montažo teh vrat, ter da so imeli na to temo izobraževanja ali pa so si znanja prenašali med seboj. Upoštevaje nadaljnje ugotovitve sodišča, da je škripec v dogovoru z D. D. dva dni pred škodnim dogodkom kupil prav tožnik in da so ta škripec delavci pri montaži dvojih vrat pred sporno montažo tudi uporabili, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika, da s strani toženke ni prejel nobenih navodil o tem, da bi bilo vrata treba montirati s pomočjo škripca. Nenazadnje sta ga na to tik pred škodnim dogodkom opozorila sodelavca B. B. in C. C., ki sta ročni montaži vrat izrecno nasprotovala.

14. Glede na navedeno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik odločitev o ročni montaži vrat sprejel samoiniciativno in v nasprotju z navodili toženke. Tožnik v pritožbi zmotno opozarja na mnenje izvedenca za varstvo pri delu dr. E. E., da bi bili za montažo spornih vrat potrebni vsaj trije delavci. Kot obrazloženo, sta obravnavanega dne k ročni montaži vrat pristopila le dva (tožnik in A. A.), ker sta delavca B. B. in C. C. montaži na nepravilen in nevaren način nasprotovala. Glede na okoliščine, da je do škodnega dogodka prišlo med montažo zadnjih vrat in da bi uporaba škripca delo podaljšala za približno eno uro, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da sta tožnik in A. A. odločitev o ročni montaži vrat sprejela le zato, ker se je delavcem mudilo domov.5 Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je k delu na nepravilen način pristopil zaradi časovnega pritiska s strani toženke, tudi sicer pa časovne omejitve delodajalca same po sebi ne opravičujejo odstopa od navodil glede varne izvedbe dela.

15. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila uporaba ročnega škripca v obravnavanem primeru mogoča. To poleg izpovedi direktorja toženke in prič B. B., C. C. in D. D. potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da montaža škripca na trdo nosilno podlago (kar je po mnenju izvedenca pravilen način uporabe škripca) v obravnavanem primeru ni bila mogoča zaradi potrebe po posebni previdnosti zaradi svežih tal. Ker je v postopku na prvi stopnji neprimernost montaže vrat s pomočjo škripca utemeljeval le z navedbami o njegovi nezadostni nosilnosti in o neustreznem naklonu strehe objekta (s čimer se izvedenec za varstvo pri delu ni strinjal), okoliščino, da so bila na objektu sveže "glazirana" tla, pa je zatrjeval le v povezavi z nezmožnostjo uporabe viličarja, gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje tožnika, da bi mu morala toženka za montažo hidrotekočih vrat zagotoviti čelado z zaponko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu pravilno zaključilo, da je bila čelada brez varnostne zaponke oziroma podbradnika, ki jo je tožnik nosil v času škodnega dogodka, primerna delovna oprema (razen če bi toženka v izjavi o varnosti oziroma oceni tveganja predpisala drugače), in da tudi čelada z zaponko v okoliščinah konkretnega primera škodnega dogodka ne bi preprečila.6 Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi lahko izvedenec po drugem odstavku 252. člena ZPP od toženke zahteval predložitev omenjene izjave o varnosti. Ta navedba upoštevaje okoliščino, da bi jo lahko podal že v okviru pripomb k izvedenskem mnenju, prav tako predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto.

17. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zaradi uporabe gradbenega odra dodatno varovanje z varovalno vrvjo ni bilo potrebno, vztraja pa pri očitku, da je imel delovni oder počen patent pri vratcih na pohodni plošči. V zvezi s tem opozarja, da izpoved D. D. glede stanja gradbenega odra ni upoštevna, ker v zvezi s tem dejstvom ni bil predlagan za zaslišanje, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilen zaključek o tem, da oder ni bil poškodovan, utemeljilo tudi na izpovedih B. B., C. C. in tožnika, ki domnevnih poškodb na odru niso opazili.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje krivdno odškodninsko odgovornost toženke utemeljilo zgolj na presoji, da ni dokazala, da je imel tožnik na dan škodnega dogodka (12. 4. 2013) veljavno zdravniško dovoljenje in veljaven izpit iz varnosti pri delu. V zvezi s tem je kot ključno upoštevalo, da v postopku na prvi stopnji ni predložila ocene tveganja, iz katere bi bilo razvidno, na koliko let bi moral tožnik opraviti obdobni zdravniški pregled, ter da po petem odstavku 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) rok za občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo ne sme biti daljši od dveh let, tožnik pa je izpit iz varnosti pri delu opravil le ob zaposlitvi 17. 11. 2010. 19. Toženka v pritožbi utemeljeno kot pavšalno označuje presojo sodišča prve stopnje, da bi ugotovljene opustitve glede poteka veljavnosti zdravniškega dovoljenja in dolžnosti izvajanja usposabljanja delavcev v ustreznih periodičnih razmakih lahko vplivale na nastanek škodnega dogodka. Ob ugotovitvah, da je tožnik ob zaposlitvi opravil zdravniški pregled in izpit iz varnosti pri delu, da je bil za delo ustrezno usposobljen in da je k sporni montaži vrat zavestno pristopil na način, ki je bil v nasprotju z navodili za varno delo, po pravilnem pritožbenem zatrjevanju toženke ni podlage za zaključek, da med ugotovljenimi kršitvami s področja varnosti in zdravja pri delu in nastankom škodnega dogodka obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Ta s strani tožnika niti ni bila ustrezno zatrjevana. Glede na navedeno za vzpostavitev krivdne odškodninske odgovornosti toženke niso podane vse predpostavke po splošnih pravilih civilnega prava, nasprotna presoja sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna.

20. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje le delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zoper sodbo ugodilo in ugodilni del sodbe v I. točki izreka spremenilo tako, da se zahtevek za plačilo zneska 41.551,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 do plačila zavrne kot neutemeljen (5. alineja 358. člena ZPP). Ker tožnik zaradi neuspeha v sporu sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi toženke zoper sklep, s katerim ji je bilo naloženo, naj tožniku povrne stroške sodne takse v višini 501,30 EUR, in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

21. Ker v zavrnilnem delu odločitve niso podani pritožbeni razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik7 niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 40.700,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2018 dalje) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari spremenilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (154. in 155. člen ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki v sporu ni uspel, sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene utemeljeno priglašene stroške postopka. Sodišče prve stopnje ji je skladno z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) utemeljeno priznalo 1.100 točk za odgovor na tožbo, po 825 točk za pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2019 in 8. 5. 2019, po 50 točk za vloge z dne 26. 9. 2019, 19. 11. 2019 in 24. 2. 2021, 1.100 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 7. 2019, 550 točk za zastopanje na naroku 25. 10. 2019 in 50 točk za urnino, 550 točk za zastopanje na naroku 15. 1. 2020 in 100 točk za urnino, po 550 točk za zastopanje na narokih 14. 2. 2020, 6. 11. 2020, 17. 2. 2021 in 10. 9. 2021, 550 točk za ogled na kraju 30. 6. 2020, 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok na relaciji J. - I. - J. in 91,20 točk za materialne stroške, kar skupno znaša 8.211,20 točk oziroma 4.926,72 EUR, povečano za DDV pa 6.010,60 EUR. Toženka je upravičena tudi do povračila stroškov kilometrine na relaciji J. - I. - J. za prihod na ogled 30. 6. 2020 v višini 68,82 EUR in do povračila stroškov izvedenca medicinske stroke v višini 494,95 EUR.8 Utemeljeno priglašeni stroški toženke tako skupno znašajo 6.574,37 EUR.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti potrebne stroške za pritožbo zoper sodbo, s katero je ta v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP). Na podlagi določb Odvetniške tarife je toženka iz tega naslova utemeljeno priglasila pritožbene stroške v višini 1.372,64 EUR (1.000 točk za pritožbo in 20 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 1.020 točk oziroma 612,00 EUR, povečano za DDV pa 746,64 EUR, ter 626,00 EUR sodne takse).

1 Po vsebini gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Predmet te pravde je bil regresni zahtevek za povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za tožnika. 3 D. D. je bil pri toženki zaposlen le do leta 2017. 4 Po izpovedi B. B. v relevantnem obdobju D. D. na objektu ni bilo, iz izpovedi C. C. pa izhaja, da je bil na objektu le prvi dan. 5 Toženka je v prvi pripravljalni vlogi zaslišanje D. D. predlagala prav v potrditev navedb, da nad delavci ni izvajala časovnega pritiska in da je bilo do zaključka delavnika še dovolj časa za montažo vrat z uporabo škripca, zato tožnik v pritožbi zmotno uveljavlja, da njegova izpoved glede razloga za odločitev o ročni montaži vrat ni upoštevna. 6 Uporaba čelade z zaponko bi lahko relevantno vplivala le na obseg škode, ne pa na sam nastanek škodnega dogodka. 7 Ker že temelj odškodninske obveznosti toženke ni podan, za odločitev niso bistvene tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi nasprotuje višini soprispevka k nastali škodi in se zavzema za prisojo višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. 8 Po VI. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje I Pd 935/2018 z dne 17. 5. 2021 se je plačilo nagrade izvedencu medicinske stroke v višini 989,89 EUR izvršilo iz predujma, ki sta ga založili stranki, in sicer polovico zneska iz predujma vsake stranke. Toženka je zato iz tega naslova upravičena do povračila 494,95 EUR.