Jedro

V primeru nezakonite razporeditve, je delavec upravičen le do take plače, ki bi jo prejemal, če ne bil nezakonito prerazporejen oz. če bi delal na prejšnjem delovnem mestu.

Pri izračunu plače, ki bi jo delavec zaradi nezakonite razporeditve moral prejeti, ni mogoče upoštevati izračuna plače primerjalnih delavcev, ker ne upošteva dejanskega števila opravljenih delovnih ur, odstotnosti, odstotka dodatka na stalnost, ki je različen za posamezne delavce, delovne uspešnosti konkretnega delavca ...

Osnova za izračun pripadajoče razlike je plača, do katere bi bila tožnica upravičena, če bi delala na tistem delovnem mestu, na katerem je delala pred nezakonito razporeditvijo, ob upoštevanju njene povprečne delovne uspešnosti iz obdobja pred prerazporeditvijo na drugo delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odmere višjih stroškov postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklepa tožene stranke z dne 5.3.1992 ter 24.4.1992 o razporeditvi tožnice na delovno mesto konfekcionar razveljavita (1. točka izreka sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožečo stranko razporediti na delovno mesto rezervni konfekcionar oz. drugo ustrezno delovno mesto za IV. tarifno skupino, v skladu z zdravstveno zmožnostjo tožnice ter ji od 1.5.1992 priznati pravice iz delovnega mesta rezervni konfekcionar, vključno z razliko v plači za čas od 1.5.1992 do 16.3.1993 v neto znesku 18.892,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka (2. točka izreka sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 105.285,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Sklenilo je, da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zoper višino razlike v plači, ki jo je sodišče tožnici priznalo le v višini 18.892,30 SIT s pripadki. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče glede višine razlike v plači upoštevalo le izračun tožene stranke, ne pa izračuna tožnice, češ da izračun tožnice temelji na primerih obračuna plač primerjalnih delavk. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izračune tožene stranke, ker so bili opravljeni pri pristojni službi tožene stranke. Tožnica se z izračuni tožene stranke ne strinja, saj temeljijo na podatku, da bi tožnica na delovnem mestu rezervni konfekcionar dosegla enako normo, kot jo je dosegla na delovnem mestu konfekcionar. To stališče je napačno. Pravilen bi bil le izračun, ki bi upošteval plačo primerljivih delavk ali 100 % plačo, saj je sedaj nemogoče ugotavljati, kakšno normo bi dosegla tožnica, če bi delala na delovnem mestu rezervni konfekcionar. Tožnica pa se pritožuje tudi glede stroškov postopka, saj ji niso bili priznani vsi priglašeni pravdni stroški in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v 2. točki izreka glede višje razlike v plači in vrnitev zadeve v tem obsegu prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri pravilnosti obračuna razlike v plači za tožnico, ki ga je sama izdelala in na katerega se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo. Tožena stranka je morala upoštevati delovno uspešnost oz. dejanski procent doseganja norme, stališče tožnice s tem v zvezi pa je povsem napačna. Tožnica ni nikoli dosegala takega procenta norme kot ostale delavke na delovnem mestu rezervni konfekcionar. Brez dvoma pa na delovnem mestu rezervni konfekcionar ne bi dosegala boljše norme, kot jo je na delovnem mestu konfekcionar. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Izrek sodbe pod točko 2 je v nasprotju z obrazložitvijo, saj sodišče prve stopnje v izreku očitno pomotoma ni odločilo o višjem tožbenem zahtevku, ki je bil zavrnjen, kot izhaja iz razlogov sodbe. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o razliki v plači za čas od 1.5.1992 do 16.3.1993 upoštevalo izračun razlik, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, in na tej podlagi prisodilo tožnici razliko v plači v skupnem neto znesku 18.892,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, navedenih v 2. točki izreka, do plačila. V razlogih sodbe je navedlo le, da izračun tožnice temelji na primerih obračunov plač primerljivih delavk in da je tožena stranka povsem pravilno upoštevala doseženo delovno uspešnost in bolniški stalež tožeče stranke, ter da gre: "izračunu tožene stranke verjeti tudi zaradi tega, ker je bil opravljen pri pristojni službi tožene stranke, ki razpolaga z vsemi podatki in je za takšno delo usposobljena." Takšna utemeljitev odločitve sodišča o višini razlike v plači, do katere je tožnica zaradi razveljavitve sklepov o prerazporeditvi na drugo delovno mesto z dne 5.3.1992 ter 24.4.1992 upravičena, je nedvomno pomanjkljiva, vsekakor pa ni sprejemljivo sklicevanje na to, da je izračun tožene stranke pravilen že zato, ker je bil izdelan v pristojni službi.

Bistvena razlika med izračunom tožene stranke in izračunom tožeče stranke je, kot izhaja iz stališč obeh strank, ki so razvidna iz pisnih vlog in njunih navedb na narokih za glavno obravnavo, način upoštevanja delovne uspešnosti pri izračunu plače, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi bila nezakonito prerazporejena na drugo nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stanka je upoštevala delovno uspešnost na ta način, da je vzela za osnovo dejansko delovno uspešnost, ki jo je tožnica v spornem obdobju od 1.5.1992 do 16.3.1993 dosegala na delovnem mestu "konfekcionar", na katerega je bila s spornima sklepoma (ki ju je sodišče v 1. točki izreka kot nezakonita razveljavilo) razporejena. Pri izračunu razlik pa je upoštevala tudi posamezna obdobja, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, kakor tudi vse druge postavke - režija, dodatki, letni dopust, stalnost..., ki vplivajo na izračun plače (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23.5.1997, list. št. 44). Tožeča stranka pa se je tekom postopka, pa tudi v pritožbi, zavzemala za to, da ji gre razlika v plači ob upoštevanju plače primerjalnih delavk, torej ob upoštevanju dejanske delovne uspešnosti sodelavk, oz. plač, ki so bile izplačane tožničinim sodelavkam, ki so v spornem obdobju delale na njenem prejšnjem delovnem mestu "rezervni konfekcionar", oz.

podrejeno plača glede na 100% doseganje norme. Glede na plačo primerjalnih delavk je tožnica postavila tudi zahtevek za plačilo razlike v plači (pripravljalna vloga z dne 27.3.1997, list. št. 40).

Stališče prvostopenjskega sodišča, ki meni, da je tožena stranka pravilno upoštevala dejansko delovno uspešnost tožnice na delovnem mestu "konfekcionar" pri izračunu pripadajoče plače za delovno mesto "rezervni konfekcionar", ni pravilno. Ker je bila prerazporeditev tožeče stranke nezakonita, ni mogoče sklepati, da bi tožnica v primeru, če bi delala na svojem prejšnjem delovnem mestu, dosegala enako delovno uspešnost kot na delovnem mestu, na katerega je bila nezakonito razporejena. Sicer pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede načina izračuna pripadajoče plače za delovno mesto "rezervni konfekcionar", ki ga je izdelala tožena stranka. Ta izračun pravilno upošteva vse elemente oz. postavke, od katerih je odvisna plača delavca in so razvidne tudi iz priloženih plačilnih list. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožeče stranke, ki zatrjuje, da bi morala biti osnova za izračun razlike v plači za čas nezakonite razporeditve plača primerjalnih delavk oz. 100% plača za ustrezni tarifni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto "rezervni konfekcionar", saj je delavec v primeru nezakonite razporeditve upravičen le do take plače, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo nezakonito prerazporejen oz. če bi delal na prejšnjem delovnem mestu. Tega pa izračun zgolj na podlagi izplačanih plač primerjalnim delavcem ne zagotavlja, ker ne upošteva dejanskega števila opravljenih delovnih ur, odsotnosti, odstotka dodatka na stalnost, ki je različen za posamezne delavce, delovne uspešnosti konkretnega delavca...

Osnova za izračun pripadajoče razlike je po stališču pritožbenega sodišča lahko le plača, do katere bi bila tožnica upravičena, če bi delala na delovnem mestu "rezervni konfekcionar", ob upoštevanju tožničine povprečne delovne uspešnosti iz obdobja pred prerazporeditvijo na drugo delovno mesto (povprečje delovne uspešnosti primerjalnih delavcev ni primeren kriterij, zlasti če so med delavci znatne razlike glede delovne uspešnosti, tako kot je to v obravnavanem primeru, ko je iz plačilnih list tožničinih sodelavk razvidno znatno preseganje norme, iz plačilnih list tožnice pa izhaja, da norme ni dosegala). To pa pomeni, da je potrebno pri izračunu pripadajoče plače upoštevati vse postavke, od katerih je odvisna višina plače in ki so razvidne iz izračuna tožene stranke v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 23.5.1997 (število ur, ure po času, odmori, izmene, nadomestilo za letni dopust, stalnost, bolniški stalež), preveriti, ali se podatki ujemajo s podatki iz plačilnih list tožnice v spornem obdobju, glede delovne uspešnosti pa upoštevati povprečno delovno uspešnost tožnice vsaj za enoletno obdobje pred sporno razporeditvijo.

Le na podlagi takega podatka je mogoče sklepati, kakšna bi bila njena uspešnost v spornem obdobju, če nezakonite prerazporeditve ne bi bilo.

V spisu so le plačilne liste za tožnico za čas od januarja 1992 dalje, ne pa za prejšnje obdobje, zato naj v nadaljnjem postopku tožena stranka predloži sodišču manjkajoče plačilne liste ter pripravi nov izračun pripadajoče plače ob upoštevanju povprečne delovne uspešnosti tožnice iz preteklega obdobja. Sodišče prve stopnje naj v nakazani smeri dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o tožbenem zahtevku na plačilo razlike v plači za obdobje od 1.5.1992 do 16.3.1993, kolikor presega že prisojeni znesek 18.892,30 SIT (2. točka izreka).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje odloči tudi o stroških postopka, ki so bili priglašeni v višjem znesku od prisojenih, glede na izid postopka, kakor tudi o stroških pritožbenega postopka.